ГРАД НИШ
Primerjati romanje včasih in danes skoraj ni mogoče, saj so se na romarsko pot odpravljali v daljnih časih peš, ali s konji in je romanje trajalo mesece, dandanašnji pa si z številnimi konjskimi močmi, ki jih premorejo sodobni avtobusi kaj hitro na cilju. A le ni tako preprosto, saj smo se tokrat na naše romanje odpravili v zgodnjih jutranjih urah na cilj prvega dne pa prispeli šele v popoldanskih urah. A je vožnja zahvaljujoč dobri družbi in priporočilu Bogu in sv. Krištofu minila varno in veselo. Da pa je delček romanja ostal romarski smo tudi molili, za razne potrebe in prošnje rožni venec seveda. Skozi okensko steklo mimo nas brzijo kraji nekdaj skupne države in z obujanjem spominov, kar nekaj jih je služilo narodu v teh krajih se počasi a vztrajno približujemo našemu cilju prvega dne . ГРАД НИШ je pred nami in mi se smelo zapeljemo po njegovih ulicah. Ja spet je bilo potrebno ponoviti nekaj osnov poznavanja tiste čudne kako smo že rekli grabljica abecede, a nam je kar šlo. No, če sem čisto pošten se večkrat tudi zaradi našega hitrega koraka kakšne besede posebno zloženke ni dalo prebrati, a na koncu romanja smo osvojili tudi to čudno pisavo. V mestu Niš, kjer je za časa Jugoslavije bilo v vojašnicah, da ne napišem kasarnah 12000 vojakov , ojoj koliko je bilo potem še nadrejenih pa .....Pustimo to, čeravno so imeli nekateri romarji lepe spomine na služenje vojaškega roka v tem mestu. Mi pa smo se podali na ogled Naissusa starodavnega rimskega mesta z številnimi znamenitostmi. je rojstno mesto Konstantina Velikega prvega cesarja, ki je sprejel krščanstvo. Z vzhodnim avgustom Licinijem je leta 313 izdal Milanski edikt, s katerim je po vsem cesarstvu razglasil versko svobodo. Na liturgičnem koledarju Vzhodne pravoslavne Cerkve in vzhodnih katoliških Cerkva bizantinskega obreda sta Konstantin in njegova mati Helena zapisana kot svetnika. Tako v Nišu in okolici najdemo veliko pričevanj o njegovi preteklosti, žal si nekaterih ni možno ogledati od blizu. Je pa zato toliko bolj zanimiva Ćele kula posrbljen turški izraz Kelle Kule: stolp iz lobanj) je kostnica v obliki stolpa v Nišu. Stolp so zgradili Turki in vanj kot opomin krajevnemu prebivalstvu vzidali lobanje srbskih upornikov, pobitih med prvo srbsko vstajo na Čegru. Bitka na Čegru je trajala od 19. do .31. maja 1809 in se je končala s porazom Srbov. Niški Kuršid paša je glave poražencev odrte in nagačene poslal sultanu v Carigrad, iz lobanj pa ob poti velel sezidati stolp. V stolp pravokotne oblike je bilo na vsaki strani vzidanih 14 vrst s po 17 lobanjami, skupaj torej 952. V zgodnjih 1860. je Mithad paša, takratni vodja niškega pašaluka, ukazal stolp porušiti, vendar krajevni Turki tega niso dopustili. Po osvoboditvi izpod turške nadoblasti je stolp postal simbol srbskega upora. Leta 1892 so okoli stolpa po načrtih beograjskega arhitekta Leka zgradili kapelo. Do danes se je ohranilo le 58 lobanj; ostale so izdrli in jih pokopali ali so drugače propadle. Ohranila se je tudi lobanja vodje upora, Stevana Sindjelića. Srbske oblasti si prizadevajo za uvrstitev Ćele kule na Unescov seznam svetovne dediščine. zapeljemo se še do Mediane ostankov poletnih rezidenc rimskih cesarjev in nato nas pot vodi k sveti maši v čudovito majhno cerkvico Povišanja Svetega križa. Z mozaiki jo je obogatil p. Marko Ivan Rupnik in v ospredje je postavil križ, ki povezuje vse ljudi, kljub njihovi različnosti. „Kristus, ko je umrl na križu je s svojo smrtjo izbil zid, ki človeštvo razdvaja. Greh razdvaja, Kristus pa povezuje, zato je mogoče živeti v edinosti kljub vsej različnosti.“ Tokrat so se nam pridružili še verniki iz Slovenskih Konjic skupaj z duhovnim vodjem Jožetom Vogrinom, ki je med sveto mašo na god sv. Marka nagovoril zbrane. O tem koliko in kako poznamo Jezusa je tokrat tekla beseda, otem kako je iz globoke vere nastala kultura, civilizacija ,kajti , če ljubimo Jezusa smo v srcu božjega stvarstva. v svetu, ki išče druge bogove kristjani vztrajamo z Kristusom in naše tokratno romanje je podaljšanje naše vstajenjskega slavja, kajti krst je vstop in prehod iz starega v novo življenje. Lepo skupno petje, ki je slovesni sveti maši dalo še poseben pečat je razveselilo tudi tukajšnjega župnika Marka Trošta, ki je ravno tisti dan imel tudi god. In kako drugače kakor z pesmijo smo mu ob prazniku čestitali vsi zbrani romarji, pa tudi kakšna flaška domačega se je našla v romarski malhi za slavljenca. Po končanem druženju, ki ni moglo brez številnih stiskov rok in ne nazadnje tudi srečanja z sofarani, čeravno smo po glasu takoj ugotovili v katero pokrajino spada smo se odpravili novim presenečenjem nasproti. Biti v Nišu in ne pokusiti dobrot srbske kuhinje, to pa res ne gre, ne se bati dodobra smo okusili vse dobrote , tako tiste z žara, kakor sladke, pa še nekaj jih je za po poti ostalo, v prijetnem okolju gostišča ob Nišavi. Nato pa v prečudovit hotel na zasluženi počitek. Kakšen je bil pogled iz mojega okna pa si lahko ogledate na foto galeriji.
