Kalambake- Meteora

Tokratni tretji dan našega romanja po Pavlovih poteh bi lahko začel z  mislijo o  teološkem učenju o Cerkvi, ki Cerkev deli na tri stanja: nebeško Cerkev, trpečo Cerkev in potujočo Cerkev. Nebeško Cerkev tvorijo tisti, ki so prestopili prag smrti in so že dosegli večno srečo v nebesih. Trpečo Cerkev tvorijo tisti, ki so prestopili prag smrti, vendar še niso dosegli popolne sreče in se zato s trpljenjem očiščujejo v vicah. Potujoča Cerkev pa smo tisti, ki še nismo prestopili praga smrti, vendar pa že v tem življenju skušamo živeti nebeško kraljestvo. Poleg treh različnih stanj Cerkve, lahko govorimo še o četrtem stanju, ki mu lahko rečemo speča Cerkev. Za našo skupino pride v poštev le tretje stanje, zagotovo pa ne četrto, smo nekakšna  potujoča cerkev, verniki-romarji brez stalne cerkve, ampak vsak dan z novo cerkvijo in vse bolj poglobljeno vero. Če smo dan začeli z sveto mašo v Solunu in nadaljevali z roženvensko pobožnostjo na avtobusu smo se tokrat pripeljali do edinstvene pokrajine z samostani, ki so kot nalašč za premišljevanje v samoti.   Ena izmed izjemnih  znamenitosti Grčije je nedvomno tudi Meteora oziroma samostani v Meteori, ki mogočno kraljujejo na vrhu gladkih skal iz peščenjaka. Še danes se zgodovinarji in arheologi sprašujejo o njihovem nastanku, kajti  nobena od sedaj poznanih  teorij ni povsem dokazana. Dejstvo je, da je Meteora že sama po sebi nekaj nepozabnega in tamkajšnji samostani vse prizore še polepšajo. Skozi zgodovino  je bilo tam  veliko samostanov pravijo, da 24, a danes je ohranjenih in delujočih le še šest. Le-ti naj bi nastali v 14. stoletju, kot zavetišče pred turškimi vpadi. Zaradi lokacije so bili samostani popolnoma neosvojljivi. Menihi in sestre redovnice so vanje lahko prihajali le preko vrvi in mreže oziroma košare, katero so povlekli do samostana. Meteora in samostani so sedaj seveda lažje dosegljivi. V samostane pridemo preko stopnic, vklesanih v skalo, do tja pa vodi široka, a ovinkasta asfaltirana pot, ki je ne glede na uro, polna radovednih turistov. Meteora s svojimi samostani, takoj za goro Athos, velja za najpomembnejši in največji kompleks vzhodno ortodoksnih samostanov v Grčiji. Na tem področju se namreč zadržujejo že preko 600 let. V samostanih se še dandanes nahajajo menihi in v dveh celo redovnice. Vstop v samostane je potrebno plačati a če ga želiš obiskati in si ga ogledati moraš biti primerno oblečen – moški obvezno dolge hlače in dolge rokave, ženske pa krilo do gležnjev in prav tako dolge rokave. V kolikor ne upoštevate pravila oblačenja, v samostane ne boste imeli vstopa, oziroma je na srečo za našo pomanjkljivo opravo za to brezplačno poskrbljeno pri vhodu. Žal lepih kril ni možno odnesti domov za spomin.  Notranjosti samostanov se praviloma ne sme fotografirati,zato so nekatere fotografije slabše kakovosti, a za približno predstavo o lepoti kraja. Vendar lepota ni vse, veliko več je duhovna plat in namen samostana in tistih, ki so v njem. Samostani so polni (z zlatom in z dragimi kamni okrašenih) kelihov in križev, starih, zgodovinskih knjig, podob svetnikov in razkošnih obrednih oblačil. Čeprav je tamkajšnje menihe skoraj da nemogoče srečati, v cerkev pridejo, ko odidejo zadnji obiskovalci in se vrata samostana zapro, bi bili prikrajšani za lepote in pomen kraja.   Kajti le tako z obiskom in ogledom, dobiš celotno sliko tega skrivnostnega kraja. Mislim, da ga ni obiskovalca, ki bi ga  Meteora ne navdušila in  zasvojila!  