Vnesite vaš naslov
Le kdo jih je učil, da tako lepo žvrgolijo in pojo, je mogoče Janez mel kaj svoje note vmes, al Cvek jim pisal pesmi je? V izdaji Družine, za tiste , ki ne veste verski tednik Družina, ki nosi datum 9 .oktober v 41 številki 65. letnika najdemo zapis z naslovom Dvojni poklon, ki nam spregovori o skladatelju, organistu cerkvenemu glasbeniku , raziskovalcu , publicistu in še bi lahko našteval Janezu Močniku. Možu, ki je iz pozabe današnjega časa iztrgal z svojim delom številne pozabljene pesmi in jih priredil za različne zborovske zasedbe. Možu, ki je kjerkoli je deloval pustil globok pečat klenega moža, jeklene volje in velikega ljubitelja pesmi. In ravno na predvečer njegovega 80. rojstnega dne so se v Kulturnem hramu Ignacija Boršnika spomnili pevci in pevke zborov, ki so se prišli zahvalit mojstru besede in not za njegovo delo. In še nekoga so se spomnili z njegovimi pesmimi Leopolda Cveka ob 120. letnici njegove smrti. Z vezno besedo nas je tokrat v svet glasbe popeljala Ana Jagodic Dolžan takoj za tem, ko je na violino himno Republike Slovenije in Evropske zveze zaigrala Klara Gantar.
Sredi prireditev 26. dnevov evropske kulturne dediščine smo se zbrali na koncertu, s katerim bomo počastili spomin učiteljev – katerih praznični je bil prav včerajšnji dan ob počastitvi svetovnega dne učiteljev. Spomnili smo se - a nekateri bi se tudi morali - pred 50 leti v Parizu sprejetega Unescovega dokumenta s priporočili o položaju, ki bi ga morali učitelji imeti v družbi. Sanje se največkrat začnejo z učiteljem, ki verjame v Nas, Nas pritegne in dvigne na višjo raven, včasih tudi z ostro palico, ki ji rečemo resnica (Dan Rather). BertrandRussell pa meni, da noben človek ne more biti dober učitelj, če ne čuti tople naklonjenosti do svojih učencev in pristne želje, da bi jim posredoval, kar sam ceni. Oba današnja slavljenca sta izbrala enega od lepših in ustvarjalnejših poklicev, kar sta skozi čas potrjevala z delom v dobro mlajšim rodovom in se kot učitelja in skladatelja zapisala cerkljanski glasbeni umetnosti kot splošnemu vzgojnemu sredstvu. Prvi rojen pred dvema stoletjema in drugi, ki bi v tem predvečeru obhajal svoj 80. rojstni dan, pa se vendarle med njima tke rdeča nit, ki povezuje nocojšnji spominski koncert. Leopold Cvek, po rodu Idrijčan, ki je 1836 v Ljubljani končal učiteljski tečaj, opravil konzistorialni učiteljski izpit in s tem postal usposobljen za pouk na ljudski šoli. Učiteljeval je na več mestih in bil 1849 na lastno željo prestavljen v Cerklje. Bil je dober učitelj, ki je poznal prizadevanja Andreja Praprotnika za slovensko pedagogiko in se tudi sam vanje vključeval. Izumil je metodo premičnih tablic za pouk zlogovanja in branja. Vsaka črka je bila narisana na posebno deščico, ki so jih učenci poljubno sestavljali, tvorili zloge, te v besede. S tako stavnico so učenci veliko hitreje dosegli temeljni cilj takratnih trivialnih šol. Za izredno prizadevno delo je pridobil naziv Musterlehrer. Ob rednem pouku je nadarjene posebej vadil tudi v petju in tako vzgajal pevski naraščaj.1851 je izdal prvo tiskano zbirko pesmi z naslovom Napevi za svete pesmi. S tem pa položil temelje cerkljanskega zborovskega petja, tri leta za tem pripravil še Pesmarico Šestdeset pesem znapevi za cerkev, šolo in kratek čas. Zbirka je bila še 15 let na seznamu predpisanih pesmi, kar kaže na njen pomen za petje v takratnih slovenskih šolah. Cerkljanski učitelj, organist, mežnar in mrliški oglednik Leopold Cvek se je ponovno na svojo željo vrnil na Vrhniko, opravljal učiteljsko in organistovo službo, se od tam preselil v Ljubljano, kjer je izdal še svojo zadnjo zbirko Pet božičnih. V tiskih je izdal 130 pesmi. Po upokojitvi je ostal aktiven kot honorarni učitelj vse do smrti 2. septembra pred 120 leti.
