Prvo sveto obhajilo
Prvo sveto obhajilo je dan, ko Bog otroku in družini na viden način pokaže, da se človeku ne podarja na porabniški način , s trženjem, ampak osebno.
Ker mnogi na ta praznik tako, ali drugače niso mogli slediti nagovoru domačega župnika ga tokrat objavljam v celoti, da si ga mogoče kdo od staršev tudi spravi in ga kasneje skupaj z otrokom prebere še kdaj.
Dragi prvoobhajanci, dragi starši, dragi bratje in sestre.
Na Binkoštni praznik, natanko 50 dni po Veliki noči, smo tudi mi zbrani na istem kraju,konkretno v naši cerkvi Device Marije. Zbrali pa smo se s posebnim namenom – KAKŠNIM? (vprašaš otroke). Pravzaprav se nismo zbrali sami, ampak nas je zbral Jezus. Se še spomnite otroci, kako je Jezus izbral apostole. Se spomnite pesmice, ki smo jo peli. (Otroci zapojejo pesem: Ko Jezus je začel učiti) Dragi otroci, drage prvoobhajanke in prvoobhajanci, ta Jezus, ki ga boste danes prvič prejeli v svoja srca je z nami, je tu med nami čeprav ga ne vidimo. Saj je sam rekel: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med vami«. Zato nas danes na poseben način spremlja tudi Tretja božja oseba – Sv. Duh. In če sta z nami dva izmed svete Trojice potem je z nami tudi …(Kdo) Bog Oče. Tudi našo cerkev ta trenutek napolnjuje posebna božja bližina in milost, čeprav se nad našimi glavami verjetno ne bodo prikazali jeziki podobni plamenom.
Pa se vseeno danes nekoliko zaustavimo pri Tretji božji osebi- Sv. Duhu. Le ta ni golob, le ta ni ogenj. Kdo je pravzaprav Sveti Duh. V evangeliju se nam ponuja pomenljiv namig. V dvorani zadnje večerje, na velikonočni večer, je Jezus: »dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha«. S tem dejanjem nam hoče Jezus sporočiti, da je Sveti Duh Božji dih, ki daje življenje. Sveti Duh je torej stvarnik vsega kar je. Njegovo področje delovanja še zdaleč ni omejeno samo na Cerkev. Ni obdobja in ne kraja, ki bi bil brez njegovega dobrodejnega delovanja. On deluje izven Svetega pisma in v njem; deluje pred Kristusom, v Kristusovem času in po Kristusu, čeprav nikoli ločeno od njega. Nihče se ne more izmakniti njegovi dobrodejni luči, kot se nihče ne more umakniti toploti sonca. »Sleherna resnica, pa naj jo izreče kdorkoli, – je zapisal sv. Tomaž Akvinski – prihaja od Svetega Duha.« Seveda pa delovanje Svetega Duha izven Cerkve ni isto kot v Cerkvi in v zakramentih. On je vedno tisti, ki ustvarja prehajanje od kaosa v kozmos, od nereda k redu, od zmede k harmoniji, od izmaličenosti k lepoti, od ostarelosti k mladosti. Tudi v vsakem od nas, v našem srcu, je svojevrsten kaos. To so želje, načrti, nameni, ki se med seboj bojujejo, tako da smo pogosto uganka samemu sebi. Zavedamo se, da je zemlja našega duha še vedno nestalna in prazna, da jo marsikdaj prekriva tema. Naše duše so marsikdaj suhe in prazne… Toda, Gospod, že prerok Jeremija je pred davnimi leti dejal: »Vsi, ki te zapustijo, bodo osramočeni; v prah bodo zapisani, kateri odstopajo od tebe, ker so zapustili GOSPODA, studenec žive vode«. (Ministranti sedaj pripeljejo vodnjak in ga postavijo na oder). Dragi otroci, kaj je tu pred nami? Povedal vam bom zgodbo o starem vodnjaku: V bližini neke stare kmečke hiše je bil star vodnjak. Njegova voda je bila nenavadno mrzla in čista ter dragocena za pitje. Toda ta vodnjak je bil nekaj posebnega: nikoli se ni izsušil. Celo v največji poletni suši, ko je bilo dragocene tekočine že povsod zelo malo, je zvesto dajal svojo hladno, čisto vodo. Prišel pa je čas, ko se je vse posodobilo. Hišo so prenovili; položili so tudi moderno vodno napeljavo. Potreba po starem vodnjaku je usahnila. Bil je zaprt in zapečaten. Tako je ostalo mnogo let. Nekega dne je hotel neki hišni prebivalec iz radovednosti še enkrat pogledati v temno in vlažno globino vodnjaka. Odkril je pokrov in se začudil: vodnjak je bil povsem izsušen. Mož je hotel ugotoviti, kako se je to moglo zgoditi. Toda trajalo je dolgo, da je spoznal vzrok: takšen vodnjak napaja stotine in stotine majhnih potokov, ki pod zemljo skrbijo za nespremenjeno in stalno zalogo vode. Drobcene odprtine mnogih potočkov ostajajo čiste in odprte, če se voda vedno znova črpa. Če pa takšnega vodnjaka več ne uporabljamo, potočki usahnejo.
