Tokrat zagotovo lahko zapišem tudi, da je Albanija dežela presenečenj, sploh zato, ker po desetih letih od zadnjega obiska ni prepoznavna. Na počitnicah z Radiem Ognjišče smo se odpravili tudi v sosednjo Albanijo in obiskali eno izmed večjih cerkva v Skadru, v kateri je bila za čas režima košarkaško igrišče in mala telovadnica in, če ne bi šel v cerkev bi rekel tu pa še nismo bili .A pojdimo lepo po vrsti.V zgodnjih jutranjih urah, kakor za koga smo se odpravili iz Bečičev proti Albanski meji a se prej ustavili še v Virpazarju, ki mu domačini pravijo črnogorske Benetke. Prikupna majhna vasica na obrobju Skadarskega jezera iz katere vodijo številne vodne poti na raziskovanje flore in favne, ki bogati kraj. prijazni gospod, ki prodaj karte za vožnjo po jezeru nam je spregovoril še nekaj besed o tem res mogočnemu največjemu jezeru na Balkanu, ki pa nima stalne površine. In tako kakor globina jezera varira od 6 do 44 m na mestih, kjer so vrtače, varira tudi površina, in sicer od 370 do 530 km² glede na letni čas in torej vodni dotok. V Skadarsko jezero priteka reka Morača, jezero pa se izliva v reko Bojano, ki teče 30 km dalje v Jadransko morje. Črnogorska stran jezera je od leta 1983 del nacionalnega parka, saj na območju živi okrog 270 vrst ptičev in je zatočišče pelikanov v Evropi, ter eno zadnjih sredozemskih sladkovodnih močvirij. Jezero pa je bogato tudi s številnimi jeguljami in ribami, kot so krap postrv amur itd., ter drugimi živalmi. Še krajši sprehod proti trdnjavi stisk roke znancem , ki so prispeli na ogled kraja in s katerimi se še doma ne srečamo in že nas pot po razgibanem in na pogled zelo lepemu delu vodi proti Skadru. Skadar (albansko: Shkodra), mesto ob Skadarskem jezeru v severozahodni Albaniji, glavno mesto Skadarskega okrožja. Je eno od najstarejših in zgodovinsko najpomembnejših albanskih mest in pomembno kulturno in gospodarsko središče. Mesto Skodra (grško: Σκάρδον [Skárdon],latinsko: Scodra) je bilo znano že v antiki in je bilo od srede 3. stoletja pr. n. št. prva prestolnica ilirskega Ardijejskega kraljestva. Mesto je bilo prvič omenjeno v klasičnem obdobju kot mesto ilirskih Lebeatov in prestolnica kralja Gencija, v kateri je imel svojo kovnico denarja, in kraljice Tevte. Leta 168 pr. n. št. so mesto zasedli Rimljani in ga kolonizirali. Postalo je pomembno trgovsko in vojaško središče. Spadalo je v rimsko provinco Ilirik in kasneje v provinco Dalmacijo. Po letu 395 je bilo del dakijske škofije znotraj province Prevalitanije, ki je zajemala današnjoSrbijo, Črno Goro in Albanijo .Na začetku srednjega veka so začela na južni Jadran prihajati prva slovaska plemena. De adminisrando imperio, ki ga je napisal bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet, opisuje, da je cesar Heraklij v prvi polovici 6. stoletja dal Skadar z okolico Srbom ki so kmalu zatem na tem ozemlju ustanovili svojo kneževino Dukljo, ki je bila podložna svoji severni sosedi, kneževini Raški. V prvi polovici 10. stoletja sta obe kneževini priznali vrhovno oblast bolgarskih carjev. Veliki knez Časlav Klonimirović, ki je vladal sredi 10. stoletja, je kmalu dobil oblast nad srbskimi ozemlji, ki so bila pred tem pod bizantinsko in bolgarsko oblastjo. Med vladanjem svetega JovanaVladimirja, ki je mesto obranil pred vstajniškimi albanskimi plemeni, je bil Skadar prestolnica Duklje. Jovan Vladimir je moral Dukljo za nekaj časa predati bolgarskemu carju Samuelu. Bizantinci so kasneje celo regijo vključili v svoje cesarstvo in ustanovili Srbsko témo, v kateri je vladal strateg Konstantin Diogen. Dukeljski knez Stefan Vojislav se je v prvi polovici 11. stoletja uspešno vojskoval z Bizantinci in izgnal zadnjega srbskega stratega Teofila Erotika. Dukeljski in dalmatinski kralj Konstantin Bodin je v Skadru sprejel križarje, ki so se leta 1101 odpravili na pohod proti vzhodu. Skadar je po dolgoletnih dinastičnih sporih v 12. stoletju postal del Zete, ki je bila del srednjeveške Srbije. Kasneje je prišel pod oblast Balšićev, katerim so sledili albanski Dukadžini. Dukadžini so mesto predali Benečanom in skupaj s številnimi okoliškimi albanskimi plemeni sklenili zavezništvo proti Osmandskemu cesarstvu. Skadar pod Beneško oblastjo je leta 1474 odbil velik napad osmanske vojske. Leta 1478 so Osmani pod