Obisk ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. Stanislava Zoreta na Brdu
Po skoraj 30 letih je v sredo 6. aprila na Brdo ponovno tokrat kot nadškof prišel Stane Zore in kakor je ob prihodu izjavil je bil takrat na Brdu eden izmed njegovih prvih misijonov. Misijon na Brdu so takrat namreč v sodelovanju z župnikom Andrejem Svetetom vodili p. Stane, p. Krizolog in p.Filip. Da malce osvežim dogodke pred skoraj tridesetimi leti naj zapišem, da je ljudski misijoni stara oblika oznanjevanja evangelija in poglabljanja duhovnega življenja v župniji. Misijon se v župniji priporoča na najmanj vsakih deset let, ko misijonarji – duhovniki, redovniki in redovnice – pridejo v župnijo, kjer z duhovnimi nagovori, srečanji, okroglimi mizami, predavanji in podeljevanjem zakramentov in drugimi oblikami pomagajo vernikom na poti poglabljanja osebne vere in utrjevanja duhovnosti. Od koga je odvisen uspeh misijona? Postavite se pred ogledalo. Zaprite oči in si v mislih postavite gornje vprašanje. Ko boste pripravljeni na odgovor, odprite oči in videli boste osebo, ki je najbolj odgovorna za to, ali bo misijon uspel. A uspeh misijona v župniji, je odvisen predvsem od Boga in nam Bog podarja vse, kar je potrebno, da bi misijon uspel. Podarja nam najprej milost, da smo se rodili, bili krščeni, odraščali in živimo v kraju, ki je bil od samega začetka krščanski. Podarja nam… koliko je vsega, kar nas nagiba k temu, da bi sveti misijon vzeli zares in za kar bi morali biti hvaležni Bogu. In končno podarja nam dar svetega misijona. Čas milosti. Dar možnosti spreobrnjenja. Podarja nam čas, ki naj ga uporabimo za to, da preverimo svoje življenje, da preverimo, koliko nam je Bog resnično blizu - mislim seveda na razdaljo od nas do Njega, ne od Njega do nas; koliko se trudimo živeti tisto življenje, v katero nas kliče in vabi. Kristus nam vsem govori: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Mt 7,7) Letošnja birma je povezana tudi z kanonično vizitacijo, ko nadškof kot nadpastir in vrhovni predstojnik krajevne cerkve obišče svoje vernike jih nagovori in jim prisluhne. Zato se je v sredo najprej srečal z veroučenci in birmanci in po devetdnevnici z vsemi skupinami in zastopniki župnijskega občestev obeh župnijah . V cerkvi je spoznaval posamezne razrede veroučne šole od četrtega razreda dalje in po predstavitvi birmancem in birmankam zastavil nekaj vprašanj na katere so malce diplomatsko skupinsko odgovarjali. Ob tem jim je spregovoril nekaj spodbudnim besed, nekaj pa jih je namenil še staršem in botrom. Po sveti maši se je v župnišču srečal še člani medžupnijskega pastoralnega sveta Brdo in Zlato Polje, ključarji in cerkovniki župnijskih in podružničnih cerkva, člani in članicami medžupnijske Karitas Brdo Zlato Polje, pevci in pevkami cerkvenega pevskega zbora iz Brda in Šentvida, mladinskega in otroškega pevskega zbora, ter z zborovodji in organisti, zakonci člani zakonske skupine, animatorji Slomškovega bralnega priznanja, animatorji oratorija, pritrkovalci in člani molitvene skupine. Predstavitev dela posameznih skupin je tokrat potekala ob pomoči sodobne tehnike s katero so predstavniki hoteli na čim krajši možni način predstaviti delovni in duhovni utrip v župniji. Ob tem pa ne gre pozabiti omeniti, da nas je močno presenetil že takoj na začetku, ko je omenil kdo je glavni vzrok težav, ki so nastale na Brdu. Čeravno je kasneje svoje besede hotel obrniti malce na šalo nas je mnoge z to izjavo zelo preseneti, nekatere celo tako, da so srečanje zapustili. Vsaj jaz sem dobil ob tem občutek, da kdor dela prav ni najbolj cenjen , kdor ga pa "biksa" pa najde bratsko oporo tudi pri njemu. Obenem je dejal, da je malo premalo poudarka na molitvi in naročil tako kakor že prej veroukarjem naj vsak enkrat na dan zmoli zdravo Marijo za potrebe domače cerkve. O tem kako bo, ko bo odšel župnijski upravitelj pa tokrat ni bilo govora oziroma je bil odgovor takšen, da iz njega ni bilo kaj veliko razbrati. Sicer je od tega srečanja vsak odnesel svoje mišljenje in občutek, eni boljšega eni slabšega. Kako bo v obeh župnijah prihodnosti bomo ne samo videli, ampak tudi občutili. In vendar naj za konec tega zapisa napišem še besede patra Branka Cestnika: " V cerkvi imamo naslednje pravilo: Četudi nisi kriv, a je fara prišla zaradi tebe v razkol in se zaradi tebe prepira, kar se začenja poznati tudi pri tvojem verskem poslanstvu, moraš iz fare oditi. In sicer zaradi same skupnosti, v kateri si postal predmet spora. V takšnem trenutku se je treba umakniti, da skupnost položaj sama reši z nekim novim voditeljem.” pa naj to velja tako za cerkvene dostojanstvenike kakor običajne farana redne ali samo velikonočne.
