Zahvalna nedelja v župniji sv. Tomaža v Krašnji

Tokrat so uvodne besede zahvalne nedelje pripadale mladim in sicer: Vsako leto se na zahvalno nedeljo zberemo skupaj, da bi se Bogu zahvalili za vse kar nam je dobrega nudil. Že vstopna pesem nam v svojem besedilu pravi »Hvala ti Bog za vse kaplje dežja, ki nam zemljo napojijo« v nadaljevanju  se v pesmi Bogu zahvalimo tudi za sonce, tišino noči, ter za naše dlani, ki delijo dar ubogim in vsak večer naredijo križ. Pa je res tako? Zahvaliti se Bogu za vse kar prejemamo zgolj na zahvalno nedeljo ni dovolj! Bogu se moramo zahvaliti vsak dan- za vse kar smo prejeli. za prijatelje, za sošolce, za učitelje, vzgojitelje, za starše, za duhovnika,… Če smo se kdaj v preteklosti pozabili zahvaliti Bogu za vse to, ali če smo storili kaj slabega, sedaj to premislimo in si obljubimo, da se bomo v prihodnosti prizadevali, da se Bogu zahvalimo vsak dan. Pri sveti maši nam je župnik Anton Potokar v nagovoru dejal: Na današnjo nedeljo sklepamo teden, mo smo se posebej spominjali naših rajnih bratov in sester, ki so že končali tek svojega zemeljskega življenja. Božja beseda nam ob tej priložnosti prav glede tega vprašanja spregovori nekaj pomembnega. Namreč vprašanje življenja po smrti, kajti to vprašanje je zaposlovalo ljudi v vseh časih, kljub visoki znanosti, kljub moderni tehniki  nam vprašanje po smrti tudi danes zastavlja veliko ugank. Tudi v Jezusovem času ni bilo popolnoma nič drugače Tudi takrat so prevladovala različna mnenja različne razlage kako bo po smrti, kako bo v drugem življenju ,ali sploh obstaja. In nekega dne so prišli k Jezusu nekateri kot smo slišali izmed saducejev z namenom da bi se posmehovali Jezusovemu nauku o vstajenju mrtvih. V nasprotju s temi in drugimi verskimi skupnosti tistega časa so mnogi, ki niso verovali niti v angele niti v vstajenje od mrtvih Zato so prišli torej k Jezusu in pripovedovali zgodbo za katero ne vemo ,ali je resnična ali je izmišljena. Neka ženska neka žena je bila poročena z možem, ki je umrl, ne da bi zapustil potomstvo. Iz spoštovanja do Mojzesove postave jo je vzel za ženo njegov brat, da bi on obudil potomstvo. Toda tudi njega je doletela ista usoda, tako se je zgodilo tudi z ostalimi petimi brati, dokler ni končno umrla tudi žena. In sedaj je od strani seducejev zahrbtno vprašanje Komu bo ta žena po vstajenju mrtvih pripadala, kajti za ženo jo je imelo vseh sedem bratov? V svojem odgovoru Jezus potrdi predvsem dejstvo vstajenja, hkrati pa popravi bolj materialistično mišljenje in predstavo saducejev , ko jim pravi: Sinovi tega veka se ženijo in množijo, tisti pa ki bodo vredni ,da bodo dosegli oni vek, takrat se ne bodo ženili ne možili, kajti postali bodo otroci stvarjenja in tudi umreti ne bodo več pravi Jezus, kajti podobni bodo angelom. Tako Jezus s tem odgovorom odgovori na oboje. Jezus tukaj poda krščansko predstavo o onostranstvu, ki se zelo razlikuje od tiste, ki jo imajo nekatera druga verovanja. Večna blaženost ni preprosto potenciranje in podaljševanje tuzemskega veselja s telesnimi užitki in morda z bogato obloženo mizo. Namreč od tega mišljenja ono stransko življenje je resnično drugačno, je drugo bolj kakovostno, skratka z eno besedo čisto nekaj drugega. Zagotovo je