poveljstvom samega sultana Mehmeda Osvajalca ponovno obkolili in oblegali mesto in ga obstreljevali z desetimi topovi. Nekateri od njih so lahko streljali do 380 kg težke krogle, vendar se mesto ni vdalo. Mehmed je zapustil bojišče in obleganje prepustil svojim generalom. Osmani so do zime postopoma zasedli okoliške trdnjave Lezha, Drisht in Žabljak Crnojevića. Padec trdnjav, stalno obstreljevanje in lakota so skrhali moralo branilcev, napadalci na drugi strani pa so bili obupani zaradi žilavega odpora. Neposreden napad na utrjeno mesto na hribu bi na napadalčevi strani zahteval veliko žrtev, zato sta obe strani zečeli razmišljati o premirju. 25. januarja 1479 sta Beneška republika in Osmansko cesarstvo sklenila mir in obleganje se je končalo. Prebivalci so dobili zagotovilo, da se lahko brez posledic umaknejo in Osmani so brez odpora zasedli opustošeno mesto. Po osmanski okupaciji je veliko prebivalcev pobegnilo. V 17. stoletju se je mesto razcvetelo in postalo središče Skutarskega sandžaka in gospodarsko središče severne Albanije. Mestni obrtniki so proizvajali tkanine, svilo, orožje in srebrn nakit. V drugi polovici 18. stoletja sta se zgradili dve veliki zidani skladišči, bazar in Glavni ali Srednji most (Ura e Mesit) preko reke Kir, dolg več kot sto metrov. Most je imel 13 kamnitih lokov, od katerih je bil največji dolg 22 metrov in visok 12 metrov. V 18. stoletju Skadar postane središče Skadarskega pašaluka, v katerem je od leta 1757 do 1831 vladala družina Bushati. Po padcu pašaluka se je prabivalstvo Skadra večkrat uprlo osmanski oblasti (1833–1836, 1854, 1861–1862 in 1869). V tem obdobju so se morale iz mesta izseliti številne srbske družine. V drugi polovici 19. stoletja je mesto postalo pomembno središče Skadarskega vilajeta in celega Balkana. Imelo je več kot 3.500 trgovin in delavnic in proizvajalo predvsem oblačila, usnje, tobak in smodnik. Trgovanje je nadzirala posebna državna uprava. Ustanovljeno je bilo trgovsko sodišče in direktorat poštnih služb za poslovanje s tujino. Po letu 1718 so začele tuje države v Skadru odpirati tudi svoja diplomatska predstavništva. Pomorski promet je potekal preko pristanišč v Obotu in Uljcinu, kasneje pa preko Shëngjina (San Giovanni di Medua). V 19. stoletju sta bila v mestu ustanovljena jezuitsko semenišče in frančiškanski samostan. Mesto je bilo tudi pomembna postaja nelegalne trgovine med Črno Goro in zahodno Evropo. Skadar je igral pomembno vlogo v Prizrenski ligi (za zaščito nacionalnih interesov Albancev). Skadarski odbor Prizrenske lige je imel svojo oboroženo enoto, ki je branila Plav, Gusinje, Hoti in Grudo in sodelovala v vojni za Ulcinj. Sredi 19. stoletja je bil Skadar pomembno kulturno središče. V 1840. letih je bila zgrajena knjižnica Bushati, v kateri je bilo središče skadarske veje Prizrenske lige. Mnogo knjig je bilo tudi v knjižnicah katoliških misijonov. Ustanovljena so bila literarna, kulturna in športna društva, na primer Bashkimi (Zedinjenje) in Agimi (Zarja). Začeli so se tiskati prvi časopisi in druge publikacije v albanskem jeziku. V mestu je začela delovati družina fotografov Marubi, ki je zapustila 150.000 negativov iz obdobja albanskega osvobajanja, dviga albanske zastave v Vlori in meščanskega življenja na prelomu 19. in 20. stoletja. Skadar je bil do leta 1867 sandžak v Rumelijskem vilajetu, potem pa se je združil s Skopskim sandžakom in postal Skadarski vilajet. Vilajet je bil razdeljen na Skadarski, Prizrenski in Debarski sandžak. Leta 1877 je Prizren prešel v Kosovski vilajet, Debar pa v Monastirski vilajet. Mesto Drač je postalo sandžak. Leta 1878 sta Bar in Podgorica pripadla Črni Gori. Leta 1900 se je Skadarski vilajet razdelil na Skadarski in Draški sandžak. Ko je vojska Črnogorskega kraljestva med balkanskimi vojnami porazila osmansko vojsko, je Skadar prehajal iz enih rok v druge. Osmanska vojska pod poveljstvom Hasan Riza Paše in Esad Paše Toptanija se je sedem mesecev obkoljena upirala črnogorskim in srbskim silam in zadala nasprotniku težke izgube. 