Kotor Njeguši Lovčen Cetinje

Naj tokrat začnem z nagovorom, ki ga je pri sveti maši tokrat v zalivu svetnikov, saj tako ga imenujejo domačini. Kajti v kraju se nahaja cerkve blažene Ozane Kotorske, imajo še blaženo Gracio iz Mua in nam dobro poznanega sv Leopolda Mandića. V cerkvi blažene ozane Kotorske smo najprej prisluhnili besedam Andreja Sveteta nato pa še besedam Lidije, ki nam je spregovorila nekaj besed o cerkvi sami in o blaženi Ozani Kotorski.Župnik Andrej nas je nagovoril z besedami : Bratje in sestre Jezus naš križani in od mrtvih vstali Odrešenik bo proslavljen, ko bodo ljudje videli njegove učence kako se trudijo živeti po evangeliju in se med seboj ljubijo. To je edini način kako je mogoče Boga resnično  proslaviti. Dva svetnika Leopold MAndić in Ozana Kotorska v kateri cerkvi se nahajamo sta  za svojega Gospoda  in odrešenika  prostavila svoje življenje  z oznanjevanjem Božje usmiljene ljubezni in življenja po Gospodovem Evangeliju, ki se je pokazalo v njuni popolni podaritvi Bogu v iskreni službi bratom in sestram v ljubezni.    Nekemu razmišljanju o molitvi je pisec dal naslov  Čakam te zunaj  Vidim, da greš v cerkev. Ne zanima me, kaj boš tam počel, čeprav mislim, da boš molil. Prav nič me ne zanima, ali boš stal pred oltarjem ali pri vratih, ali boš molil kleče ali v stoje, s sklonjeno glavo ali z zaprtimi očmi, ali boš strmel v ikono na oltarju ali se boš tolkel po prsih, premikal ustnice, šepetal molitve ali pa pač med prsti vrtel molilno vrvico. Vsa ta dejanja so zunanja in preprosta, s katerimi ni težko nekoga preslepiti. Čakam te zunaj! Ko izstopiš ven iz cerkve in se vrneš med ljudi, se pripravi na srečanje z menoj. Tedaj ti bom neusmiljeno sledil, te opazoval, sodil in morda tudi obsodil. Imam pravico do tega. Želim namreč vedeti, ali si se v cerkvi dejansko pogovarjal z Bogom ali pa si se le poigraval z Njim. Želim se prepričati, ali molitev naredi človeka resnično drugačnega in boljšega? V kolikor se prepričam, da si ošaben, pohlepen, sebičen, prepirljiv, žaljiv, klepetav, površen, bom vedel, da tvoja molitev ni v redu. Če se bom prepričal, da se v družini, službi, šoli, trgovini, na avtobusu, ulici itn. ne znaš pogovarjati z ljudmi, tedaj bom zagotovo vedel, da se ne znaš pogovarjati niti z Bogom. Če te mora nekdo neprenehoma tolažiti ali hvaliti, tedaj bom vedel, da nisi šel v cerkev zaradi slavljenja Boga, ampak zaradi oboževanja samega sebe. A če bodo tvoje ustnice izgovarjale besede miru, radosti, zaupanja in tolažbe, če boš imel oči odprte za težave bližnjega, če bodo tvoje roke dvigovale slabotne, če bo tvoje srce razumelo druge, v kolikor bo odpuščalo in ljubilo, potem bom vedel, da si v cerkvi dejansko govoril z Bogom. Čakam te zunaj! Tudi za nas vse velja tako kot je uresničilo življenje blaženega Leopolda Mandića in blažene  Ozane Kotorske,  da bo Jezus naš Gospod in odrešenik proslavljen, ko bodo ljudje videli nas učence, kako se trudimo živeti po evangeliju in spolnjevati tisto prvo in največjo zapoved, ki jo je Gospod izpovedal v Evangeliju:" Ljubite se med seboj kakor sem vas jaz ljubil:" To je namreč edini način kako živeti, zato se priporočimo v ta namen Leopoldu Mandiću in Ozani Kotorski, da bi Gospoda proslavljali ne samo v cerkvi, ampak skozi vse življenje. nato nam je spregovorila še Lidija, ki je ugotovila, da smo romarji njena generacija in ne mlajši in da bomo razumjeli sve što nam ona kaže.  U godini vjere kakva je ova 2012. lijepo je prisjetiti se i isticati sve one svete ljude koje je kroz povijest Bog puštao da koračaju Zemljom i šire svjetlo Kristove riječi. Jedno takvo užareno srce rodilo se prije nekih 4 stoljeća u našem susjedstvu, u Crnoj Gori.
