Sveta maša za zdravo in dobro letino pri čebelah in za pokojne čebelarje na Brdu

Mnogi čebelarji, a ne samo iz bližnjih društev, prišli so tako iz prekmurskih ravnic, kakor gorate Gorenjske in zasanjane bele krajine se je tokrat zbralo pri Ambroževi kapelici na Brdu, da bi se Njemu zahvalili za minulo letino in se mu priporočili za dobro in zdravo letino v tem letu. Ob tem so se spomnili tudi vseh že pokojnih čebelarjev. Čebelarjem so se tokrat pri oltarju v naravni katedrali pridružili še praporščaki. Sveto mašo sta tokrat darovale  župnijski upravitelj na Brdu Jožef Lap in župnik v Dolencih tam pri Hodošu Vili Hribernik. Že v uvodu je Jožef Lap naglasil velik pomen čebelarjenja pri nas in ob tem pokazal na to, da preko čebel lahko vidimo  kako velik in dober je  Gospod. Če hoče kdo pokazati kako je bil Bog moder nariše satovje, ker to je po geometrijsko, matematično in ne vem po kakšnem učbeniku najbolj izkoriščen lik in čebele, ki so brihtne po božji modrosti in umnosti imajo takšno domovanje, da nam v to satovje prinašajo in nabirajo sadove cvetov te narave. Zato ta maša paše v  naravo kamor hodijo in letajo te pridne čebelce, ki jih bomo izročili v božje varstvo, da bi se znale obvarovati raznih nalezljivih bolezni, ki jih mi z svojo brihtnostjo in naprednostjo ustvarjamo in s tem ogrožamo njih in sami sebe, potem pa iščemo zdravja vsepovsod pri malem cvetku in pri dohtarjih. Prosimo pri tej sveti maši, da bi imeli pravi odnos  do te naše lepe narave, april je, vse cveti,  vse brsti, da bi v tej božji naravi znali čutiti njihovo delo, saj je narava velikodušna in potrpežljiva in se bori proti neurjem in ne vem še kakšnim nesrečam. Čebele so urejene v svojih družinah, zato  bodimo tudi mi in odstranimo naša bremena in se posvetimo Gospodu, ki ga bomo srečali v božji besedi in evharistiji .   V nagovoru med sveto mašo je povzel kar nekaj dejstev najprej začenši pri sobratu z besedami : Ker se župnik Vili Hribernik, ki je somaševal pri tokratni sveti maši za dobro letino in pokojne čebelarje ni pripravil in bi se mi bali, da bi bila pridiga predolga nam je spregovoril kar prošt Jožef Lap, ki je naglasil, da se moramo zavedati, da smo v velikonočnem času in da bomo razumeli božjo besedo za današnji dan ker smo slišali o mučeništvu sv Štefana in ste imeli eni asociacijo na božične praznike, ko po Božiču praznujemo prvega mučenca sv Štefana in beremo isti odlomek, kakor smo ga danes v drugem odlomku iz evangelija pa smo se vrnili izpred Jezusovega trpljenja in vstajenja ko je pomnožil kruh v puščavi.  Mati Cerkev hoče v tem velikonočnem času predstaviti eno in drugo, da bo cerkev preizkušana, tisti ki bodo vanj verovali, saj vemo, iz teh dni nazaj, kako smo brali v apostolskih deli kako so apostole še vedno potem preganjali, kako so jih pretepali, kako so jim zabičali ,da ne smejo govoriti o vstalem Kristusu čeprav je bilo v Jeruzalemu že 5000 krščenih, so trmasti judje vedno še vztrajali, da bi Kristusovo oznanjevanje in pa zlasti njegov največji čudež vstajenja zamorili.  Zato so apostole preganjali in tudi prve učence in danes smo slišali  tega diakona Štefana, ki je bil izbran izmed tistih modrih mož, da bi apostolom pomagali pri oznanjevanju, da bi se oni lažje posvečali pridiganju oznanjevanju, oni pa bi skrbeli za vdove in pa za druge pomoči potrebne, da ne bi bili  prikrajšani. No in ta štefan je bil veliki pričevalec, ker je bil poln svetega duha, ker je že doživel binkošti v Jeruzalemu, tisti vihar, ko so se vsi razumeli med seboj, vsi tujci, ki so bili takrat navzoči v Jeruzalemu. Ta evharistija, ta odlomek iz današnjega evangelija, ki nam govori, kako je gospod pomnožil kruh in odšel  na samoten kraj in so ga potem iskali, da bi ga postavili za kralja, jim je Jezus kar malo očital . Dajte, vem zakaj me iščete, nasitili ste se, fajn vam je bilo, jaz