Pesmi Antona Martina Slomška za branje in petje so ob Slomškovi beatifikaciji izšle pri Celjski Mohorjevi z naslovom Kdo je naučil ptičice pet v priredbi Janeza Močnika za dvoglasno in troglasno petje ter mladinski mešani zbor. Nocojšnja gosta sta OPZ Stanko Premrl Podnanos, projektna skupina Zmajček, in ŽePZ Stanko Premrl Podnanos, pod vodstvom mentorice Vide Fabčič. Zapeli bodo, kot so imeli v mislih Slomšek, Cvek in Močnik. »Otroci Cvekove skladbe, ženske Močnikove priredbe,« je zatrdil njihov koordinator Dominik Krt.
Otroški pevski zbor letos že 28. leto deluje pod okriljem zborovodkinje Vide Fabčič. V njem pojejo pevci od 6. do 13. leta starosti. Zbor je redni udeleženec revije Naša pomlad, nastopa na prireditvah v domačem kraju in drugod po Sloveniji. Vsako leto priredi koledovanje, prireditev ob starševskem prazniku in decembra sodeluje tudi na miklavževanju v Podnanosu. Enkrat na mesec otroci zapojejo tudi pri sveti maši. Pevci projektnega zbora Zmajček so v sodelovanju z Dream studiom Krt posneli tudi pet zgoščenk za revijo Zmajček, na katerih so poučne in vzgojne otroške pesmi izpod peresa Zvezdane Majhen in v glasbeni opremi Dominika Krta. Repertoar zbora vključuje tako posvetne kot tudi cerkvene pesmi, najraje pa imajo otroci pesmi s šaljivo vsebino, ob katerih lahko še malo zaplešejo in zaploskajo.
Leopold Cvek (1814–1896)
Poslušajte mene (A. M. Slomšek)
Mlado jagnje (A. M. Slomšek)
Kdo je naučil ptičice pet (A. M. Slomšek)
Otroški pevski zbor Stanko Premrl, Podnanos
Zborovodkinja – Vida Fabčič
ŽePZ Stanko Premrl Podnanos deluje v okviru mešanega pevskega zbora, ki že 28 let prepeva redno pri svetih mašah in se udeležuje revij in tekmovanj doma in po svetu. Kot projektni zbor se zbere ob kakšnih posebnih priložnostih, kot so poroke, božičnice, koncerti in druge prireditve v domačem kraju. Dekleta in žene druži predvsem veselje do petja in da s pesmijo razveseljujejo poslušalce. Vida Fabčič se je z glasbo začela ukvarjati v najnežnejših otroških letih in v postojnski nižji glasbeni šoli končala osem letnikov violine. Štiri leta je igrala pri simfoničnem orkestru v Celju, prve zborovodske izkušnje nabirala v domačih Hrenovicah pri Postojni. Že od samega začetka se udeležuje seminarjev oziroma delavnic, povezanih z zborovodstvom in delom s pevci. Pri opernem pevcu Rajku Koritniku je zaključila šest let solopetja in prepevala pri raznih pevskih sestavih. Od leta 1988 vodi cerkveni otroški in Mešani cerkveni pevski zbor Stanko Premrl Podnanos, s katerim je dosegla zavidljive uspehe na tekmovanju doma in po svetu.
Leopold Cvek – prir. Janez Močnik (1936–2016)
Sonce se ozira (A. M. Slomšek)
Zvezde (A. M. Slomšek)
Angel varuh (A. M. Slomšek)
Ženski pevski zbor Stanko Premrl, Podnanos
Zborovodkinja – Vida Fabčič
Eva in Gašper Jereb združena v glasbi in ljubezni.
Eva, matematičarka po izobrazbi, glasbenica po duši - je sklenila študij z navdihujočim diplomskim delom Matematika glasbe. Začetno učenje klavirja v Cerkljah je nadaljevala v kranjski glasbeni šoli, kjer je z učenjem harmonike, orgel in klavirja začel tudi Gašper, nadaljeval z orgelsko šolo, vzporedno vstopil na Akademijo za glasbo in leta 2008 diplomiral na oddelku za kompozicijo in glasbeno teorijo. Svoje pedagoške sanje uresničuje kot korepetitor in učitelj klavirja ter teorije, kot skladatelj pa se posveča tako instrumentalni kot vokalni kompoziciji, najraje pa združuje ta dva zelo različna svetova. Par Eva in Gašper je bil blizu skladatelju Janezu Močniku in njemu v spomin bosta združena na črno-belih tipkah štiriročno zaigrala Cvekova Rondo in Sonato.