Naravno, radi se o blaženoj Ozani Kotorskoj, ženi koja je cijeli svoj ovozemaljski život pokorom i molitvom povezivala kršćane, pravoslavce i katolike. Naša današnja blaženica rođena je 25. studenog 1493. godine u brdima iznad starog grada Kotora pod imenom Katarina, iz porodice Kosić. Svoje djetinje godine provela je kao pastirica primajući vjersku pouku od svoje majke koja je slovila kao vrlo pobožna žena. Iako još dijete, pokušavala je kod svojih roditelja, raških pravoslavaca koji se u mnogočemu ne slažu sa rimskom Crkvom, izmoliti dopuštenje za odlazak u biskupski grad Kotor. Roditelji joj to nisu dopuštali jer su znali, ako jednom ode tamo, tamo će i ostati. Ipak, Katarina nije popuštala, osjećala je snažan poziv Boga koji je već tada za ovu djevojčicu imao velike planove. Planove svetosti. Nakon očeve smrti 1507. godine, majka udovoljava svojoj četrnaestogodišnjoj kćeri da ode iz obiteljske kuće, u Kotor da vidi one lijepe Isusove slike o kojima joj je toliko pričala.
Isprva, Katarina živi u kući pobožnog građana Aleksandra Buća čija žena postaje Katarini druga majka, poučava je dodatno vjeri te joj približava svete sakramente. Djevojka sve to prima sa velikim žarom te istinski započinje živjeti svoju vjeru. No, još veća prekretnica u njezinom mladom životu događa se jednog petka kada je Katarina slušala izvještaj o strašnoj Kristovoj muci i umiranju. Riječi koje je čula, snažno je protresaju te se urezuju u njezinu dušu. Toliko da tada donosi odluku – provoditi život takozvanih „zazidanih djevica“.
One su živjele u prizemnim isposnicama 2 metra visokim, 3 širokim i dugačkim, koje su se obično nalazile uz crkvu, s otvorom prema svetištu crkve. Pod duhovnim vodstvom franjevca Tome Grubonje i na savjet dominikanskog provincijala Vinka Buća, koji će kasnije biti njezin ispovjednik, Katarina je godine 1514. dobila dopuštenje od kotorskog biskupa Tripuna Bizantija da smije živjeti kao "zazidana djevica". U međuvremenu je postala i dominikanska trećoredica, obukavši njihov habit i dobivši novo ime Hozana. To je uzela na uspomenu jedne dominikanke u Mantovi, koja je ondje umrla na glasu svetosti. Hozana je provela 7 godina u ćeliji uz kapelu Sv. Bartola, a zatim se preselila u isposnicu uz crkvu Sv. Pavla. 
General dominikanaca Francesco Romeo 1547. ovom je redu dopustio nošenje bijelog škapulara koji su inače smjele nositi sestre drugog dominikanskog reda što je znak da je o njihovom kreposnom i pokorničkom životu glas dospio čak i u Rim. Blažena Ozana Kotorska u svom dobrovoljnom zatvoru, potpunoj svjetovnoj izolaciji, provela je punih 50 godina svog života. Dane je provodila moleći, i baveći se ručnim radom i čineći pokoru. U gradu su je svi voljeli, a toliko su je štovali da su se čak njoj u molitve preporučivali. Ozana kotorska umrla je na glasu svetosti, 27. travnja 1565. godine. Njezini sugrađani priredili su joj veličanstven sprovod koji je predvodio tadašnji kotorski biskup Luka Bisanti. Tijelo su joj nosili svim gradskim ulicama, a glas o njezinoj svetosti odmah se proširio na Italiju, Francusku, Španjolsku, Njemačku i Nizozemsku. Danas se tijelo blaženice štuje u kolegijatskoj crkvi Sv. Marije u Kotoru. PapaPio XI. potvrdio je službeno njezino štovanje 21. prosinca 1927. U dokumentu proglašenja blaženom piše da je njezino štovanje odobreno gledajući "na naše vrijeme, u kojem se toliko želi sjedinjenje istočnih kršćana s rimskom Crkvom". Mogoče še eno zanimivost celo življenje je molila tako za kristjane kakor pravoslavne, pripomogla je, da sem tudi jaz prenehala kaditi. Sledil je še ogled mesta in tudi največje katedrale v kateri pa je ravno potekala sveta maša in zato ogled ni bil tako podroben. še jutranja kavica vmes še nekaj veselih doživetij (glej slikovni material) in že nas pot vodi po najlepši panoramski cesti proti Njegušu. Še prej si ogledamo malce čudno izpoved ljubezni cesto z znakom M, ki pomeni Milena, ja ljubezen ne pozna meja in ker gre ljubezen skozi želodec se ustavimo še v vasi Bukovci kjer okušamo njeguški sir in pršut.tudi za pršut pravijo tako kakor za ribo ,ki mora trikrat plavati, da mora biti poleg še Vranac in to ne neki konj, ampak pravo avtohtono vino. prav prileže se nadaljevati pot, kajti dobrote sledijo tudi na avtobusu, mi pa že hitimo proti Triglavu. Ja, prav ste prebrali Lovčen