Korint- Epidauros-Mikene

Jutro se običajno prične z  zajtrkom, še prej pa prijazni pozdrav, ki naredi dan romanjem res lepši. In zopet kufri gor in pot nas že vodi naprej  proti Peloponezu. Še prej se ustavimo v Korintu trgovskemu središču stare Grčije, kraju kjer je nekaj časa prebival apostol Pavel. Ogledamo si znameniti Korintski prekop med polotokom Peloponez in celinsko Grčijo, ki je bil zgrajen med leti 1881 in 1893. Povezuje Korintski zaliv v Jonskem in Saronski zaliv v Egejskem morju. V dolžino meri 6,3 km, globok je 8 m, širok pa 24,6 m (širina pri dnu znaša 21 m). Ideje o morski povezavi prek Korintske ožine so se pojavljale že v antiki. Med drugimi so poznani tovrstni načrti rimskih cesarjev Julija Cezarja in Nerona, vendar sta oba umrla, preden se je projekt resneje začel. Projekt je znova oživel po uspešnem odprtju Sueškega prekopa v 70. letih 19. stoletja. Tudi Korintski prekop velja za enega velikih gradbenih dosežkov konca 19. stoletja. Manjšim ladjam prihrani 400 km dolgo pot okrog Peloponeza, za sodobne tovorne ladje pa je preozek in preplitev. Danes ga uporabljajo večinoma turistične ladje, skozenj jih letno pluje okrog 11.000. Ob obeh obalah sta potopna cestna mostova, ki se ob prehodu ladje spustita do dna, vzdolž preostanka kanala pa so bregovi dovolj visoki in jih povezujejo klasični mostovi. V krajih kjer je deloval apostol Pavel se nam pri sveti maši pridružijo romarji iz Slovenskih Konjic in skupno z njimi prisluhnemo razlagi njihovega župnika, kako Pavlu tokrat niso pomagale šole pri razlaganju,kajti tudi drugi so bili šolani in imeli filozofsko misel. Tako na nivoju besed jim ni mogel do živega. Pavel je spoznal da je vera , ki jo oznanja Božja moč,. da se ne more zanašati kaj bo naredil z sposobnostjo svoje besede in razlage naredil , ampak kaj bo tisto, kar bo naredila Božja moč. Pavel jim naroča naj ohranijo enega duha, da Kristus ni razdeljen,a naj ob tem spoštujejo svojo različnost. ob tem pa poudarja, da je Bog ljubezen in se naslanja na pismo , ki pravi: "Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč zvon ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdružiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine." (1 Kor 13, 1-8a). Še ogled arheološkega dela mesta in muzeja in že nas pod vodi v Epidauros. Grki so gledališča gradili v skoraj vseh mestih in večinoma na pobočjih hribov. Zgrajena so bila v polkrožni obliki in v zlatem rezu, kar je omogočilo nadvse dobro akustiko; dogajanje na odru se je namreč slišalo vse do zadnje vrste. Najznamenitejše starogrško gledališče je zagotovo gledališče v Epidavru. Priznati moramo, da je grško gledališče z svojimi deli tragedije, komedije in satire  bil eno izmed  najzgodnejših gledališčnih oblik, ki so se pojavile na svetu in tako  pustilo trajen pečat na zahodno gledališče in kulturo. Še skok do zdravilišča v nekem drugačnem smislu, kot ga poznamo danes, bolj na duhovni obnovi v mirnem kraju in ogled muzeja in že se peljemo  proti Mikenam.   Mikene (grško Μυκῆναι Mykēnai), angleško Mycenae) so arheološko najdišče v Grčiji, okoli 90 km jugozahodno od Aten, na severovzhodnem delu polotoka Peloponeza. Argos je 6 km dlje proti jugu, Korint pa 48 km proti severu. Z vrha hriba, na katerem stoji palača, sta vidna Argoški in Saronski zaliv. Mikenska akropola, ki z višine nadzira okoliška območja in ravnico, je bila zgrajena na točki, s katere je bil možen pregled nad vsemi glavnimi povezovalnimi potmi, ki vodijo po Peloponezu in proti celinski Grčiji. Mogočna utrdba je bila dom kraljeve rodbine in ljudstva Atreidov. V drugem tisočletju pr. n. št. so bile Mikene eden glavnih centrov grške civilizacije, vojaška utrdba, s katere so vladali velikemu delu južne Grčije. Obdobje