30. januarja 1913 so Hasan Pašo v skrivnostnih okoliščinah ubili iz zasede in Esad Paša se je aprila 1913 vdal. Črnogorske in srbske sile so imele okoli 18.000 mrtvih in ranjenih. Maja istega leta se je morala Črna Gora skladno s sklepi Londonske konference umakniti in Skadar prepustiti novoustanovljeni državi Albaniji. Med prvo svetovno vojno so črnogorske sile 27. junija 1915 ponovno okupirale Skadar. Mesto je zatem zasedla avstroogrska vojska in v njem ustanovila poveljstvo svoje okupacijske cone. Po prvi svetovni vojni je bila v mestu nekaj časa mednarodna vojaška uprava Albanije, dokler ni marca 1920 prešel pod upravo albanske vlade v Tirani. V drugi polovici leta 1920 je Skadru grozil napad vojske Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. V letih 1921-1924 je bil središče demokratskih gibanj. Demokratska opozicija je 31. maja 1924 dobila večino glasov v Ustavodajni skupščini. Demokrati so prevzeli mesto in iz Skadra zapovedovali Tirani. Od leta 1924 do 1939 se je počasi industrijsko razvijal. Ustanovile so se majhne tovarne za predelavo hrane ter proizvodnjo tekstila in cementa. Število tovarn se je od 43 v letu 1924 do leta 1938 povečalo na 70. Leta 1924 je imelo mesto 20.000 prebivalcev, leta 1938 pa 29.000. Skadar je bil sedež katoliške nadškofije in je imel več verskih šol. Prva laična šola je bila odprta leta 1913, državna gimnazija pa leta 1922. Mesto je imelo tudi prvo športno zvezo v Albaniji in prvi športni klub Vllaznia(Bratstvo). V zgodnjih 1900. letih Skadar ponovno postane glavno središče, tokrat demokratičnega gibanja, ki je privedlo do padca komunističnega režima Enverja Hoxhe. Po padcu režima se je mesto začelo intenzivno obnavljati. Decembra 2010 je mesto z okolico zajele katastrofalne poplave, verjetno največje v zadnjih sto letih. Leta 2011 je bil na Bojani zgrajen vrtljiv most, ki je zamenjal bližnji stari most.V mestu in okolici je več naravnih in kulturnih znamenitosti. Med najbolj privlačnimi je mestna četrt Pjaca v samem središču mesta, kjer sta spomenika materi Terezi in Luigju Garakuqiju, in Gjuhadol okoli ene od najbolj živahnih mestnih ulic, ki povezuje katedralo in središče mesta. Najbolj prepoznavna mestna znamenitost je trdnjava Rozafa, poznana tudi kot Rozafati. Zgrajena je bila v obdobju Ilirov in je povezana z legendo, da je bila Rozafa, nevesta najmlajšega od treh bratov, živa zazidana v mestno obzidje, da bi odvrnila zlega duha, ki ga je vsako noč porušil. Mlečno bela voda, ki teče preko kamenja na glavnem vhodu, naj bi bila Rozafino mleko, s katerim je dojila svojega novorojenega sina. Rozafa je namreč od zidarjev zahtevala, naj ji ne zazidajo prsi, ene noge, da bi lahko zibala sinovo zibko in ene roke, da bi ga lahko pobožala pred spanjem. V trdnjavi je muzej, posvečen zgodovini gradu in njegovim legendam. Drugo zanimivo turistično mesto so ruševine Sarde (Shurdhah), srednjeveškega mesta na otoku na Drimu kakšnih 15 km od Skadra. Sarda ima površino kakšnih pet hektarjev in je bila nekoč poletno zatočišče slavne družine Dukagjini. Približno pet kilometrov vzhodno od Skadra je srednjeveška trdnjava Drisht. V Skadru je tudi stadion Loro-Borici, drugi največji stadion v Albaniji. Nas pa je pot vodila v mogočno že omenjeno cerkev, kjer smo prisluhnili nagovoru Janeza Bernota, ki je na praznik evangelista Marka spregovoril o njegovi ponižnosti in te besede navezal na Mati Terezo- Agnes Gonxa Bojaxhio, albansko redovnico, ustanoviteljico reda Misijonark ljubezni ter svetnico, ki jo še danes pozna ves svet. Ob tem ni mogel mimo njene skromnosti, aj je na obisk k papežu prišla brez kakšnega večjega spremstva z rednimi prevoznimi sredstvi. Po končani sveti maši se odpravimo še na trdnjavo Rozafa na skalni vzpetini nad mestom in se okrepčamo z malico iz popotne romarske torbe. Naš naslednji cilj mestece Kruja pod mogočnim masivom, sicer rojstnim krajem albanskega vojvode Skenderbega, si bomo zapomnili če ne po drugem po res obilnem deževju in prijaznemu upravniku muzeja, ki nas je sprejel kljub temu, da je bil muzej zaprt. Muzej se nahaja v nekdanji trdnjavi in iz njega Hvala bogu je dež za trenutek prenehal se lepo vidi daleč naokoli. V mestecu smo skočili še na ogled stare cerkvice in domovanja dervišev. Nato pa nas pot že vodi proti našemu prenočišču v Tirani, ki je oddaljena le malce bolj močan lučaj proč. Prav domače smo bili tokrat sprejeti z besedami direktorja hotela: Slovenci šampijoni in nato z naštevanjem imen vinarjev iz Slovenije začenši z Ščurekom dalje. če smo že v večernih urah