Romanje z Aritoursom na Krk
Tokratna romarska pot je sicer trajala le eno soboto, a zaradi pomena dveh krajev in ljudi bom to romanje razdeli na dva dela v prvem bo govora o Krku iv drugem o Golem otoku. Kajti ko smo se počasi zbrali skupaj , na avtobuse smo namreč vstopali na različnih krajih smo romarji na štirih avtobusih le odrinili proti cilju tokratnega Aritousovega jesenskega romanja. Kar 200 se nas je odločilo, da pogledamo malce k sosedom na Krk in Goli otok in se seznanimo z zgodovino biskupije Krk in Golega otoka. Poleg številnih duhovnikov je bil z nami še nadškof msgr Alojz Cvikl, ki je vodil sveto mašo ob somaševanju ostalih duhovnikov v cerkvi Marijinega vnebovzetja . Najprej nas je v lepi slovenščini pozdravil tajnik škofa Ivice Petanjaka mag. Sašo Ilijić, ki je obenem tudi postulator za beatifikacijo škofa Antuna Mahnića. V nagovoru med sveto mašo je škof Alojz Cvikl dejal : Dragi duhovniki posebno pozdravljam tajnika gospoda škofa Sašota , ki nas je tako lepo pozdravil na začetku. Škof Ivica nas bo pozdravil na koncu svete maše. Dragi bratje in sestre ,danes lahko rečem dragi romarji, vesel sem, da lahko sveto mašo obhajam tukaj v krški stolnici , ki je posvečena Mariji Vnebovzeti. otok Krk je kakor smo slišali zelo povezan z nami, saj sta tukaj delovala dva škofa Slovenca. Najprej škof Anton Mahnič, ki je bil prvi škof, ki te škofije ni upravljal od daleč, ampak je bival kar tukaj. Posvečen je bil 3.12. 1896 v Goriški stolnici Živel je od 14 12 1920, ko je umrl v Zagrebu. Za škofa Mahniča lahko rečemo, da je bil pravi pastir, pravi dušni pastir, ki se je zavzemal za svoje vernike. Znal je ščititi svoje vernike , ko so bili preganjani. Kot škof si je prizadeval, da bi verniki prišli do žive vere, do tiste trdne vere, ki je potem sposobna nagovarjati druge. Umrl je v duhu svetosti in kot smo slišali zanj teče postopek za beatifikacijo. Zanimivo, da je bil škof Mahnič velik častilec evharistije, kajti v evharistiji je črpal moč v tistih težkih trenutkih in tukaj v evharistiji je črpal ljubezen, ki jo je potem prenašal na svoje vernike. Prav tak oje bil škof Srebrenič , ki je bil tukaj škof za Mahničem je bil škof v zelo težkih časih ,saj je bil pastir škofije od leta 1923 do leta 1966. Dolga leta, vojna leta , ko ni bilo lahko, ampak je bil s svojimi verniki, kot tisti, ki je bil znamenje upanja in vere. Današnje berilo je vzeto iz drugega pisma apostola Pavla Timoteju. To pismo je eno zadnjih, ki jih je Pavel napisal v svojem življenju. V tem pismu torej prevladuje umirjenost človeka, ki čuti, da se mu življenje izteka, zato Pavel govori o sebi, govori Timoteju, govori o evangeliju. Vsem nam ve povedati Pavel, da kljub vsem težavam in preizkušnjam, ki jih je doživljal v svojem življenju, še posebej na misijonskih poteh je vedno doživljal in čutil, da je Bog z njim, da ga Bog rešuje, da mu On daje moč , da je lahko opravljal to poslanstvo in to zaupanje. To vero je Pavel želel prenesti na svojega naslednika Timoteja. Pavlovo izkustvo nam govori, da tisti, ki svoje življenje posveti Bogu in evangeliju lahko računa , da kljub nasprotovanju in težavam ne bo ostal sam. Pavel želi posredovati Timoteju to, da nobena človeška hudobija ne more zaustaviti Božjega evangelija, kajti to je sam Bog in Boga ljudje ne moremo zaustaviti. Prav zaradi tega, ker je evangelij poln Boga nosi v sebi moč in ravno zaradi tega , ker nosi to božjo moč v sebi tistemu, ki odpre svoje srce pomaga , da zaživi novo in lepše življenje. Današnji godovnjak sveti Hieronim je bil rojen okoli leta 345 in je umrl okoli leta 420 .Bil je bister fant nadarjen za jezike in tudi on je rad potoval in rad romal. Tako ga je pot pripeljala v Sveto deželo Paletino. Kot romar je raziskoval kraje, ki so bili povezani z Jezusom in Svetim pismom . Na koncu se je ustavil v Betlehemu, kjer se je potem tudi izteklo njegovo življenje. Njegovo življenjsko delo je prevod Svetega pisma Stare zaveze iz hebrejščine in armejščine v latinščino in ta prevod je bil na Tridentinskem koncilu leta 1546 sprejet za uradno besedilo rimokatoliške cerkve. Sv. Hieronim je bil izredni ljubitel Božje besede, v tej Božji besedi je videl ljubezen Boga samega .Hieronim pravi, čeprav je Sveto pismo nastalo pred tolikimi stoletji v sebi nosi vso svežino in ker nosi