Po poteh svetega Miklavža

Mislim da ga ni junaka, ki ne bi poznal dobrega moža, ki sliši na ime sveti Miklavž ali Nikolaj. Otroci sicer o njemu največ vedo, a niti starejši ne zaostajajo za njimi, saj se v letih, ko so bili še oni otroci ni kazal kar tako za vsakim vogalom in obiskoval polne dvorane otrok in odraslih. In tudi darila, ki jih je nosil niso bila tako bogata, kakšno pomarančo, nogavice in suhe krhlje, ki sedaj ponovno dobivajo na veljavi. A tokrat sem se odločil, da pogledam kaj počne sveti Miklavž preden obdaruje pridne otroke. Pravijo, da je treba imeti oči na pecljih, fotoaparat pripravljen  in potem greš lahko na lov za senzacijami. V trgovini založbe Družina sem se prepričal, da sveti Miklavž zares nakupuje pri Ognjišču in Družini in revež toliko stvari je nakupil, da sam ne vem kako jih bo spravil do otrok. A se je kaj hitro znašel, odšel je  pod kamniške planine, kjer si je ogledoval sani ,joj ne sani, ampak moderno prevozno sredstvo s katerim se je potem zapeljal tudi po vse nakupljeno. In ker je pri nas drugače kakor zgoraj, se je dogovoril tudi kako z plačilom, a ni prišel kljub ugodnostim, akcijam in Miklavževem popustu skupaj. So mu pa zato prevozno sredstvo, kako naj uporablja sani , če ni snega, prijazno odstopili prti Avto Cerar v Kamniku, da je lahko obiskal in razdelil darila. Nekaj malenkosti sta primaknila še Družina in Ognjišče pa je šlo. In me je poprosil, ko sem ga cel dan in še večer zalezoval in slikal, da naj kaj napišem v zahvalo vsem prijaznim ljudem, ki so mu to leto priskočili na pomoč, da je lahko obdaroval otroke in odrasle. In zato ker si priden fant ti dam pa čokolado je še dejal in izginil. A saj pride ponovno čez eno leto, le pridni moramo biti.