Leopold Cvek
Rondo za klavir štiriročno
Sonata za klavir štiriročno
Eva in Gašper Jereb – klavir
Cerkveni mešani pevski zbor Sv. Petra pod vodstvom zborovodkinje Marjance Rehberger je pri nas nastopil že na 24. Dnevih evropske kulturne dediščine kot zastopniki preddvorske občine, v kateri simbolizira kulturo prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica Josipina Urbančič Turnograjska. Izhaja s preddvorskega gradu Turn, njen rod pa sega tudi v naše Cerklje. Tudi dvakratna doktorica Mira Delavec, ki je avtorica treh biografij o Josipininem življenju in delu, sporoča: »Moč vsakega naroda je v umetnosti besede.« In zbor Sv. Petra z zborovodkinjo Marjanco Rehberger udejanja prav to. Za nocojšnjo nastop so izbrali dve Močnikovi priredbi in eno avtorsko skladbo.
Josipina Turnograjska (1833–1854) – prir. Janez Močnik
Občutki (L. Toman)
Gustav Ipavec (1831–1908) – prir. Janez Močnik
Predica (A. M. Slomšek)
Janez Močnik Aleluja
Cerkveni mešani pevski zbor Sv. Peter, Preddvor
Zborovodkinja – Marijana Rehberger
Moški pevski zbor Janko Kersnik Lukovica tokrat z zborovodjem Markom Juterškom. Pred nedavnim so lukovški fantje ali rokovnjači dopolnili 50, a to častitljivo obletnico praznovali kar dve leti, sklenili pa z nastopom v hramu naše demokracije - v Državnem zboru v Ljubljani - na predvečer dneva državnosti 2014. Zborov repertoar je zelo obsežen, v katerega je veliko prispeval njihov prijatelj in skladatelj Janez Močnik. Avtorsko skladbo Domovini je tudi uglasbil naš Anže, kot ga vsi kličejo, in sicer na besedilo tržiškega pesnika Mata Mežka. Uvodne besede pesmi Lepšega nasvetu ni, kot si domovina, zame mi srce gori, meni si edina so bile stkane ob praznovanju prvega dne neodvisnosti naše države Slovenije. Zboru in njihovemu skladatelju je ljuba latinska maša, kot stalni repertoar pa ga spremljajo ljudske fantovske pesmi.Moški pevski zbor Janko Kersnik iz Lukovice veliko potuje, na eno izmed turnej so povabili tudi skladatelja, saj so po severni Angliji izvajali pretežno Močnikov opus, njemu v veselje pa je bilo izvajanje na orglah v prečudoviti Liverpoolski cerkvi. Danes zbor in solistki Urško Pavli ter Marto Zabret vodi Marko Juteršek.
Janez MočnikNa nebu zvezde (ljudska iz pesmarice Fantovske pesmi)
Kamilo Mašek (1831–1859) – prir. Janez MočnikAgnusDei(Latinska maša za dva glasa in orgle)
Janez MočnikDomovini (M. Mežek)
Moški pevski zbor Janko Kersnik, Lukovica
Solistki: Urška Pavli in Marta Zabret/Zborovodja – Marko Juteršek
Šenturški oktet je bil ustanovljen leta 2003 pod vodstvom Branka Jagodica. Želja vseh je bila, da se družijo in gojijo slovensko narodno in umetno pesem. Oktet nastopa na prireditvah v domačem kraju ter tudi širše v občini Cerklje. Pogosto se predstavi ob raznih praznovanjih. Vsi člani okteta so cerkveni pevci v farni cerkvi sv. Urha na Šenturški Gori. Patrik in Brane pa sta tudi organista. Ob svoji jubilejni desetki so izdali cd z domoljubno pesmijo. Sodelovanje s skladateljem Janezom Močnikom jim je bilo v veselje in strokovno podporo.
Janez MočnikOblaku (A. Aškerc)
Leopold Cvek – prir. Janez Močnik
Angeli lepo pojejo
Janez MočnikSvetinja (A. Aškerc)
Šenturški oktetUmetniški vodja – Branko Jagodic
Ob praznovanju Kulturnega kluba Liberius, prireditelja današnjega koncerta, so člani kluba na svoji redni seji marca 2016 soglasno odločili, da za posebne zasluge v dobro kluba posthumno podelijo častni članstvi dvema preminulima članoma. Predsednica Kulturnega kluba Liberius Cerklje Daniela Močnik, je podelila posthumno častno članstvo družini gospoda Antona Sedeja soprogi gospe Tereziji Sedej.
Častno članstvo podeljujemo tudi ustanovnemu članu Unescovega kluba Cerklje, preimenovanega lani v Kulturni klub Cerklje, in njegovemu nestorju za razcvet in društveno delovanje na glasbenem, likovnem in literarnem področju ter občinski, regijski, državni in mednarodni ravni. Priznanje so sprejeli vnuki in vnukinje janza Močnika.
