Romanje dekanije Domžale na Sveto goro nad Solkanom

Prav nič obetavna ni bila tokrat  vremenska napoved za soboto 15 oktobra in je koga tudi odvrnila od tega, da bi se udeležil  dekanijskega romanja na Sveto goro nad Solkanom in vendar se je skoraj 400 župljanov udeležilo tokratnega dekanijskega romarskega dne.  Večina od njih se je na Sveto goro  povzpela peš in skupaj z svojimi duhovnimi voditelji premišljevala o trpljenju Jezusa ob postajah  križevega pota vse do vrha . Duhovniki so si na svojih srečanjih razdelili katera župnija pripravi križev pot, kdo poje in kdo skrbi za ozvočenje in tako se je  molitev iz avtobusov nadaljevala od vznožja Svete gore vse do vrha. Razmišljanja ob postajah  križevega pota je tokrat  pripravila župnija Blagovica, za petje na križevem potu in potem pri sveti maši in igranje na orgle je skrbela župnija Moravče z organistom Alojzijem Štefanom. Po končanem križevem potu je bilo pred sveto mašo  še ravno toliko časa, da smo lahko malce predahnili, tisti, ki so pot prehodili dol in gor se še preoblekli in nato smo pristopili skozi svetoletna vrata k sveti maši. Sveto mašo je ob somaševanju dekanijskih duhovnikov daroval koprski škof Jurij Bizjak, ki se je v svojem nagovoru poleg leta usmiljenja na praznik svete Terezija Avilske, imenovane tudi Terezija Jezusova, ali Terezija Velika dotaknil še pereče teme kot je odpuščanje. Predvsem tistega odpuščanja  o povojnih pobojih, za katere nekateri menijo, da so bila častna dejanja in čeprav se je razvnel pogovor o odpuščanju v zadnjem času, se je o tem govorilo že mnogo prej. Kako iz zagate o moriščih namreč ne vemo že 70 let. Verjetno bi se lahko veliko naučili tudi iz Jezusovih besed o dveh sinovih in očetu, ki je bil usmiljen, saj je sina, ki je zapravil premoženje čakal in ponovno   sprejel v svoj dom. Ljubiš vse kar je in ničesar ne sovražiš in tako bi prebivalci enega mesta odšli v drugo mesto in vabili:" Pojdimo skupaj slaviti Gospoda". In vi vsi ste prišli ter ga slavili, tudi za tiste, ki so ostali doma. Na koncu svete maše je zbrane  nagovoril še pater  Simon Peter  Berlec rektor oziroma varuh svetišča na Sveti gori. V šaljivem tonu je množico ljudi spodbudil, da se niso vsi naenkrat postavili v vrsto za kosilo, ampak si ogledali še muzej, se sprehodili do kipa sv. Frančiška in si vzeli čas zase za premišljevanje tudi v kapeli prikazovanj. Po kosilu, tistemu romarskemu na žlico, ko dobiš več kot si misliš, je bilo še čas za kavico, nato so sledile že litanije. Po litanijah, ko je bil uradni del skupnega romanja zaključen so se mnogi napotili še v Goriška Brda, saj je čas, ko se narava odeva v pisano paleto barv in tam med griči je pogled na naravo še lepši, da ob dobrotah  kmetij ne izgubljam besed. Del nagovora škofa Bizjaka: Predragi bratje in sestre. najprej lep in prisrčen pozdrav najprej vsem bratom, mašnikom, župniku in dekanu Andreju ter ostalim župnikom in predvsem vsem vam bratje in sestre iz dekanije Domžale, ki ste v duhu Svetega leta poromali v to svetišče na Sveti gori.Mislim, da je kar lepa priložnost in lep cilj , ker je tukaj Mati Božja naročila sezidajte mi hišo in prosite me tukaj milosti in Sveto leto je čas, da si na poseben način izprosimo raznovrstne tudi osebne milosti . Na današnji dan, dan svete Terezije Velike Avilske, ki skozi stoletja navdihuje toliko ljudi in vedno znova črpamo iz  njenih slovitih izkušenj njenega duhovnega doživetja in njenih silnih doživetij, ki jih je kot vernica in sestra doživela v zvezi z Kristusom in svojim poklicem, ki ga je tako lepo opravljala . To Sveto leto usmiljenja , ki se sedaj počasi že izteka, verjamem, da ima vsaki izmed vas toliko lepih izkušenj . Vsako Sveto leto prinaša mnoge milosti in mnogovrstna doživetja in izkušnje in to Sveto leto še posebno na nek način, ker dejansko zavzema toliko kolikor se je na začetku