dobili občutek ,da je hotel narejen po slogu dežele vzhajajočega sonca smo sev to lahko popolnoma prepričali v jutranjih urah, ko smo se napotili na ogled okolice hotela. Četrti dan našega romanja smo spoznavali Tirano, mesto polno novosti, ki se lepo prepletajo z starodavno zgodovino. Tako smo si ogledali Urni stolp (Kulla e Sahatit): Stolp z uro je postavljen v središču mesta in s tem je postal simbol Tirane. To je en izmed najstarejših objektov v Tirani, zgrajen je bil leta 1820. Džamijo Et'hem Bey Mosque katere gradnja je trajala približno 28 let in se je končal leta 1821. Velja za eno izmed najlepših mošej v Albaniji, v kateri so zelo zanimivi okraski in umetniška dela. Bushevo ulico(Rruga Presidenti George W. Bush): Ta ulica je dobila ime po ameriškem predsedniku Georgea W. Bushu, in sicer v čast njegovemu obisku Albanije in Tirane iz leta 2007. Po nas niso imenovali nobene ulice vsaj takrat ne.: Med stanovanjskimi bloki, lahko najdemo nekatere izmed najboljših kavarn Tirane ter trgovine in restavracije. Tukaj se nahaja tudi vila nekdanjega diktatorja Enverja Hodže. V času komunizma je bilo območje rezervirano izključno za vladne uradnike in ni bilo dovoljeno, da se v ta del naselijo občani brez visokih funkcij. Ta del so za javnost odprli leta 1991 in je postal priljubljena destinacija za mladino iz Tirane. Ponoči je območje polno ljudi, še posebej ob koncih tedna, ko je večina nočnih klubov polnih obiskovalcev. Ulice, še posebej v poletnih popoldnevih, so napolnjene z prebivalci Tirane. Iz bloka lahko prispeš kamorkoli v manj kot 10-15 minutah. Izpustili smo grob Enver Hodže, ki počiva na pokopališče Sharra v grobu rdečo-sivo-črne barve z dvoglavim orlom na vrhu. Smo si pa ogledali njegov mavzolej delo njegove hčerke arhitektke, ki je zelo podobno piramidi v Trzinu. Številne muzeje smo si ogledali kar od zunaj tudi glavni muzej v Tirani, ki se nahaja v središču mesta in je zlahka prepoznaven zaradi ogromnega mozaika, ki stoji na pročelju. Vsebuje veliko artefaktov, ki segajo od antičnih časov do režima Hodža. Mnogi ropi iz leta 1990 so prikrajšali muzej številnih predmetov, vendar še vedno ostaja najboljši kraj v Albaniji, kjer je možno spoznati albansko zgodovino. Kljub temu,da smo hiteli nam je ostalo še veliko stvari, ki bi bile lahko deležne našega obiska in pogleda,a nekaj moramo prihraniti tudi za naslednja romanja. V cerkvi svetega Pavla pristopimo k sveti maši še prej si vzamemo čas za ogled same mogočne cerkve, ki za glavnim oltarjem skriva kapelo mučencev. Vseh tistih, ki so za časa vladavine komunizma morali umreti. Tokrat nam v nagovoru Andrej Svete spregovori o spreobrnenju Savla na poti v Damask, kjer ga dohiti Božja milost ko iz preganjalca postane največji oznanjevalec Gospodovega evangelija in apostol Pavel. V današnjem berilu smo slišali kako mu Gospod napove,da bo moral veliko pretrpeti zaradi svojega imena. V Božje kraljestvo se gre skozi velike stiske in preizkušnje, vendar Gospod poskrbi za to, da nam naloži takšno breme, ki ga lahko nesemo. Njegove besede Zapuščam vam mir ki ga svet ne more dati nam daje v razmislek je mir ki ga daje svet in je mir, ki ga lahko daj samo Jezus. To velja za osebno in javno življenje za bližnje sosede kakor za mednarodne odnose, tako zamišljen mir je nekaj dobrega, a je človeški svetni, mir, ki ga daje Jezus je izvira iz usklajenosti človekove volje z Božjo voljo v povezavi z Jezusom nas osvobajata zagledanosti vase. Dokler človek v povezavi z Bogom ne pride do notranjega miru in osebne pomirjenosti tudi k zunanjem miru ne more prispevati nič. Vaše srce se ne bo vznemirilo, če boste imeli resnični notranji mir. Po sveti maši si vzamemo čas še za ogled zunanjosti cerkve, ki je moderno a domače urejena z kar nekaj domiselnimi rešitvami za večje slovesnosti, kar se katedrali tudi pritiče. Počasi nas pot vodi nazaj v Črno goro, mimo Uljcina,Bara, Petrovca in ponovno z pogledom na sveti Štefan. V večernih urah prispemo v Bečiče in po večerji sledi , kaj bi spali ogled bližnjih zanimivosti tudi Budve, ki je le lučaj stran od našega hotela. A tja se ne napotijo vsi eni odidejo na ogled plaže in sosednjih hotelov spet drugi se predajajo užitkom z pogledom na morje in premišljevanju tudi shranjevanju spominov na liste o obisku Albanije.
