Romanje v Istro
Skupaj z romarji iz župnije Ljubljana Polje in njihovim duhovnikom Janezom Bernotom in duhovnim pomočnikom Jožetom Drolcem smo jo z duhovnim pomočnikom na Brdu in župnijskim upraviteljem v župniji Zlato Polje mahnili na tokratno romarsko pot v Istro. Čeprav vreme pri nas ni kazalo nič kaj dobre volje smo se vseeno v soboto pred tiho nedeljo odpravili na Primorsko. Ja prav ste prebrali na primorsko, saj tam pot vodi v Istro, ki jo sicer obiskujemo zelo radi ,a vendar samo priobalni del. Mi pa smo se namenili, da poleg le tega obiščemo še notranjost Istre, kraje , ki so ravno tako zanimivi. In smo jo obiskali ob pomoči vodičev Gaje plus in izvedeli, ter videli veliko novega. Ne samo, da je hrvaška, italijanska in naša, ampak je tudi bela, siva in rdeča. je obdelana, poraščena in ne nazadnje čudovita tako za nas kakor ljudi ki tam živijo. Med spoznavanjem njenih značilnosti in posebnosti smo se pripeljali do Poreča, kjer je najbolj znana Evfrazijeva bazilika. Bazilika je sicer stolna cerkev Marijinega vnebovzetja v kraju in je kot taka čudovit spomenik zgodnje bizantinske umetnosti. Krasijo jo stari mozaiki, najstarejši celo iz 5. stoletja in ima še ločeno krstilnico od cerkvenega dela. V baziliki so 12. decembra svečano odprli tudi sveta vrata, skozi katera smo vstopili k sveti maši, ki jo je tokrat daroval Ivan Povšnar ob somaševanju Janeza Bernota in Jožeta Drolca. Če nam je v prvem delu spregovoril o izrednem letu usmiljenja, smo v drugem delu nagovora prisluhnili o odpuščanju in povezanosti svetišč, ki jih bomo še obiskali z njim. Seveda v nagovoru ni mogel mimo besed papeža Frančiška in, da je mojster besede in povezave smo se lahko prepričali že na avtobusu ob molitvah med potjo. Sicer pa je izšla že njegova tretja knjiga mašnih nagovorov vredna branja in premišljevanja. Po maši smo si ogledali mestne znamenitosti in imeli še čas za kavico in...... ob obali. Nato smo krenili proti Rovinju in ker pot vodi ob morju smo spoznavali še Limski kanal tudi Limski zaliv, je okoli 9 km dolg in povprečno 600 m širok zaliv na zahodni obali Istre med Porečem in Rovinjem. Limski kanal je v bistvu potopljen del Limske doline, ki se nadaljuje v notranjost Istre kot kraška dolina v katero se občasno izliva potok Lim. Na prehodu iz kopnega v morje, kjer se zaliv združi s cesto Koper Pulj- Pula, ima Limski zaliv karakterističen izgled kanjona s stenami visokimi okoli 100 m. Stene pa se počasi spuščajo in imajo pri vhodu v zaliv višino okoli 20 m. Stene v zalivu so poraščene s sredozemskim grmičevjem. Na koncu zaliva, ki je bogat z ribami, so tudi umetna vzgajališča rib. V antiki je bil zaliv meja-limes, od tod tudi ime, med pokrajino, ki je na eni strani pripadala mestu Puli, na drugem strani pa mestu Poreč. Gradina, ki se nahaja proti koncu zaliva je Ilirska utrdba z nekropolo. Ostanki velike Ilirske utrdbe so tudi pri cerkvi sv. Martina. Vzdolž vse obale v zalivu se v stenah nahajajo številne jame, v katerih so bile odkrite najdbe iz neolitika. In še nekaj smo se naučili čeravno na tablah piše da je fjord, a nikoli ni to bila ledeniška dolina, da bi se lahko tako imenovala. Včasih je le dobro, če rečejo svojo zgodovinarji, marketing pa dela čudeže, potem se pa dajmo prepričat. Rovinj mesto in pristanišče na zahodni obali hrvaške Istre, severno od Pule, leži na tako imenovanem področju rdeče Istre (ital. terrarosa). Stari del mesta Rovinj leži na polotoku. Rovinj ima dve pristanišči; severno, za tovorne ladje in južno, namenjeno ostalim plovilom. V Rovinju je znana pomorsko biološka raziskovalna postaja. V okolici so znana nahajališča boksitove rude. Poleg industrije ( tobačna industrija in predelava rib ), je Rovinj tudi pomembna turistična destinacija. Po ogledu starega mestnega jedra s cerkvijo sv. Evfemije, poznana tudi kot Sveta Fuma je najbolj poznan spomenik v Rovinju. Na mestu današnje cerkve je bila mala cerkvica sv. Jurja, na tem mestu so u 10. stoletju začeli graditi novo, večjo cerkve. Bila je to triladijska cerkev, ki pa je z časom zahtevala še več popravkov . Rovinčani so se odločili za izgradnjo še ene večje cerkve , ki je bila obnovljena med 1725 in 1736 letom u barok venecijanskem slogu, za kar je poskrbel venecijanski arhitekt Giovanni Scalfarotta, žal njegov projekt ni zadovoljil meščanov zato ga je dopolnil Giovanni Dozzi. V notranjosti cerkve se nahaja sarkofag krščanske mučenke sv. Evfemije , ki je v mesto prenesen bolje pripeljan 800 leta . Sama cerkev je dolga 51 metrov, široka 30 metrov, višina srednje ladje je 17 metrov. Po ogledu tega bisera smo se napotili še do samostana v kraju Sveti Petar u Šumi, ki so ga zgradili benediktinci že v 13. stoletju. Sredi 15. stoletja so ga prevzeli pavlinci. Ti so samostan preurejali vse do leta 1782, ko so ga morali zapustiti. Sedaj je samostan z maloštevilnimi brati zopet zaživel. O zgodovini in samemu utripu župnije in samostana nam je spregovoril Josip Evzebie Kneževič. Poleg cerkve v kateri se sliši tudi slovenska cerkvena pesem, saj so imeli pred mnogimi leti slovenskega župnika, smo si ogledali še samostan. Ne smemo mimo misli, ki nam jih je spregovoril Josip ne puščajte otrok od doma brez blagoslova. Blagoslov vedno prinese nekaj lepega in tudi mi smo od tam odli z blagoslovom in mislijo, da tja le še pridemo. Nato smo se napotili v bližino Žminja in se ustavili v pravi istrski konobi, kjer nas je čakalo kosilo in po njem pot domov, v domače loge, kjer bomo lahko misli in vtise iz tega romanja ponovno urejali kar nekaj dni .