Meteora se nahaja na obrobju mesteca Kalampaka, ki deluje živahno in simpatično, v njegovi okolici pa je veliko lepo urejenih hotelov, ki se poleg vsega ponašajo še z kapelico. V zahodnem krščanstvu je slika, kip ali relief v prvi vrsti umetniško delo, ki naj vernike spomni na določene verske resnice, dogodke ali osebe. V pravoslavnem krščanstvu imajo ikone dosti globji pomen in ne pozna kipov in reliefov.  Po verovanju pravoslavnih kristjanov ikona izžareva iz sebe svetost in s tem ustvarja duhovno povezavo med vernikom in osebo, ki jo ikona prikazuje. Pravoslavna Cerkev še posebej intenzivno časti ikono določenega svetnika ob določenih dneh, kot so godovni dan svetnika, prazniki, ipd. Ikone imajo tudi častno mesto v procesijah in v bogoslužju. V cerkvah zavzema vidno mesto '''ikonostas''' - to je z ikonami okrašen zid, ki ločuje glavni del cerkve od najsvetejšega. Zanimivo je, da se z duhovnikom srečajo verniki veliko manjkrat kot pri nas, saj so verniki ločeni od dela kjer je duhovnik z pregrado. malce zapleteno za nas za njih pa popolnoma normalno. In ker igra ikona pomembno vlogo, ikona se ne riše ampak piše smo se odpravili na ogled izdelave le teh. Beograjčanka Tamara nam je tokrat razložila postopke izdelave in pomen vsake ikone, za koga oz proti komu je kakšna ikona. Delo, ki  zahteva popolno zbranost in še prej tudi molitev.   Ikone vsebujejo veliko zlate barve , saj zlato ozadje simbolizira nebesa. Obrazi na ikonah so obrnjeni naravnost proti opazovalcu, zato da se vzpostavi stik med svetnikom in vernikom. Upodobitve so ploskovne (dvodimenzionalne) brez vtisa globine in brez perspektive ali z močno popačeno perspektivo. Oblike so preproste in nerealistične, saj gre pri ikonah zlasti za simbolni pomen. Na ikonah so vedno tudi napisi, ki razlagajo, za katerega svetnika oziroma kateri dogodek gre. Pogosto so ti napisi zapisani s črkami posebne oblike (sveta pisava). Na ikoni praviloma ni podpisa avtorja, saj bistvo ikone ni umetniški vtis in zato avtor ni pomemben. Današnje ikone so običajno naslikane na leseno ploščo, obstajajo pa tudi druge tehnike izdelave ikon: enkavstika, freska, mozaik ipd. Po izročilu pravoslavne Cerkve je bila prva ikona, ki jo je Cerkev častila, sveti Mandilion (μανδύλιον) - »Jezusova podoba, ki je ni narisala človeška roka«. To naj bi bil prt, na katerega se je odtisnila Jezusova podoba (nekateri ta prt enačijo s Torinskim prtom). Sveti Mandilion je apostol Tadej predal kralju Apgarju iz Edese, zato se imenuje tudi »Ikona iz Edese. Še nekaj je zanimivega mi imamo Boghov kot ,ikone pa se obesijo različno tudi pri vratih, da odganjajo zlo oz. zaželijo dobrodošlico, v otroški sobi za varstvo.....Ni tako preprosto spoznati delček vere v nekaj urah,a vendar smo veliko odnesli, poleg lepot kraja tudi znanja. Zagotovo bomo znali sedaj bolj ceniti ikone tako iz  duhovne kot umetniške plati. Če se vam zdijo obrazi na ikonah togi , mrki in na pogled odbijajoči, to ni odraz slabe volje umetnika oz pisca, ampak način izražanja , strmite malce dalj v podobo in videli boste, da ni vse tako črno kot izgleda na prvi pogled. Po ogledu in nakupu spominkov nas pot vodi do hotela in to prav pod vznožje Meteore, kjer se v mirnem okolju po večerji  predajamo užitkom ob pogledih na večerni zahod in obujanju spominov na dan , ki je za nami.