Tokrat zagotovo lahko zapišem tudi, da je Albanija dežela presenečenj, sploh zato, ker po desetih letih od zadnjega obiska ni prepoznavna. Na počitnicah z Radiem Ognjišče smo se odpravili tudi v sosednjo Albanijo in obiskali eno izmed večjih cerkva v Skadru, v kateri je bila za čas režima košarkaško igrišče in mala telovadnica in, če ne bi šel v cerkev bi rekel tu pa še nismo bili .A pojdimo lepo po vrsti.V zgodnjih jutranjih urah, kakor za koga smo se odpravili iz Bečičev proti Albanski meji a se prej ustavili še v Virpazarju, ki mu domačini pravijo črnogorske Benetke. Prikupna majhna vasica na obrobju Skadarskega jezera iz katere vodijo številne vodne poti na raziskovanje flore in favne, ki bogati kraj. prijazni gospod, ki prodaj karte za vožnjo po jezeru nam je spregovoril še nekaj besed o tem res mogočnemu največjemu jezeru na Balkanu, ki pa nima stalne površine. In tako kakor globina jezera varira od 6 do 44 m na mestih, kjer so vrtače, varira tudi površina, in sicer od 370 do 530 km² glede na letni čas in torej vodni dotok. V Skadarsko jezero priteka reka Morača, jezero pa se izliva v reko Bojano, ki teče 30 km dalje v Jadransko morje. Črnogorska stran jezera je od leta 1983 del nacionalnega parka, saj na območju živi okrog 270 vrst ptičev in je zatočišče pelikanov v Evropi, ter eno zadnjih sredozemskih sladkovodnih močvirij. Jezero pa je bogato tudi s številnimi jeguljami in ribami, kot so krap postrv amur itd., ter drugimi živalmi. Še krajši sprehod proti trdnjavi stisk roke znancem , ki so prispeli na ogled kraja in s katerimi se še doma ne srečamo in že nas pot po razgibanem in na pogled zelo lepemu delu vodi proti Skadru. Skadar (albansko: Shkodra), mesto ob Skadarskem jezeru v severozahodni Albaniji, glavno mesto Skadarskega okrožja. Je eno od najstarejših in zgodovinsko najpomembnejših albanskih mest in pomembno kulturno in gospodarsko središče. Mesto Skodra (grško: Σκάρδον [Skárdon],latinsko: Scodra) je bilo znano že v antiki in je bilo od srede 3. stoletja pr. n. št. prva prestolnica ilirskega Ardijejskega kraljestva. Mesto je bilo prvič omenjeno v klasičnem obdobju kot mesto ilirskih Lebeatov in prestolnica kralja Gencija, v kateri je imel svojo kovnico denarja, in kraljice Tevte. Leta 168 pr. n. št. so mesto zasedli Rimljani in ga kolonizirali. Postalo je pomembno trgovsko in vojaško središče. Spadalo je v rimsko provinco Ilirik in kasneje v provinco Dalmacijo. Po letu 395 je bilo del dakijske škofije znotraj province Prevalitanije, ki je zajemala današnjoSrbijo, Črno Goro in Albanijo .Na začetku srednjega veka so začela na južni Jadran prihajati prva slovaska plemena. De adminisrando imperio, ki ga je napisal bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet, opisuje, da je cesar Heraklij v prvi polovici 6. stoletja dal Skadar z okolico Srbom ki so kmalu zatem na tem ozemlju ustanovili svojo kneževino Dukljo, ki je bila podložna svoji severni sosedi, kneževini Raški. V prvi polovici 10. stoletja sta obe kneževini priznali vrhovno oblast bolgarskih carjev. Veliki knez Časlav Klonimirović, ki je vladal sredi 10. stoletja, je kmalu dobil oblast nad srbskimi ozemlji, ki so bila pred tem pod bizantinsko in bolgarsko oblastjo. Med vladanjem svetega JovanaVladimirja, ki je mesto obranil pred vstajniškimi albanskimi plemeni, je bil Skadar prestolnica Duklje. Jovan Vladimir je moral Dukljo za nekaj časa predati bolgarskemu carju Samuelu. Bizantinci so kasneje celo regijo vključili v svoje cesarstvo in ustanovili Srbsko témo, v kateri je vladal strateg Konstantin Diogen. Dukeljski knez Stefan Vojislav se je v prvi polovici 11. stoletja uspešno vojskoval z Bizantinci in izgnal zadnjega srbskega stratega Teofila Erotika. Dukeljski in dalmatinski kralj Konstantin Bodin je v Skadru sprejel križarje, ki so se leta 1101 odpravili na pohod proti vzhodu. Skadar je po dolgoletnih dinastičnih sporih v 12. stoletju postal del Zete, ki je bila del srednjeveške Srbije. Kasneje je prišel pod oblast Balšićev, katerim so sledili albanski Dukadžini. Dukadžini so mesto predali Benečanom in skupaj s številnimi okoliškimi albanskimi plemeni sklenili zavezništvo proti Osmandskemu cesarstvu. Skadar pod Beneško oblastjo je leta 1474 odbil velik napad osmanske vojske. Leta 1478 so Osmani pod