Marijo Kern poznamo kot občuteno pesnico, ki s svojim darom obogati marsikatero prireditev. Skladatelj Janez Močnik je na njeno prošnjo uglasbil pesem Včasih sem val, ki jo bosta izvedla Nataša Zorman in Gašper Jereb.
Janez Močnik Včasih sem val (M. Kern
Solistka: Nataša Zorman
Klavir: Gašper Jereb
Na praznik slovenske reformacije v spomin Primožu Trubarju je bil pred desetimi leti ustanovljen Unesco klub Cerklje, zadnje leto in pol preimenovan v Klub Liberius Cerklje, z mentorico Danielo Močnik, ki je desetletji prispevala v cerkljanski kulturni mozaik na več področjih … in še petletni Bralni študijski krožek in v zadnjem letu uvedenim prostovoljstvom v Domu Taber. Predsednica Zveze kulturnih društev Mija Áleš je ob tem povedal besede, ki si jih je sicer izposodila pri Goetheju, ki pravi: Vsakdo bi moral vsak dan prisluhniti vsaj eni pesmi, prebrati nekaj verzov in , če je mogoče spregovoriti nekaj modrih besed. A vendar veljajo še danes Prejemnici priznanja so se na odru pridružili še vestne članice in član Bralnega študijskega krožka Minka Škoda, Marina Vidali, Silva Česen, Nadja Žura in Vidko Žura. Čestitke vsem. Svoj kamenček v mozaik tokratnega koncerta so dodali tudi pevci in pevke komornega zbora De profundis, ki se tokrat odpravljajo na krajšo turnejo po Italiji. Zapeli so nam pesmi, ki jih bodo slišali tudi pri sosedih.
Ta celi cathehismus, 1574 – prir. Janez Močnik
Sredi smo življenja/Jogrske vere obilna izlaga/ Kadar je Jezus v nebu šal
Komorni zbor De profundis
Zborovodkinja – Branka Potočnik Krajnik
Prispeli smo do sklepnega dela koncerta Anžetovih prijateljev za prijatelje in znance. A le v besedi bi še radi dodali, da so še zbori, ki se ponašajo z imenom njihovega najsi ustanovitelja in dirigenta, ali zborovodje, ali samo slednjega, ki niso nanj niso pozabili, a nemogoče je bilo na nocojšnji spominski koncert povabiti vse. Janez Močnik je svojo delovno pot v štiridesetletnem delovanju opravil v OŠ Stane Žagar v Kranju, OŠ v Šenčurju in Srednji trgovski šoli v Kranju, na poustvarjalni poti se je srečeval s člani cerkvenih zborov v Stranjah, Škofji Loki ter v Ljubljani Bežigrad, od koder je prijateljska vez še kako trdna, pa tudi v domačih Cerkljah in Velesovem. Med posvetne zbore štejemo moške zbore Davorin Jenko Cerklje, Iskra Kranj, Lek Ljubljana, mešane zbore Loka Škofja Loka, Musica Viva Kranj, Tintinabula Domžale. Posebno mesto pa je Anže zavzemal kot gostujoči pevec solist pri mnogih zborih, tudi trboveljskih Slavčkih in nepozabnih spominih na gostovanja v Bolgarijo in Koroško. Za zapisane prijetne spomine se zahvaljujemo g. Jožetu Bernotu iz Trbovelj, ki je v svoji vizitki zapisal, da je bilo prijateljevanje z Anžetom sproščeno, da je znal z mladimi in starejšimi. Da je prisluhnil in tudi poslušal, resno ali zelo hudomušno povedal svojo misel – a vselej jasno in odločno. Tudi, kar je zapisal, je bilo tehtno in zanimivo branje. Pomagal je, če je le lahko. Je spoštoval in bil spoštovan. Bil je pravi tovariš in prijatelj. Marsikaj je storil in zmogel, a bolezni ne. Prof. Jože Bernot je vesel, da sta bila z Anžetom tovariša. (zapisano 3. 8. 2016)
Kot zadnji so nastopili prijatelji iz Domžal, del Godbe Domžale ustvarjalna skupina Tintinabula.
