Misijonska nedelja pri sv. Martinu v Dobu

Na misijonsko nedeljo se spominjamo misijonarjev po svetu in doma in tudi v župniji sv Martina v Dobu so se jih spomnili pri sveti maši še posebno pokojnega misijonarja Francija Pavliča, ki je deloval med Aymari visoko v Andih v Boliviji na misijonu San Miguel de Italaque. Tokrat je sveto mašo daroval dr. Bogdan Dolenc, ki je v uvodu poudaril naj nikakor ne pozabimo misijonarjev in misijonark in naj jih podremo tako z molitvijo kakor z svojim darom na misijonsko nedeljo. kajti tisto, kar je nam največja vrednota sveta vera , tisto oni prinašajo ljudem, ki hrepenijo po luči Evangelija. Jezus jim namreč prinaša smisel in polnost življenja  kakor ga je prinesel tudi nam. Nato pa je v mašnem nagovoru spregovoril o molitvi rožnega venca, ki še vedno odmeva ta čudovita in lepa molitev  ne samo v naših cerkvah, ampak tudi doma, v samotnih sobah v bolniških posteljah, v hudih stiskah, ali  tudi pred sveto mašo v naših cerkvah. In prav to je hvalevredno da so ljudje, ki vztrajajo in pridejo nekaj minit prej  z dobro voljo se vključijo v čudovit tok molitve in potem čisto drugače se vključijo tudi  v samo sveto mašo. Saj je že prej vključili vse svoje težave in skrbi v  molitev. Evangelij prejšnje nedelje pravi, da mora biti molitev vztrajna, neojenljiva, da smemo Boga celo  nadlegovati, da ne smemo popustiti, da vztrajamo, danes pa pravi Evangelij, da mora molitev prihajati iz iskrenega srca, da mora biti ponižna, da ne sme biti samo hvala samo poveličevanje, ampak priznanje, kaj v resnici smo pred Bogom. Tisti, ki so v stari zavezi napisali 150 psalmov, 150 molitev v katerih se dviga k Bogu prošnja, krik, tožba stiskanih in trpinov, psalmi so tudi slavilni in zahvalni, ki nas čudovito uvedejo kakšna naj bo naša molitev, ki naj prihaja iz življenja, iz tega kar čutimo. V prvem berilu smo slišali, da  molitev prodira obleke in doseže Boga in Kristus nas je naučil molitev Oče naš in Oče nas sliši in usliši. V Evengeliju slišimo o dveh različnih molilcih, ki sta različna in o tem kako je ena molitev čeprav dolga prazna, druga pa uslišana, čeravno je samo v enem stavku. Farizeji so se imeli za vzvišene boljše, a samo imeli so se za to . Naša molitev naj bo zahvala za vse kar smo v tednu prejeli tako na duhovnem in materialnem področju. Besede hvale Bogu so težko izrečene, saj  mi smo navajeni samo prosjačiti. Na Boga se spomnimo samo v stiski, samo red izpitom, samo v bolezni, kakor da je Bog  nekakšna tovarnica z pripomočki za stisko za nesrečo, najprej mu velja zahvala in šele nato prošnja. Farizej ni tak kakor drugi ni kakor cestninar, nima grehov in tudi naša skušnjava je včasih ista, ko se ne spomnimo, da smo prekršili največjo zapoved, zapoved ljubezni, stopamo pred Boga, kakor da bi nas moral Bog  nagraditi. Za zgled si vzemimo cestninarja, ki vstaja zadaj, njegova molitev je prošnja za Božjo milost in njega Bog sprejme. Tudi vsi farizeji niso bili  takšni saj so se spremenili, apostol Pavel zvest in pobožen človek ki je hotel prvo cerkev uničiti se je ob spreobrnitvi zavedal svoje zmote in je dejal: Jezus je umrl za grešnike med katerimi sem jaz prvi. To je drža ponižnega človeka in zato je postal velik. V vsakem od nas je kanček farizeja, ko gre za nas bi vse opravičili, ko gre za druge nismo pripravljeni ničesar opravičiti. Pred praznikom Vseh svetih bomo prejeli spoved in marsikdo reče:Kaj na povem, saj nimam greha, a o drugih bi vedel veliko povedati. Na vzhodu ne poznajo molitve rožnega venca in zato molijo  tudi v samostanih sledečo molitev: Gospod Jezus Božji sin usmili se mene grešnika, ki pove, kdo je Jezus- Gospod Božji sin in kdo sem jaz- ubogi grešnik, ki prosi usmiljenja. Ta molitev počasi preide iz ustnic v srce. Lahko jo molimo kjerkoli, med vožnjo, doma, pri delu, pri računalniku. Ponižnost je temelj vsake molitve in krščanskega življenja. Tista ponižnost, ki jo je izrazila že Marija z besedami: Mogočne je vrgel iz prestola in povišal je nizke., tudi njo je povišal in ob teh besedah se je učil Jezus V teh dneh pred praznikom tudi mi pomnožimo molitev, ki naj bo iskrena in  ponižna, da bo pred Bogom sprejeta. In naj bo ne samo na misijonsko nedeljo, ampak tudi drugače namenjena našim misijonarkam in misijonarjem, da bodo svoje delo opravljali z božjo pomočjo in pod Marijinim varstvom.