Romanje mežnarjev in mežnaric ljubljanske nadškofije
Enkrat letno zbere nadškofijski animator za mežnarje in mežnarice Marko Košir povabi ljudi iz ozadja na romanje in se z njimi odpravi na pot v neznano. No, ne ravno neznano on že ve kam le mežnarji in mežnerice ne. V soboto 16. novembra nas je pot vodila v Belo krajino deželo belih brez, prijaznih ljudi in odličnega vina. Kaj hitro smo med molitvijo prišli do prvega cilja tokratne romarske poti župnije in cerkve Marije Vnebovzete, kjer nam je župniki Primož Bertalanič razložil zgodovino cerkev in nam spregovoril še o življenju in delu na tem koščku zemlje. Naj ob tem zapišem, da je Bela krajina zibelka partizanstva in ,da je na praznik 15. avgusta, ko je na župnijo prišel nov župnik bilo pri maši samo 5 vernikov. Se pa res razlikujejo od nas pri nas bi bilo že firbcev več.to, da je na Sveto mašo je daroval Marko Košir, ki se je najprej zahvalil vsem, ki kakor koli skrbijo za cerkev, naj bo farna, ali podružnična. Poudarek pa je dal tudi molitvi, ki se je ne smemo naveličati tako kakor se ne naveličamo delati in ob tem povedal, da smo mežnarji in mežnarice običajno njihova desna roka, steber na katerega se lahko nasloni. Spomnili smo se tudi vseh tistih, ki jih nimamo več v svoji sredi in tudi tistih, ki so zaradi različnih vzrokov ostali doma. Po končani sveti maši smo bili deležni prve prijaznosti domačinov in sicer belokranjske pogače in kozarčka rujnega. Pogačo smo dobili tudi ob vstopu v hotel Bela krajina v Metliki , kjer smo se dodobra okrepčali in se pripravili na popoldansko spoznavanje Bele krajine. Le lučaj stran stoji mogočna cerkev posvečena sv. Nikolaju - Miklavžu in katere zgodovino nam je predstavil Jože Pibernik nekoč animator za mežnarje in mežnarice v naši nadškofiji. Po ogledu cerkve in del , ki jih je zapustil Friderik Irenej Baraga smo se napotili do druge največje romarske poti v Beli krajini Tri fare v Rosalnice, ki je od Metlike oddaljena dobra dva kilometra. Tudi tu smo prisluhnili razlagi zgodovine in nastanka cerkva metliškemu proštu Jožetu Piberniku. Odpravili smo se še v zgodovinsko bogato mesto Črnomelj, kjer smo si ogledali cerkev in prisluhnili zgodam in nezgodam z obnovo župniku Petru Kokotcu, ki je poleg ostalega zadolžen tudi za pastoralo romov. Po ogledu čudovito obnovljen cerkve, manjša dela še sledijo ko bo .... smo si ogledali še njihov pastoralni center, ki stoji na delčku zgodovine kraja. Še prej pa smo se dodobra spoznali tudi z nastankom kraja, kar na ulicah prijetnega mesteca ob rekah Lahinji in Dobličice. Po obveznem okrepčilu malce po Gorenjsko spremenjeni pogači in kupici domačega smo se odpravili proti domu, a ne še domov. Na povabilo župnika Luka Zidanška smo obiskali še tretjo romarsko cerkev sv Lovrenca v Beli krajini Smuk, ki nas je pričakala v vsem sijaju, saj so imeli naslednji dan blagoslov obnovitvenih del. Res lep zaključek naše romarske poti je bil še obisk cerkve oddaljene od mestnega trušča v objemu narave in tako kakor vse cerkve dobrih ljudi. Še zahvala našemu animatorju in že smo se odpeljali proti domu, kjer je koga še čakalo običajno delo pri večerni sveti maši čeravno nas poznajo samo po tem, da so to tisti strički in tete, ki pobirajo denar.