izpolnitev vseh pričakovanj, ki jih ima človek že tukaj na zemlji in še veliko več kot si mi lahko sploh mislimo. Seveda to človek, oziroma človeška duša doživi šele preko zavese smrti. To pa ne pomeni da bodo vse vezi, ki smo jih imeli na zemlji pozabljene, ali, da jih sploh ne bo, ampak bodo še intenzivnejše bolj čiste kot tukaj na zemlji in tega niti ne moremo slutiti. Doživete in použite bodo na duhovni ravni, kajti telo je ostalo v zemlji. Odnos med poročenimi torej med možem in ženo vse te človeške izkušnje in občestva, ki jih imamo tukaj na zemlji mož žena, otroci, bratje sestre, očetovstvo , materinstvo vse to bodo le stopnice po katerih bomo prišli do tiste polnosti v Bogu. Ladja, ki so jo spustili v morje in je zaplula v morje ne more vleči s seboj ogrodje, ki je bilo potrebno, ko so ladjo gradili, kajti sama sedaj lahko plove sredi oceana. tako bo tudi z našim posmrtnim življenjem. Apostol Pavel to dejstvo zelo lepo opiše z primerom semena: Kar mi posejemo, ne oživi, če ne umrje, šele potem nastane iz tega nekaj lepega, nekaj novega, čisto novega. tako je tudi z vstajenjem mrtvih Seje se pravi apostol Pavel ob propadlivosti obuja pa v nepropadlivost, seje se v ne časti, vstaja v veliki časti, kar nam je pokazal Jezus z svojim vstajenjem, seje se v slabosti, vstaja v veliki moči, seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Vse to so evangeljske besede, ki odgovarjajo na globoka človeška vprašanja najbolj pa o večnem življenju za katerega je med mnogimi veliko dvoma in veliko vprašanj. Zgled vere so Makabejski bratje in njihova mati, prav tako kakor jih Jezus našteje v pridigi sedem je tudi tukaj sedem bratov z materjo vred.  Šli so skozi velike preizkušnje, toda svoje vere niso zatajili, kajti zaupali so Bogu in vsi so dali mučiteljem jasni odgovor  Raje izgubimo svoje življenje in svoje ude, kajti po vstajenju jih zopet upamo dobiti nazaj. Ali iz iste knjige kjer je zapisano o starčku Eleazarju, ki so ga prav tako silili, da bi jedel prepovedano svinjsko meso, da bi daroval poganskim malikom, toda ostal je zvest in je tudi on mučiteljem dal jasen odgovor zakaj je tako vztrajen. Dejal je: Moji starosti se ne spodobi, da bi se sprenarejal, ter umazal in onečastil svojo starost. Kako bratje in sestre pa je danes, ko mnogi svojo besedo pojedo? Ko zvestoba predvsem Bogu izgublja svojo vrednost. Koliko jih je, ki so jo prelomili, pojedli samo zato, da bi jim bilo v tem življenju lepše boljše, da bi bili priviligirani, da bi imeli ne vem kaj vse, nasproti tistim, ki so vztrajali v svoji veri in zvestobi Bogu in ga niso zatajili  V zgodovini človeštva in krščanstva nam torej sledi poleg teh, ki smo jih brali v knjigi stare zaveze in predvsem v Jezusovem odgovoru nam stojijo mnogi zgledi, ne samo iz stare zaveze ampak tudi v novejšem času. Možje, žene, svetniki in mučenci, ki nas spominjajo na svet vrednot in naših obljub. Kar spomnimo kaj vse smo že v življenju obljubili in temu nismo ostali zvesti, torej smo svojo besedo prelomili, oziroma kot rečemo pojedli-sneli. Med te vrednote prav gotovo spada tudi hvaležnost, kajti današnja nedelja nas posebej spominja na hvaležnost Bogu in seveda tudi ljudem Ne samo za materialne dobrine, temveč tudi za duhovne dobrine, za