grške zgodovine od okoli 1600 pr. n. št. do okoli 1100 pr. n. št. imenujemo Mikenska civilizacija. Mikenska kultura se je razvijala v senci kretske in egipčanske kulture, ki sta bili razvitejši in starejši. Okoli leta 1600 pr. Kr. so na Peloponezu nastale neodvisne kraljevine, med katerimi so bile po velikosti in gospodarski moči največje ravno Mikene. Vrhunec je dosegla po letu 1450 pr. Kr., ko so vojaško usmerjeni Ahajci osvojili Kreto in prevzeli njeno trgovino. Veliko so trgovali s Sicilijo, južno Italijo, Rodosom, Ciprom, z Malo Azijo, Bližnjim vzhodom in Egiptom. Tu so tudi ustanavljali svoje kolonije in se tako še tesneje povezali z državami tistega časa. Okoli leta 1150 pr. Kr. so s severa vdrli Dorci in opustošili Mikene. Ker je bila kultura zavojevalcev slabše razvita, se je z njihovim prihodom v Grčijo pričelo obdobje grškega temnega veka. Mikene so bile kulturno razvite, saj so Ahajci uporabljali pisavo, ki jo sedaj imenujemo linearna B-pisava. Pisali so na glinene ploščice, zapisi pa so nastajali za potrebe popisovanja dajatev. Poleg tega so bili Ahajci mojstri tudi v obdelovanju zlata, o čemer pričajo zlate posmrtne maske in nakit, ki so jih našli v Mikenah. Na vrhu družbene lestvice je bil kralj, ki ni bil le absolutni vladar, ampak hkrati tudi največji posestnik, podjetnik in trgovec v državi. Znotraj in v bližini svoje palače je dal postaviti številne delavnice, v katerih so obrtniki najrazličnejših strok delali za njegove potrebe. Pri upravljanju države so mu pomagali vrhovni poveljnik vojske, visoko plemstvo in nadzorniki. Precej nižje so se nahajali delavci, obrtniki ter navadno ljudstvo, ki se je povečini ukvarjalo s poljedelstvom in živinorejo, najnižje na družbeni lestvici pa so se nahajali sužnji. Mikenska kultura je bila za razliko od kretske vojaško usmerjena. Arheološka dela, ki jih je leta 1874 pričel Heinrich Schliemann, se nadaljujejo še danes. Do sedaj so odkrili, da je bil kraj obljuden že v 3. tisočletju pr. n. št. Arheološke najdbe s tega območja so na ogled v muzeju v Mikenah, arheološkem muzeju v Nafplionu in Nacionalnem arheološkem muzeju v Atenah. Zgodovino arheoloških del si lahko ogledamo v muzeju, a po zanimivih razlagah naše vodičke se vseeno sprašujem, glede na številne intrige znotraj vladajoče koalicije, če lahko takratno oblast tako imenujem, kje so se le naučili teh spletk , ko še Slovencev niso poznali. Pogled na impozantne zidove, ki so jih naredili, vsaj tako navajajo viri, kiklopi, skozi levja vrata do kraljevske grobnice , citadele in Atrejeve zakladnice. Zanimiv način gradnje nas navduši, a ob tem se le sprašujem kako jim je le to uspelo, če našim ne uspe skopati  predora Markovec, saj ga gradijo dlje kot najdaljši cestni predor na svetu. Za 24,5 kilometra dolg predor Laerdal na Norveškem so gradbinci potrebovali pet let, za predor Markovec (4319 metrov) pa pet let in 90 dni. Upoštevajoč pripadajočo infrastrukturo pa se gradnja “najslavnejšega” predora na Slovenskem vleče že več kot devet let. In če primerjam to in ugotovitve arheologov o takratni gradnji  in nastanku tokrat obiskanih znamenitosti  se sprašujem, ali so njihovi izračuni, mislim arheološki točni. Pa se ponovno vračamo v vsakdanj današnjega časa in si mislimo intrige nekoč ampak tiste so še vajeniške. Večer se spušča na zemljo, mi pa spoznavamo še drugo plat življenja beguncev, ki si iščejo boljše življenje v deželah, kjer se cedita med in mleko. K nam jih verjetno ne bo prišlo prav veliko četudi se jim uspe pritihotapiti se mimo budnih varnostnikov. Ladja nas čaka, torej kuferčki in ....kako se prileže spanje. Skoraj sem pozabil, motorja nam niso pustili vzeti v kabino, sodov ni bilo, godbe tudi ne, zatorej je budnica naslednje jutro odpadla