K našim rojakom v Berlinu
Pevci moškega pevskega zbora Janko Kersnik iz Lukovice so se odločili, da jih niti preko 1000 kilometrov v eno smer, ter sedenje več kot 10 ur na udobnih sedežih avtobusa ne odvrne,da našim rojakom v Berlinu ne poneso delček prazničnega vzdušja, čeravno samo v pesmi. Skupaj z solistkama Urško Pavli in Marto Zabret ter zborovodjem Igorjem Velepičem so se v zgodnjih jutranjih urah v četrtek odpravili na pot v Berlin. Poleg obilo dobre volje in potrpežljivosti so vzeli še boljše polovice za katere so bili prepričani, da na pot zagotovo ne odidejo praznih rok. Prvi dan je minil v prijetni vožnji z udobnim avtobusom in, da ni bilo dolgčas so vmes še kakšno zapeli in se spomnili tistih, ki so ostali doma in bili deležni neskončnega masiranja in pozornosti gripe in ostalih bolezni. Prelepa zimska idila je naše pevce spremljala na poti preko Avstrije in tudi dela Nemčije, a na srečo obilnih padavin in zastojev tokrat kljub napovedi na poti niso bili deležni. Tako so večer po prihodu v hotel izkoristili za ogled okolice hotela ter Alexanderplatza in centra mestain seveda mestne hiše. Še obisk ene izmed znamenitih pivnic, kjer se na koncu zasliši še naša Rokovnjaška himna. Drugi dan sledi nastop v veleposlaništvu in srečanje z veleposlanico Marto Kos Marko, kjer kot rokovnjači ugotovijo, da imamo ne samo sposobno veleposlanico, ampak tudi simpatično. In tako poleg Zdravljice in nekaj koledniških, saj čas je še takšen, da jih lahko pojo, zapojo tudi Domovini. Sledi ogled mesta in sicer najprej od bombandiranja porušene cerkve bolje ostanka Kaiser Wilhelm Gedächtniskirche spominske cerkeve cesarja Viljema na Kurfürstendammu, ki je bila med drugo svetovno vojno uničena v bombardiranju, a so jo znova postavili. Edini spomin na staro zgradbo je razvalina zvonika, ki se imenuje Der Hohle Zahn – votli zob. Ogledali so si še spomenik žrtvam holokavsta v spomin na medvojni holokavst, ki ga je država postavila leta 2005. Spomenik žrtvam nacističnega nasilja sestavlja 2.711 betonskih blokov, stoji med Brandenburškimi vrati in Potsdamskim trgom, na površini 19 tisoč kvadratnih metrov in skoraj na vrhu berlinskega bunkerja, v katerem je 30. aprila 1945 Adolf Hitler naredil samomor. Med betonskimi blok različnih višin se lahko tudi sprehodite, a nikar ne hodite po njih. Med številnimi znamenitostmi ne moremo spregledati Brandenburških vrat, enega glavnih simbolov mesta, od katerih teče vzdolž celotnega okrožja promenada Pod lipami (Unter den Linden). Mogočna konstrukcija na Pariškem trgu je sestavljena iz dvanajstih stebrov, nad vrati pa je kvadriga z boginjo miru v kočiji. Vrata so bila zasnovana kot slavolok miru, vendar so jih pogosteje uporabljali za povzdigovanje vojaških dosežkov. Biti v Berlinu in ne ogledati si Berlinskega zidu, ki je ena najpogostejših asociacij na nemško prestolnico. Več kot 150 kilometrov dolga betonska prepreka, ki je mesto več kot 28 let delila na vzhodni in zahodni del, ravno lanskega novembra pa smo obeležili 25. obletnico njenega padca. Zid ostaja eden od glavnih spomenikov in turističnih atrakcij, čeprav je od njega ostalo bolj malo. Najbolj znan ostanek v Berlinu, znan kot East Side Gallery, je dolg 1,3 kilometra in so ga imenovali za državni spomenik. Drugi prepoznavnejši ostanek zidu je na Niederkirchenstrasse, vendar ne gre za izvirnik, ampak za na novozgrajeno kopijo. Mesto ima številne znamenitosti, nekatere si je najlažje ogledati z avtobusa v nekatere pa je potrebno vstopiti, da doživiš njihovo veličino in tako je tudi z njihovim parlamentom. Slednjega so si ogledali do podrobnosti, toliko kolikor je turistom oz. obiskovalcem dovoljeno. Za ogled jim je ostala še mestna hiša, prej znana kot Rdeča mestna hiša (Rotes Rathous) in Mariankirche, druga najstarejša cerkev v Berlinu. Brez ogleda mogočnega 368 metrov visokega televizijskega razglednega stolpa (Fernsehturm), torej višjega od znamenitega Eifflovega stolpa v Parizu tudi ne gre , če si že enkrat prevozil toliko kilometrov. Poleg Berlina so se napotili še v Podstam, kjer so imeli tudi kaj za videti. V soboto so v slovenski skupnosti v cerkvi svete Elizabete zapeli in pripravili manjši koncert slovenski skupnosti in slovenskem župniku Izidorju Pečovniku Doriju. Seveda so prepevali Bogu v čast in sebi ter številnim obiskovalcem tokratne svete maše v veselje. In kakor pravijo, da če so trije Slovenci skupaj je že zbor potem je ta zbor prepeval tudi naprej na prijetnem druženju po sveti maši. Malce novejše, ki jih je uredil in zbral Janez Močnik in tudi kakšno ljudsko, ki so jo poznali le tisti malce starejši. Nedelja je Gospodov dan in tako so pri sveti maši v cerkvi st. Matthias, po naše svetega Matija ponovno zapeli mnogim vernikom, ki so tokrat napolnili cerkev. Na koncu pripravili še krajši poslovilni koncert, kajti čakala jih je še dolga pot do domačih krajev. Čeravno rokovnjači so pustili lep vtis na ljudi , ki so jih tokrat srečali tudi z simboličnimi darili iz Črnega grabna, ki njihovim srečanjem dajejo poseben pečat, saj se jih poslušalci zapomnijo ne le po odličnem ubranem petju, ampak tudi po prijaznosti, po spominku, ki je sad domačih rok in ga ne najdeš na policah številnih trgovin v Berlinu. Za zborom je zanimiv ter čudovit podaljšan konec tedna in povratek v domovino z pripravami na nove nastope in nove pustolovščine, ter spoznavanja drugačnega, novega zanimivega.