tega leta mislilo Zavzema srčiko našega verovanj, srčiko našega poslanstva srčiko  naše vere in usmiljenja. Eno naših glavnih lastnosti našega boga je, da je usmiljen. Svojo moč razodeva predvsem z usmiljenjem in prizanašanjem. In nekaj podobnega velja tudi za vsakega izmed nas .Usmiljenje in prizadevanje  po eni strani , da bi znali odpustiti in po drugi strani, da bi znali prositi za odpuščanje. Eno in drugo je potrebno in je najbrž precej povezano med sabo. In zato imamo ta lepi pregovor, ki pravi Na odpuščanju svet stoji. če ne zmore ,ali prositi, ali odpustiti se sam v sebi ruši in podora in potem stoji vsak hiša ,vsak dom, vsaka družina vsak zakon stoji na odpuščanju in potem širša skupnost, vsaka župnija , vsak škofija in tudi vesoljna Cerkev stoji na odpuščanju In zato so ti dnevi leta usmiljenja tako dragoceni in vsak izmed nas , kot sem že omenil ima kakšno lepo izkušnjo, zdaj v teh zadnjih časih, ma tudi že prej že toliko desetletij je bilo govora v zvezi z letom usmiljenja in z spravo in kdor zbira poročila vidi ,da je polno stvari, ki so zelo  približno postavljene in o katerih približno govorimo, mogoče na malo širši ravni skoraj bi  rekel na družbeni ravni bi misli predstavil kot predlog , kako si mislim , da bi bilo dobro , če bi usmerili bodisi življenje Cerkve, ali življenje naše družbe , kako iz zagate o dogajanjih na naših moriščih. Po končani II svetovni vojni zaradi nasprotnega političnega prepričanja je bilo na območju naše Slovenije zverinsko umorjenih več 1000 oseb. 70 let po teh krvavih zločinih ne vemo niti za imena umorjenih niti za imena morilcev. Morilci oziroma njihovi nasledniki trdijo, daje bilo njihovo dejanje častno dejanje, ki so ga od njih zahtevale razmere in uspešnost slovenskega naroda .Če je bilo dejanje častno , zakaj ga storilci ne priznajo , zakaj si ne postavljajo spomenikov in napišejo kdo jih je pobil in koliko. In zakaj ne pripravijo seznama ljudi, da bi njihove številke ne bile uganka, zakaj so hoteli grobove zakriti in množice trupel metali v jame in rove in jih zasuli ter zabetonirali. Ne dolgo nazaj smo imeli srečanje ob postavitvi cerkve na Javoršci in kar me je najbolj skočilo v oči je to, da tam niso čakali niti do konca vojne, ter namreč kar med vojno zgradili spominsko cerkev in na lesene table vžgali imena 2564 padlih vojakov in njihovih poveljnikov In to v pol leta marca so začeli in za praznik Vseh svetih je že stala potem pa kakšne razlike kako drugače so nekatere stvari potem razvijajo Vpričo zakrkjenih morilcev in njihovih naslednikov je vsem svojcem in vsem drugim, ki ravnanje in razlago morilcev zavračajo v uteho in tolažbo hočem reči sledeče: Kaj naj si človek misli, ko stojimo v tej slepi ulici pred tem zidom in ne pridemo skozi ne vsak zase ne kot skupnost ne kot narod.  Prva stran je, da kot kristjani kot verni ljudje kot cerkveni ljudje položaj vseh teh ljudi, ki so delali zločin je grozljiv in obupen Števca hitrosti in vesti se ne da ustaviti. Gospod je rekel Kajnu, ko je rekel Kajn, ojoj kdorkoli me bo našel me bo ubil. Gospod mu je odgovoril: Ne tako, kdorkoli ubije Kajna bo sedemkrat kaznovan in Gospod je dal Kajnu znamenj, da bi ga nihče ne ubil, kdor bi ga našel Njegova kazen je bila, da je bil živ, da je ostal živ. In piše v knjigi razodetja:Tiste dni bodo ljudje iskali smrt, a je ne bodo našli, hoteli bodo umreti, a smrt bo bežala od njih. In vsi vemo nemalo žalostnih zgodb, ki jih pripovedujejo in tudi morilci si naj sodijo sami Ni razloga, da bi v nas obstajala kakšna želja ni ti majhna o kakšnem povračilu po nekem zadoščenju po neki zadostitvi. Prvi kristjani so svoje ubite  imeli za mučence in heroje, za zmagovalce in junake V knjigi razodetje piše oni so ga premagali tožnika z jagnjetovo krvjo  in besedo ter pričevanjem in niso cenili svojega življenja do smrti. ...............