poveljstvom samega sultana Mehmeda Osvajalca ponovno obkolili in oblegali mesto in ga obstreljevali z desetimi topovi. Nekateri od njih so lahko streljali do 380 kg težke krogle, vendar se mesto ni vdalo. Mehmed je zapustil bojišče in obleganje prepustil svojim generalom. Osmani so do zime postopoma zasedli okoliške trdnjave Lezha, Drisht in Žabljak Crnojevića. Padec trdnjav, stalno obstreljevanje in lakota so skrhali moralo branilcev, napadalci na drugi strani pa so bili obupani zaradi žilavega odpora. Neposreden napad na utrjeno mesto na hribu bi na napadalčevi strani zahteval veliko žrtev, zato sta obe strani zečeli razmišljati o premirju. 25. januarja 1479 sta Beneška republika in Osmansko cesarstvo sklenila mir in obleganje se je končalo. Prebivalci so dobili zagotovilo, da se lahko brez posledic umaknejo in Osmani so brez odpora zasedli opustošeno mesto. Po osmanski okupaciji je veliko prebivalcev pobegnilo. V 17. stoletju se je mesto razcvetelo in postalo središče Skutarskega sandžaka in gospodarsko središče severne Albanije. Mestni obrtniki so proizvajali tkanine, svilo, orožje in srebrn nakit. V drugi polovici 18. stoletja sta se zgradili dve veliki zidani skladišči, bazar in Glavni ali Srednji most (Ura e Mesit) preko reke Kir, dolg več kot sto metrov. Most je imel 13 kamnitih lokov, od katerih je bil največji dolg 22 metrov in visok 12 metrov. V 18. stoletju Skadar postane središče Skadarskega pašaluka, v katerem je od leta 1757 do 1831 vladala družina Bushati. Po padcu pašaluka se je prabivalstvo Skadra večkrat uprlo osmanski oblasti (1833–1836, 1854, 1861–1862 in 1869). V tem obdobju so se morale iz mesta izseliti številne srbske družine. V drugi polovici 19. stoletja je mesto postalo pomembno središče Skadarskega vilajeta in celega Balkana. Imelo je več kot 3.500 trgovin in delavnic in proizvajalo predvsem oblačila, usnje, tobak in smodnik. Trgovanje je nadzirala posebna državna uprava. Ustanovljeno je bilo trgovsko sodišče in direktorat poštnih služb za poslovanje s tujino. Po letu 1718 so začele tuje države v Skadru odpirati tudi svoja diplomatska predstavništva. Pomorski promet je potekal preko pristanišč v Obotu in Uljcinu, kasneje pa preko Shëngjina (San Giovanni di Medua). V 19. stoletju sta bila v mestu ustanovljena jezuitsko semenišče in frančiškanski samostan. Mesto je bilo tudi pomembna postaja nelegalne trgovine med Črno Goro in zahodno Evropo. Skadar je igral pomembno vlogo v Prizrenski ligi (za zaščito nacionalnih interesov Albancev). Skadarski odbor Prizrenske lige je imel svojo oboroženo enoto, ki je branila Plav, Gusinje, Hoti in Grudo in sodelovala v vojni za Ulcinj. Sredi 19. stoletja je bil Skadar pomembno kulturno središče. V 1840. letih je bila zgrajena knjižnica Bushati, v kateri je bilo središče skadarske veje Prizrenske lige. Mnogo knjig je bilo tudi v knjižnicah katoliških misijonov. Ustanovljena so bila literarna, kulturna in športna društva, na primer Bashkimi (Zedinjenje) in Agimi (Zarja). Začeli so se tiskati prvi časopisi in druge publikacije v albanskem jeziku. V mestu je začela delovati družina fotografov Marubi, ki je zapustila 150.000 negativov iz obdobja albanskega osvobajanja, dviga albanske zastave v Vlori in meščanskega življenja na prelomu 19. in 20. stoletja. Skadar je bil do leta 1867 sandžak v Rumelijskem vilajetu, potem pa se je združil s Skopskim sandžakom in postal Skadarski vilajet. Vilajet je bil razdeljen na Skadarski, Prizrenski in Debarski sandžak. Leta 1877 je Prizren prešel v Kosovski vilajet, Debar pa v Monastirski vilajet. Mesto Drač je postalo sandžak. Leta 1878 sta Bar in Podgorica pripadla Črni Gori. Leta 1900 se je Skadarski vilajet razdelil na Skadarski in Draški sandžak. Ko je vojska Črnogorskega kraljestva med balkanskimi vojnami porazila osmansko vojsko, je Skadar prehajal iz enih rok v druge. Osmanska vojska pod poveljstvom Hasan Riza Paše in Esad Paše Toptanija se je sedem mesecev obkoljena upirala črnogorskim in srbskim silam in zadala nasprotniku težke izgube. 