Slovesnost ob 1700 letnici rojstva svetega Martina v Dobu
Tako v številki 33-34 tednika Družina, kakor v novembrski izdaji Ognjišča je o priljubljenem svetniku svetem Martinu veliko napisanega. Nekaj kar še nismo vedeli in nekaj kar smo že pozabili , ter veliko tistega, ki je zanimivega ne samo za župljane župnij, kjer imajo cerkev sv. Martina,ampak tudi druge. In vendar je prav, da malce osvežimo vsaj osnove o svetem Martinu, ki mu je v Sloveniji posvečeno kar 94 od tega kar 43 župnijskih cerkva. Večina od njih je bila z leti deležna mnogih sprememb, v smislu, ki so ga narekovali takratni umetnostni slogi. In tako je tudi cerkev v Dobu doživela kar nekaj sprememb v arhitekturnem smislu. Napako naših prednikov so na slovesni praznik farnega zavetnika, ki je sicer godoval 11. novembra odpravili z blagoslovom obnovljene prižnice. Čeprav prižnica, ki je poseben del cerkve in ima običajno obliko balkona iz katere duhovnik vernikom podaja pridigo oz. nagovor izgublja svoj namen z uporabo ozvočenja, so se v Dobu odločili, da ji povrnejo prvotni sijaj kajti ena izmed zadnjih Plečnikovih mojstrovin si to vsekakor zasluži. Prižnico je v prisotnosti domačega župnika Jureta Ferleža in dekana dr. Andreja Marko Pozniča, ter župnika nekdaj skupne župnije sedaj župnije Vir Aleksandra Ureka blagoslovil nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. še ped tem so v Dob priromali farani nekdaj skupne župnije z župnikom Aleksandrom Urekom in jim v dar gos v velikem lesenem zabojniku. Ob predaji so dejali, da je zelo prijazna, a ob tem sprožili številna ugibanja, s kom se bodo domačini oddolžili, ko bodo poromali na Vir. Upam, da jim gosko vrnejo skupaj z naraščajem, a to je že druga zgodba, o kateri bomo pisali 19 marca 2017. Sicer se je sv. Martin rodil leta 316 v Sabariji v Panoniji (današnji Sombotel na Madžarskem), kar pomeni, da letos praznujemo 1700. obletnico rojstva omenjenega svetnika. Vojaško suknjo je zamenjal najprej za puščavniško in nato za škofovsko. Za časa življenja in po smrti je bil znan po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju pomehkuženi duhovščini in njihovim ovčicam, ki so se vedno bolj odmikali od Jezusovega zgleda. Umrl je 8. novembra 397 v Candizu, severno od Toursa, kjer je bil škof. Pokopali so ga 11. novembra, ko še danes praznujemo njegov god. Res je, da je bil sv. Martin zelo razširjen v času, ko so si ga naši predniki izbrali za zavetnika in mu posvetili vso deželo, od reke Bistrice pa do Trojan, vendar ne moremo spregledati sporočila, ki nam ga izbira svetnika razgrinja tudi danes: ljubezen do bližnjega in načelnost na poti, po kateri sledimo Jezusu Kristusu. Ljubezen in načelnost. Tudi danes. In jutri. In kadarkoli pridemo v župnijsko cerkev, nam sv. Martin obljublja pomoč, priprošnjo skupaj z zbranim nebeškim zborom naših prednikov. Ljubezen in načelnost. Po slovesnem vhodu preko 50 ministrantov ter petih duhovnikov in glavnega mašnega pridigarja se je začelo praznovanje, ki je imelo bogato duhovno podlago, saj so se na to skupno slavje pripravljali z tako duhovno obnovo kakor celodnevnim čaščenjem. Po pozdravu nadškofu je slednji blagoslovil obnovljeno prižnico in prebranih berilih in Evangeliju je spregovoril zbranim. Najprej z pozdravom vsem zbranim in vsem tistim, ki živijo pod zvonom sv. Martina, da bi znali živeti v času, v katerega nas je Božja previdnost postavila, da bi znali biti pričevalci Evangelija, da bi znali biti priče Gospoda Jezusa v tem našem današnjem svetu, ki ga potrebuje bolj kakor prejšnji čas. Na koncu je izrazil željo, da bi globoko dojeli resnico, da sv. Martin stoji pred Bogom za nas in da se priporočamo njemu, kajti predniki so vedeli zakaj so cerkev posvetili prav njemu in njegovi priprošnji, naj torej sv. Martin bedi nad vami in naj bo vaš priprošnjik še naprej. Po končani sveti maši med katero so prepevali cerkveni mešani in otroški pevski zbor in z branjem sodelovali tako odrasli kakor otroci so se farani družili skupaj z romarji na župnijskem dvorišču na katerem je bilo zahvaljujoč domačim gospodinjam in ostalim pripravljeno vse za okrepčilo, kajti po duhovni hrani se prileže tudi telesna. In župnijsko dvorišče po novem nosi ime trg svetega Martina, da se ve.