vso svežino nas tudi tako nagovori. Vsakega od nas čeprav živimo na različnih koncih sveta in v različnih situacijah.Gre torej za neprecenljiv zaklad , ki je vsakemu dostopen, vsaka generacija torej lahko v Svetem pismu najde spodbude , tiste spodbude , ki jih potrebujemo . Sv Hieronim ni le prevajal Sveto pismo, ampak se vanj poglobi. Sam pravi, da je ključ za razumevanje svetih knjig vera, brez vere smo lahko dobri bralci Božje besede, vera pa je tista , ki nam odpre duha, ki nam odpre srce, ki nam razsvetli to srce in tudi v nas prebuja željo , da bi bolj in bolj spoznali Boga in, da bi ga tudi bolj goreče ljubili, se mu to tudi razodene. Sv Hieronim pravi, kdor ne pozna Svetega pisma , ne pozna kaj je Božja modrost, tidi ne pozna kaj je Božja moč in tudi Kristusa ne pozna . Kdor torej nima pravega odnosa do Božje besede si sam zapira pot do Boga. S tem se tudi izloči iz poti, ki nas vodi v Božje kraljestvo. Prva knjiga Svetega pisma prva Mojzesova knjiga začenja z mislijo, da vse prihaja od Boga, da je Bog izvor vsega . zadnja knjiga Razodetja pa končuje z stavkom :Milost Gospoda Jezusa naj bo z vami vsemi, Kot da nam bi ti dve knjigi hoteli povedati, da kdor sprejme Božjo besedo tisti se poda na pot za Božjim sinom in ta Božji sin Jezus Kristus nas vodi k Očetu in na tej poti človek doživlja Božjo bližino, doživlja Božjo milost in tudi Božji blagoslov. Zato zadnji stavek Naj milost Gospoda bo vedno z nami, če gremo po tej poti In še ena misel Božja beseda je tista, ki nas vodi v občestvo in ravn o o občestvu nam spregovori današnji evangelij. Govori o mreži , mreža predstavlja občestvo , v tej mreži so pravični , grešniki, dobri in slabotni, a Bog v svoji dobroti in svojem usmiljenju in po svoji besedi vsakega kliče , vsakega povabi v Božje kraljestvo. In ravno Bog nas torej vab iv cerkev, da bi nas po tej skupnosti zakramentih očiščeval in nas hranil in vodil v cerkvi torej dobimo vse. Cilj je, da postanemo njegovi učenci, postati učenec pa pomeni, da živim svojo vero tako ,da pričujem, to pa lahko samo tako , če dan za dnem prebiramo in živimo Božjo besedo v odprtosti Božjemu duhu, ki nam pomaga , da lahko prodiramo v njeno sporočilo in , da nam vedno bolj ta Božja beseda postane svetilka na naši poti. Dragi romarji naj bo današnji dan za vsakega od nas potrjevanje v veri. Bog nam daje toliko priložnosti vsak dan in gotovo en močnejših priložnosti so romanja in tudi današnje romanje . zbrani smo v stolnici Marije Vnebovzete , Marija je bila žena vere in popolne predanosti v Božji načrt odrešenja. Naj nas Marija s svojim zgledom predvsem pa z svojo priprošnjo podpira, da bi šli po poti za njenim sinom in , da bi nas On popeljal k Očetu, da bi našli to po čemer človek hrepeni in kar človek išče . Na našem avtobusu sem omenil, da je človek po svoje romar , kajti smo na poti k Očetu in zato tako radi romamo . tako globoko doživljamo romanje, ki nas nagovarja. Romar ima pred seboj vedno cilj. Naj nam današnje romanje pomaga, da bi vedno imeli pred seboj cilj , da smo na poti k Očetu , kajti zato smo bili ustvarjeni , da bi zaživeli polno življenje. Ob tem velja spomniti, da sta slovenska škofa poleg Mahniča še Josip Srebrenič delovala na Krku celih 70 let.. Na koncu svete maše nam je o postopku beatifikacije Antuna Mahnića za katerega domačini pravijo, da je dostojan časti oltara spregovoril Saša Ilijić v lepi slovenščini in anm razložil celotno zgodovino delovbanja škofa AMhniča na Krku in tudi kako teče postopek beatifikacije. Tukajšnji škof Ivica Petanjak je omenil, da bo krajši, ker ne zna tako lepo slovensko, a nam je vseeno podal nekaj značilnosti škofije in kraja samega. Ker smo bili tokrat romarji še iz časov, ko so na šolah učili srbskohrvatsko ni bilo težko kar se tiče sporazumevanja. Nato smo skupno molili še na grobu Antona Mahniča in imeli še ravno prav časa do drugega dela romanja, da smo si v toplem sobotnem dnevu ogledali stari del Krka, ki je zgodovinsko zelo bogat in pester. Zgodovina škofije je zelo bogata saj kakor me je obvestil škofov tajnik že vse od 1828 godine, kada su se ujedinile Krčka, Osorska i Rapska biskupija, ali prije, krčki biskupi stoluju i upravljaju biskupijom u Krku. Među njima su: biskup Šintić, Bozanić, Feretić, Vitezić, Šterk...pa tek onda Mahnić i tako dalje....