Andrej Vavken (1838–1898) – prir. Janez Močnik
Veseli rondo /Cerkljanska koračnica
Janez Močnik Spominski vrtiček
Trobilni kvintet Kulturnega društva Godba Domžale
Daniel Savnik, Tomaž Tavčar – trobenti, Mihael Kozjek – rog, Damijan Tomažin – pozavna
koncert so omogočili:
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Občina Cerklje na Gorenjskem
DNK Janez Remškar, Cerklje
Kmetija Galjot, Lahovče
Picerija Pod Jenkovo lipo, Dvorje
Med posameznimi nastopi smo prisluhnili besedam mag. Tomaža Faganela, ki je dejal: Glasba, ta nocojšnja, je prav posebej ubrana in uglašena, nagovarja nas, veliko pomenov ima, če ji odpremo uho in zavest, obuja spomin, prebuja razmislek in opominja. Želi, da ji ne le prisluhnemo, marveč da o njej tudi razmišljamo, o njej, o tako posebni umetnosti in njenih sporočilih, vprašuje nas, in nam, če jo zares zaslišimo, tudi odgovarja. Sporoča nam, da ni od včeraj, da je prvič zares slovensko zazvenela že pred skoraj petstotimi leti, da nas je po slovensko oblikovala in bodrila v drugačnem času izpred dobrih stopetdesetih let, da jo preveva nadih ljudskega, da peta in igrana vpliva na nas, čeprav o tem vsak dan ne razmišljamo, da je med umetnostmi nabrž najbolj neoprijemljiva in prav zato tako privlačna, da je naša od otroštva, varna spremljevalka, za vse življenje. Ko se ji odpiramo, ko jo premišljujemo, prav to, nocojšnjo glasbo, se z njo selimo v prav poseben umetniški svet, v glasbo, ki te naše misli potrjuje in utemeljuje, preselimo se v glasbeni in osebni credo, v miselni in ustvarjalni svet Janeza Močnika, v Anžetovo glasbeno delavnico, na koncertu v njegov spomin, na predvečer njegovega 80. rojstnega dne. Velik del nocojšnje glasbe, stalne Močnikove spremljevalke, je nastalo v njegovi dragoceni „delovni kleti“, za pisalno mizo, saj kot je rekel Foerster, „kdor kompnira za klavirjem, ni komponist“, druga s sporeda pa je prav tako iz njegovega glabenega sveta, je z njegovo glasbo povezana, dediščina je, davna in pretekla, ki jo je vse življenje raziskoval, se njenega pomena zavedal in je nanjo opozarjal. Zavzeto in predano, kot profesor, pevec, organist in zborovodja, kot skladatelj izostrenega občutka za izvajalce, kot urednik in izbrušen pisec, snovalec in organizator, že pred skoraj petdesetimi leti – zveni formalistično, a je še kako res – oče in vodja Festivala slovenske cerkvene glasbe in pred natančno dvajsetimi leti prav v Cerkljah navdušen sodelavec ponovno oživljenega enega najstarejših slovenskih glasbenih društev, Slovenskega Cecilijinega društva, in nikakor nazadnje, kot naš skupni iskani svetovalec, sogovornik in prijatelj. Vstopimo nocoj ponovno radovedno in odprti v Močnikov, v Anžetov glasbeni svet, v glasbo, s katero nas nagovarja, s katero nam sporoča o njenih pravih bistvih, v glasbo, ki nam govori tudi o življenjski predanosti vrednemu in lepemu. Prisluhnimo in premišljujmo.
Ter prebranemu sporočilu mag Igorja Tršarja direktorja Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, ki je bil službeno na poti. Večer, ki nam bo ostal v spominu, a ne le nam tudi vsem, ki so sestavili ta lep mozaik Anžetu in Leopoldu v spomin v želji, da postane tradicionalen ne glede na okroglo obletnico. Na koncu še beseda o spoštovanju moža, ki je kolikor mi je znano ustvaril ne samo cerkljansko himno, ampak tudi zastavo in grb. Z skladateljem sva se spoznala preko pevcev moškega zbora iz Lukovice in kar nekaj nastopov smo prebili skupaj in kot prijatelj je prav, da se od pokojnika tudi posloviš. In tu nastane srž mojega problema , če je kraj Cerklje nastalo na podlagi številnih cerkva bi domneval, da so v kraju verni ljudje, ki dajo nekaj tudi na to, da so Slovenci, a žal ni tako. Na pogrebni slovesnosti je namreč slovenska zastava ostala pred cerkvijo, kakor, da je mož, ki je toliko storil samo do vrat cerkve Slovenec, potem pa nič več. In ko sem zastavonoši omenil, naj gre z zastavo v cerkev je dejal pri nas zastava ne gre v cerkev, upam, da se bo nekoč našel nekdo, ki bo dejal če ne gre zastava v cerkev pa tudi pokojnik ne bo šel. Malce v premislek dragi cerkljani, sem namenoma napisal z malo, saj veste zakaj.