je za domačine to kot za nas Triglav in , če se ne povzpneš na Lovčen potem nisi bil v Črni gori. In ponovno smo pri dopingu je treba pravijo domačini tako za gor kakor dol in, da lahko brez skrbi saj ni kontrole. Mogočno se dviga Lovčen v območju narodnega parka še bolj mogočen pa je mavzolej, ki  je kompozicija arhitekturnih in umetniških dosežkov tistega časa in se začne z atrijem in 4 tone težkim studencem, mogočnim stebriščem na obeh straneh ter visokima kipoma iz črnega marmorja v samem centralnem delu. Kipa predstavljata Črnogorki v narodni noši in sta višine 4,5m ter tehtata vsak po 8 ton ena predstavlja ženo ena mladenko. Kapela iz temno zelenega marmorja in s kipom Njegoša je najimpozantnejši del mavzoleja. Ima šest bočnih in eno centralno nišo, na stropu višine 9 m pa se razprostira mozaik z 200.000 pozlačenimi ploščicami. Njegoševa granitna figura je težka 28 ton in visoka 3,74 m, ter dominira pred samo centralno nišo. Po polkrožnih stopnicah se spustimo do prav tako veličastne grobnice in sarkofaga iz belega marmorja. Na nagrobni plošči je izklesano Njegoševo ime z letnicami in črnogorski grb.  čeprav nam do sedaj vreme ni bilo ravno naklonjeno pa tu vsaj deževalo in zato se napotimo še do razgledne točke, kjer opazujemo kako se podijo megle in meglice  iz doline na vrh in obratno. Nato pa se spustimo v dolino saj nas pot vodi v Cetinje, nekdanjo prestolnico Črne gore, ki je nastala 1482 kot zadnje oporišče I. Crnojevića vladarja Zete je ohranila starodavno obeležje , ki dopolnjuje privlačnost, katero mesto dolguje ohranjenim kulturno-zgodovinskim spomenikom in naravnemu okolju. Med umikom pred osvajalnim pohodom turške vojske  se je I. Crnojević ustavil na majhnem kraškem polju sredi lovčenske pokrajine, ki se razprostira pod goro Lovćen in dal zgraditi dvor, dve leti kasneje pa še samostan, v katerem je nastanil sedež zetske metropolije. Tako je doslej nepomembno naselje Cetinje postalo novo zgodovinsko središče. Začetek novega naselja je pomenil konec srednjeveške zetske in začetek nove črnogorske zgodovine. Cetinje je postalo politično in duhovno središče zadnje svobodne balkanske države. Med številnimi znamenitostmi preteklosti je vsekakor treba poudariti Cetinjski samostan, postavljen leta 1484, v katerem so 1493 v prvi tiskarni na Balkanu natisnili sloviti Cetinjski oktoih, prvo knjigo, tiskano v slovanskem jeziku. V samostanu je sedaj shranjena bogata zbirka knjig in rokopisov. Leta 1692 je skadarski paša na uničevalnem pohodu porušil naselje in samostan. Dvajset let pozneje so čete bosanskega vezirja po hudih bojih prodrle do Cetinja in komaj obnovljeno naselje ponovno porušile. Šele v času vladike Petra II. Petrovića Njegoša se je mesto pričelo načrtno razvijati. Leta 1838 so postavili znamenito stavbo »biljarda«, v katero se je vladika Njegoš preselil. V času vladavine kneza Nikolaja I. petrovića Njegoša, od 1860 pa do začetka črnogorsko-turške vojne, se je Cetinje razvilo in njegovo prebivalstvo je naraščalo. Po Berlinskem kongresu, ki je Črni gori priznal suverenost, je nastalo daljše obdobje miru, kar je omogočilo razširitev glavnega mesta na urbanistični zasnovi. Ta razvoj so za nekaj časa zaustavile balkanske in prva svetovna vojna. Po koncu vojne se je Črna gora vključila v novo jugoslovansko državo in Cetinje je postalo administrativno središče Zetske banovine. Po končani drugi svetovni vojni je postalo glavno mesto Črne gore Titograd (sedaj Podgorica), Cetinje pa je ostalo črnogorsko kulturno središče z ohranjenim starim mestnim jedrom in številnimi kulturnimi spomeniki, med katere vsekakor spada tudi Vlaška cerkev, ki izvira iz 1450, današnji izgled  je dobila 1864. Posebna vrednost tega kulturnega spomenika je cerkvena ograja sestavljena iz puškinih cevi, zaplenjenih nasprotnikom v osvobodilnih vojnah 1858-1878. Žal si samostana nismo mogli ogledati, ker je ura gospod tudi v samostanih in če zamudiš ostaneš pred zaprtimi vrati, smo se pa zato odpravili na sprehod po bližnji okolici kar tudi ni slabo. Na poti domov smo si pričarali še bajne počitnice na Svetem Štefanu, a le v mislih je pa lep pogled nanj in zato toliko bolj dragocena fotografija z salamensko dragim delom črnogorske obale v ozadju. Vzeli smo si še bežen trenutek časa in pozdravili sestre, ki delujejo tu, a so iz naših krajev.