sem vam dal zato, da bi vi preko tega kruha, preko tega daru stopili k nekemu drugemu kruhu, ki prinaša večno življenje, ne samo po tistem kruhu, ko si še vedno lačen, ko  je še treba sejat pšenico in mlet, pa peč kruh, treba je delati še za neki drugi kruh, kruh,  ki ne mine, ki daje večno življenje. To je važno v velikonočnem času, da mi to izvemo, da se tega zavedamo in, da  tudi danes, ko prosimo sv Ambroža, vse svetnike in današnjega mučenca sv. Stanislava, da bi bili zdravi, da bi imeli dovolj zdrave hrane. Vse je to prav, a ob tem ne smemo pozabiti na večno domovino, kjer to bomo zapustili prej ali slej in vse to kar danes občudujemo in obdelujemo in od česa živimo bo  minilo.  Zato rabimo nekaj več, nekaj boljšega,  da bomo obvladovali in premagovali te ovire in te meje, ker mi smo strašno omejeni in te meje nas ogrožajo, saj vemo, da se nekaj konča, da se nekaj hudo naredi neprijetno, da so vojne, da se ljudje pobijajo, da je marsikaj narobe in zato moramo presegati z vero in Božjo močjo in božjim oznanilom vse naša omejenosti in kljub temu, da bomo prosili za lepo vreme in dobro letino pri čebelah dajmo vedeti naj bo to samo sredstvo, naj bomo mi ob teh darovih, ki jih Bog daje z veseljem od jutra do večera in od večera do jutra, vendar  da se ne bi preveč zaljubili in nekje zabubili v ta svet, kajti moramo skrbeti za odprto življenje za večnost v katero vstopamo vsak dan. Saj se vsak dan samo poslavljamo, saj se dopoldne ne bo več vrnilo in lahko računamo samo na prihodnost kajti Gospod nam je ponudil ne kakšen navaden kruh, a ne iz kakšnih pekarn, ampak kruh samega sebe Jaz sem kruh, ki sem prišel iz nebes. Čeprav imamo težavo z to vero, kakšen pa je Jezusov kruh, pa njegovo meso, pa njegovo telo in vendar nam je Jezus na preprost način pri zadnji večerji, ki jo mi obnavljamo, jo bomo pri tej preprosti mizi in tem lepem znamenju in v tej lepi naravi  obnovili, kar nam je Jezus naročil pri zadnji večerji. On se nam  bo  dal v hrano in  bo navzoč in da bi s to hrano mogli iti vsakemu dnevu naproti, ne z žalostjo in ugotavljanjem, da bo samo minilo, ampak, da bo tudi nekaj prišlo, nekaj boljšega, nekaj večnega, da ne bomo hodili na pogrebe po pokopališčih ne bomo izkopavali kosti vsepovsod ampak nekje v Gospodovi hiši, ki ni narejena z rokami in je večna v nebesih. Še dve besedi o današnjem svetniku sv Stanislavu škofu in mučencu;ki je bil  čeh in si je nakopal sovraštvo češkega kralja Boleslava, ker mu je usporaval napačne poglede na življenje zato ga je dal umoriti . To je bilo na začetku drugega tisočletja 1025 leta,  mi sicer bolj poznamo Stanislava Kosko, tistega dijaka, ki je umrl pri 18 letih. Poljaka,  ki je umrl mučeniške smrti in še danes se dogajajo podobne stvari saj še vedno morijo kristjane, ne samo katoličane, tudi pravoslavne in evangeličane, ker enim gre Kristusov evangelij še vedno prav  tako na živce, kod takrat ko so kamnali  Štefana in preganjali apostole. Mi se bomo priporočili sv Ambrožu, ki je bil milanski škof tudi na začetku zgodovine cerkve, ko cerkev še ni imela svobode. Ta škof Ambrož,  ki ga čebelarji imajo za  zavetnika je bil tako priljubljen pri ljudeh, da je  še preden je bil krščen, on je bil kot odrasel zrel mož šele krščen. Ljudje hoteli imeti za škofa in nadpastirja prve krščanske, kajti te  skupnosti so bile zelo žive in so vedeli koga potrebujejo za vodstvo in niso obupavale. Če so vam kakšne misli med tem odšle kam drugam naj vam pridejo nazaj, da jih bomo dali na oltar in poprosili Gospoda, da zato ker smo prišli skupaj v njegovem imenu  tudi rata.  Sveto mašo sta tokrat v sodelovanju z župnijo Brdo pripravila Čebelarska zveza Slovenije in Čebelarsko društvo Lukovica in slednje nas je povabilo še na pokušino medenih proizvodov k njihovem čebelnjaku oddaljeno le slab lučaj proč od kapelice sv.  Ambroža.