Tako moramo nenehno poskušati ljubiti, se darovati, verovati tudi mi, da naše notranje moči, naši notranji potočki ne usahnejo. S tem pokažemo Jezusu svojo največjo zahvalo. V duhovnem življenju kristjana so ti potočki zakramenti. Preko zakramentov smo živo povezani s samim Jezusom Kristusom. In če jih vredno prejemamo, po njih živimo, potem nam studenec žive vode oz. vodnjak ne bo nikoli presahnil.
Starši in odrasli, pa se danes vprašajmo, koliko je v nas še otroka in če ne, zakaj ga ni več, kdo nam ga je vzel ali pa smo se mu mogoče odpovedali sami? Zakaj ga nimamo več in .. kako ga dobiti nazaj? Saj se samo tako lahko vstopi v Božje kraljestvo, pravi Jezus. Otroško srce sem zapravil, če sem Boga prodal za svojo ugodnost. Če sem nedeljsko mašo opustil, otrok pa je ni smel, ker zame ni greha, za njega pa je.
Strup se nalije v otrokovo srce, ko ga starša pošljeta k maši, k verouku, doma pa se norčujejo iz Cerkve in Boga. Mar ne more postati otrok zmeden in začuden, da starša zahtevata od njega nekaj, kar sama ne marata. Povedati ne bo znal, a njegovo srce je že dobilo prve težke madeže. Veliko otroškega odrasli ukrademo otroku. Če otrok ne bo imel v družini izkušnje Boga, kot mogočne skale, ki daje oporo, senco in zaščito, potem bo šel drugam, ali pa ga bomo sami izročili drugam v varstvo – vendar ne v varnost, ki jo potrebuje. Še danes bomo lahko preverili, če smo še kaj otroci? Ali pa bomo s svojo namišljeno odraslostjo umazali božje veselje ob obisku Boga v otroške duše. Nam bo nerodno moliti pred kosilom in po njem, pa kjer koli že bomo. Bomo spregledali otroško veselje nad Jezusom in pohiteli z darili, da bi otroka za nekaj časa privezali na sebe in svojo velikodušnost, ki bo morda trajala do večera, potem pa bo veselje odšlo. Še enkrat se spomnimo Jezusovih besed: »Če ne postanemo kakor otroci, ne pridemo v nebeško kraljestvo«. Amen.
Na koncu so se starši zahvalili in priporočili župniku Andreju Svetetu za spremljanje in usmerjanje prvoobhajancev na njihovi duhovni poti in Mariji Juteršek za njene prve korake otrok na poti k Jezusu. Med sveto mašo je prepeval otroški pevski zbor pod vodstvom zborovodkinje Petre Avbelj, da so se na koncu posladkali prvoobhajanci , pevci in ministranti so poskrbeli člani KAritas in Mija Cerar z odlično torto.