vse milosti, ki smo jih v preteklem cerkvenem letu prejeli, za vse darove, ki nam jih Bog daje, za vse talente. Predvsem moramo najbolj biti hvaležni  Bogu za to, da smo zdravi, da imamo zdravje in, da lahko delamo . Koliko jih je ki tega nimajo več. Zato bodimo Bogu hvaležni in rekel bi čisto enostavno potegnimo svetilko izpod mernika in z vso silo oznanjajmo to resnico, ki nam jo Kristus osvetljuje o večnem življenju. Prinašanje darov je bilo ponovno delo mladih in ob besedah pred darovanjem Gospod, danes ti na oltar polagamo hlebec kruha, v kruhu je zgneteno  človeško delo in nakopičena, blagoslovljena moč zemlje. V kruhu je ena sama velika težnja po življenju. Obnavlja nam naše telesne moči in nam daje novo življenje. Sam si rekel: »Jaz sem kruh življenja«. Danes na zahvalno nedeljo se ti s tem hlebcem kruha zahvaljujemo za lepo vreme, ki si ga nam naklonil. Da so pridne roke lahko obdelovale vrtove, travnike in njive. Gospod, poleg kruha ti danes prinašamo tudi vino - Vino ni samo pijača, ki odžeja, temveč je predvsem pijača, ki daje pogum, zanos in moč. Je pijača radostne brezskrbnosti in veselja. Vino je iztisnjeno iz grozdja in zato spominja tudi na vse, kar človeka stiska; spominja na znoj, delo, napor, solze in kri. Vino je podoba človeškega dela in trpljenja, ki ga duhovnik v evharistični daritvi dvigne in daruje Bogu. Ko duhovnik pri darovanju pripravlja vino za daritev, mu doda nekaj kapljic vode, kar simbolizira zedinjenje Kristusove Božje in človeške narave. Z vinom se ti želimo zahvaliti za to da si nas obvaroval vseh stisk, da si nam pomagal prenašati solze in napor. Gospod z vinom se ti zahvaljujemo tudi za to, da si nam letos prizanesel z neurji in točo. Poleg oltarja sta tako postavljena  kruh in vino. Po darovanju so sledile zahvale na katere smo odgovarjali  »Hvala ti Gospod« Otroci so med vsako  zahvalo prinesli pred oltar

• Hvala ti za vse darove zemlje, ki si nam jih naklonil, hvala ti za lepo vreme in dobro letino     (košara z darovi)
• Hvala ti za prijatelje, s katerim se družimo in preživljamo svoj prosti čas.   (žoga,obroč)
• Hvala ti za starše, da skrbijo za nas, nas učijo novih spoznanj in so nam dali življenje (šopek rož)
• Hvala ti za šolo, učitelje in vzgojitelje, ki nas učijo in nam podajajo nova znanja in spoznanja. (totba)
• Hvala ti za sveto pismo, Tvojo besedo, ki nam kaže pravo pot v življenju (sveto pismo)
• Hvala ti za rožni venec, da se lahko v molitvi s Teboj pogovorimo (rožni venec)
• Hvala ti za duhovnike, ki nam tvojo besedo razlagajo in nas učijo v veri (brevir, katekizem)

Na koncu pred zapeto zahvalno pesmijo se je župnik zahvalil še vsem pevcem zborovodjem organistom , čistilcem in krasilcem, ter tudi tistim ki duhovno z molitvijo podpirajo delo župnije. Tokrat sta med sveto mašo prepevala župnijski mešani pevski zborz organistoko Jelico Zupan in otroški pevski zbor pod vodstvom Marka Juteršek, ki je prvič nastopil po daljšem pevskem zatišju mladih. Zavedajoč se dejstva, da se hiša zida na temeljih so člani ŽPS namreč poprosili in bili v veliko pomoč pri ustanavljanju novega zbora, ki se je že pri pravi sveti maši izkazal, saj se je skupaj z ostalimi verniki z pesmijo Bogu zahvalil za dar in talent, ki jim ga je dal.