30. januarja 1913 so Hasan Pašo v skrivnostnih okoliščinah ubili iz zasede in Esad Paša se je aprila 1913 vdal. Črnogorske in srbske sile so imele okoli 18.000 mrtvih in ranjenih. Maja istega leta se je morala Črna Gora skladno s sklepi Londonske konference umakniti in Skadar prepustiti novoustanovljeni državi Albaniji. Med prvo svetovno vojno so črnogorske sile 27. junija 1915 ponovno okupirale Skadar. Mesto je zatem zasedla avstroogrska vojska in v njem ustanovila poveljstvo svoje okupacijske cone. Po prvi svetovni vojni je bila v mestu nekaj časa mednarodna vojaška uprava Albanije, dokler ni marca 1920 prešel pod upravo albanske vlade v Tirani. V drugi polovici leta 1920 je Skadru grozil napad vojske Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. V letih 1921-1924 je bil središče demokratskih gibanj. Demokratska opozicija je 31. maja 1924 dobila večino glasov v Ustavodajni skupščini. Demokrati so prevzeli mesto in iz Skadra zapovedovali Tirani. Od leta 1924 do 1939 se je počasi industrijsko razvijal. Ustanovile so se majhne tovarne za predelavo hrane ter proizvodnjo tekstila in cementa. Število tovarn se je od 43 v letu 1924 do leta 1938 povečalo na 70. Leta 1924 je imelo mesto 20.000 prebivalcev, leta 1938 pa 29.000. Skadar je bil sedež katoliške nadškofije in je imel več verskih šol. Prva laična šola je bila odprta leta 1913, državna gimnazija pa leta 1922. Mesto je imelo tudi prvo športno zvezo v Albaniji in prvi športni klub Vllaznia(Bratstvo). V zgodnjih 1900. letih Skadar ponovno postane glavno središče, tokrat demokratičnega gibanja, ki je privedlo do padca komunističnega režima Enverja Hoxhe. Po padcu režima se je mesto začelo intenzivno obnavljati. Decembra 2010 je mesto z okolico zajele katastrofalne poplave, verjetno največje v zadnjih sto letih. Leta 2011 je bil na Bojani zgrajen vrtljiv most, ki je zamenjal bližnji stari most.V mestu in okolici je več naravnih in kulturnih znamenitosti. Med najbolj privlačnimi je mestna četrt Pjaca v samem središču mesta, kjer sta spomenika materi Terezi in Luigju Garakuqiju, in Gjuhadol okoli ene od najbolj živahnih mestnih ulic, ki povezuje katedralo in središče mesta. Najbolj prepoznavna mestna znamenitost je trdnjava Rozafa, poznana tudi kot Rozafati. Zgrajena je bila v obdobju Ilirov in je povezana z legendo, da je bila Rozafa, nevesta najmlajšega od treh bratov, živa zazidana v mestno obzidje, da bi odvrnila zlega duha, ki ga je vsako noč porušil. Mlečno bela voda, ki teče preko kamenja na glavnem vhodu, naj bi bila Rozafino mleko, s katerim je dojila svojega novorojenega sina. Rozafa je namreč od zidarjev zahtevala, naj ji ne zazidajo prsi, ene noge, da bi lahko zibala sinovo zibko in ene roke, da bi ga lahko pobožala pred spanjem. V trdnjavi je muzej, posvečen zgodovini gradu in njegovim legendam. Drugo zanimivo turistično mesto so ruševine Sarde (Shurdhah), srednjeveškega mesta na otoku na Drimu kakšnih 15 km od Skadra. Sarda ima površino kakšnih pet hektarjev in je bila nekoč poletno zatočišče slavne družine Dukagjini. Približno pet kilometrov vzhodno od Skadra je srednjeveška trdnjava Drisht. V Skadru je tudi stadion Loro-Borici, drugi največji stadion v Albaniji. Nas pa je pot vodila v mogočno že omenjeno cerkev, kjer smo prisluhnili nagovoru Janeza Bernota, ki je na praznik evangelista Marka spregovoril o njegovi ponižnosti in te besede navezal na Mati Terezo- Agnes Gonxa Bojaxhio, albansko redovnico, ustanoviteljico reda Misijonark ljubezni ter svetnico, ki jo še danes pozna ves svet. Ob tem ni mogel mimo njene skromnosti, aj je na obisk k papežu prišla brez kakšnega večjega spremstva z rednimi prevoznimi sredstvi. Po končani sveti maši se odpravimo še na trdnjavo Rozafa na skalni vzpetini nad mestom in se okrepčamo z malico iz popotne romarske torbe. Naš naslednji cilj mestece Kruja pod mogočnim masivom, sicer rojstnim krajem albanskega vojvode Skenderbega, si bomo zapomnili če ne po drugem po res obilnem deževju in prijaznemu upravniku muzeja, ki nas je sprejel kljub temu, da je bil muzej zaprt. Muzej se nahaja v nekdanji trdnjavi in iz njega Hvala bogu je dež za trenutek prenehal se lepo vidi daleč naokoli. V mestecu smo skočili še na ogled stare cerkvice in domovanja dervišev. Nato pa nas pot že vodi proti našemu prenočišču v Tirani, ki je oddaljena le malce bolj močan lučaj proč. Prav domače smo bili tokrat sprejeti z besedami direktorja hotela: Slovenci šampijoni in nato z naštevanjem imen vinarjev iz Slovenije začenši z Ščurekom dalje. če smo že v večernih urah