Kulturnemu prazniku ob rob

Naš praznik kulture Prešernov dan (s polnim uradnim imenom Prešernov dan, slovenski kulturni praznik) je osrednji slovenski kulturni praznik in obenem državni praznik - dela prost dan v Republiki Sloveniji, ki ga praznujemo na 8. februarja, obletnico smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Njemu  v spomin je namenjena osrednja državna proslava, na kateri podelijo Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada za vrhunske dosežke na področju umetnosti v Sloveniji. Nekateri obesijo zastave, večina na to pozabi, kajti kdo bi pa za en dan še obesil zastavo, drugi obiščejo katero izmed kulturnih prireditev, galerijo in še kaj potem  se počasi konča  naš e kulturno udejstvovanje. Obiščemo mogoče še občinsko proslavo v počastitev kulturnega dne in   nato se naš odnos do kulture malce izniči izgubi. Pozabimo, da so člani pevskega zbora pripravili koncert, da smo v mestu ,ali vasi imeli odlično igro tako domačih kot gostujočih  dramskih društev. kaj vse to še knjigo tisto osnovno kulturno sredstvo bolj po redkoma vzamemo v roke in tako dajemo slab zgled našim zanamcem torej otrokom. In ravno zato je prav, da tokrat preberemo vsaj misel, ki jo je ob kulturnem prazniku na list papirja prenesel eden izmed duhovnikov.  In to je naš odnos do kulture po zgledu Kar se Janezek nauči, to Janez zna.                              KULTURA IZRAŽANJA

Vedno se ustavim, ko iz ust starejših veroučencev slišim vulgarnejšo obliko besede »zafrkavati«. Tistemu, ki je besedo izgovoril, ne uidejo moje izbuljene oči in presenečen pogled, ki zahteva opravičilo. In se gledava. Župnik zahteva svoje, najstnik pa ne ve, zakaj točno naj bi se opravičil. Grdo govorjenje sprejema kot nekaj povsem običajnega.

Podobna prilika me je povsem presenetila, ko sem se pred kratkim pogovarjal s predstavnikom javne uprave na njegovem delovnem mestu. Prišel sem uradno ob uradnih urah v urad. V pol ure pogovora so bili s strani uradnika omenjeni skoraj vsi spolni organi v jeziku naših južnih sosedov. Verjetno mu moj prihod ni povzročal take stiske, da bi v navalu notranje bolečine ne mogel paziti na uglajen jezik.

Opažam tudi, da ljudje, ki niso tako blizu župnijskemu dogajanju, vsako leto manj pazijo na nivo svojega govorjenja, če je v skupini sogovornikov tudi župnik. Pa ne želim, da bi se sprenevedali, ali da bi se delali nekaj, kar niso, želim samo osnovno kulturo izražanja. Izražanje, ki bo prosto prostaštva in vulgarnosti. Izražanje, ki bo cenilo lepoto slovenske besede. Izražanje, ki bo odsevalo željo, da bi poslušalcu pričarali lepoto našega notranjega - duhovnega življenja in mu ne bi že v prvem stavku pokazali vse bede, ki jo premoremo.

Prav želim si, da bi bilo več načelnih kristjanov, ki bi se upali izpostaviti in ljudi obzirno opozoriti, ko bi nivo pogovora šel prenizko. Na nas je, da prihodnji generaciji ohranimo lep jezik. Korajža  velja!

župnik

In naj kdo poreče, da ni res kar je napisal, če ne verjamete pojdite enkrat na avtobusno postajališče, kjer mladi čakajo avtobus ,  ali pred šolo  in ugotovili boste, da se ne moti.