dobili občutek ,da je hotel narejen po slogu dežele vzhajajočega sonca smo sev to lahko popolnoma prepričali v jutranjih urah, ko smo se napotili na ogled okolice hotela. Četrti dan našega romanja smo spoznavali Tirano, mesto polno novosti, ki se lepo prepletajo z starodavno zgodovino. Tako smo si ogledali Urni stolp (Kulla e Sahatit): Stolp z uro je postavljen v središču mesta in s tem je postal simbol Tirane. To je en izmed najstarejših objektov v Tirani, zgrajen je bil leta 1820. Džamijo Et'hem Bey Mosque katere gradnja je trajala približno 28 let in se je končal leta 1821. Velja za eno izmed najlepših mošej v Albaniji, v kateri so zelo zanimivi okraski in umetniška dela. Bushevo ulico (Rruga Presidenti George W. Bush): Ta ulica je dobila ime po ameriškem predsedniku Georgea W. Bushu, in sicer v čast njegovemu obisku Albanije in Tirane iz leta 2007. Po nas niso imenovali nobene ulice vsaj takrat ne.: Med stanovanjskimi bloki, lahko najdemo nekatere izmed najboljših kavarn Tirane ter trgovine in restavracije. Tukaj se nahaja tudi vila nekdanjega diktatorja Enverja Hodže. V času komunizma je bilo območje rezervirano izključno za vladne uradnike in ni bilo dovoljeno, da se v ta del naselijo občani brez visokih funkcij. Ta del so za javnost odprli leta 1991 in je postal priljubljena destinacija za mladino iz Tirane. Ponoči je območje polno ljudi, še posebej ob koncih tedna, ko je večina nočnih klubov polnih obiskovalcev. Ulice, še posebej v poletnih popoldnevih, so napolnjene z prebivalci Tirane. Iz bloka lahko prispeš kamorkoli v manj kot 10-15 minutah. Izpustili smo grob Enver Hodže, ki počiva na pokopališče Sharra v grobu rdečo-sivo-črne barve z dvoglavim orlom na vrhu. Smo si pa ogledali njegov mavzolej delo njegove hčerke arhitektke, ki je zelo podobno piramidi v Trzinu. Številne muzeje smo si ogledali kar od zunaj tudi glavni muzej v Tirani, ki se nahaja v središču mesta in je zlahka prepoznaven zaradi ogromnega mozaika, ki stoji na pročelju. Vsebuje veliko artefaktov, ki segajo od antičnih časov do režima Hodža. Mnogi ropi iz leta 1990 so prikrajšali muzej številnih predmetov, vendar še vedno ostaja najboljši kraj v Albaniji, kjer je možno spoznati albansko zgodovino. Kljub temu,da smo hiteli nam je ostalo še veliko stvari, ki bi bile lahko deležne našega obiska in pogleda,a nekaj moramo prihraniti tudi za naslednja romanja. V cerkvi svetega Pavla pristopimo k sveti maši še prej si vzamemo čas za ogled same mogočne cerkve, ki za glavnim oltarjem skriva kapelo mučencev. Vseh tistih, ki so za časa vladavine komunizma morali umreti. Tokrat nam v nagovoru Andrej Svete spregovori o spreobrnenju Savla na poti v Damask, kjer ga dohiti Božja milost ko iz preganjalca postane največji oznanjevalec Gospodovega evangelija in apostol Pavel. V današnjem berilu smo slišali kako mu Gospod napove,da bo moral veliko pretrpeti zaradi svojega imena. V Božje kraljestvo se gre skozi velike stiske in preizkušnje, vendar Gospod poskrbi za to, da nam naloži takšno breme, ki ga lahko nesemo. Njegove besede Zapuščam vam mir ki ga svet ne more dati nam daje v razmislek je mir ki ga daje svet in je mir, ki ga lahko daj samo Jezus. To velja za osebno in javno življenje za bližnje sosede kakor za mednarodne odnose, tako zamišljen mir je nekaj dobrega, a je človeški svetni, mir, ki ga daje Jezus je izvira iz usklajenosti človekove volje z Božjo voljo v povezavi z Jezusom nas osvobajata zagledanosti vase. Dokler človek v povezavi z Bogom ne pride do notranjega miru in osebne pomirjenosti tudi k zunanjem miru ne more prispevati nič. Vaše srce se ne bo vznemirilo, če boste imeli resnični notranji mir. Po sveti maši si vzamemo čas še za ogled zunanjosti cerkve, ki je moderno a domače urejena z kar nekaj domiselnimi rešitvami za večje slovesnosti, kar se katedrali tudi pritiče. Počasi nas pot vodi nazaj v Črno goro, mimo Uljcina,Bara, Petrovca in ponovno z pogledom na sveti Štefan. V večernih urah prispemo v Bečiče in po večerji sledi , kaj bi spali ogled bližnjih zanimivosti tudi Budve, ki je le lučaj stran od našega hotela. A tja se ne napotijo vsi eni odidejo na ogled plaže in sosednjih hotelov spet drugi se predajajo užitkom z pogledom na morje in premišljevanju tudi shranjevanju spominov na liste o obisku Albanije. 
