Drugi del romanja Goli otok

Zaključili smo prvi del naše sobotne romarske poti in se počasi odpravili proti drugemu delu. Avtobus nas je zapeljal po otoku, kjer smo ponovno opazovali lepoto otoka Krka. Čeprav je Krk še vedno otok ga z celino povezuje most in to se pozna tudi glede števila obiskovalcev v sezoni a tudi to soboto je bil utrip precej živahen. Prispeli smo v Punat, kjer nas čakata ladji, da nas popeljeta  na Goli otok. Otok katerega zgodovino  bi nekateri radi pozabili, spet drugi bi radi, da je sploh ne bi bilo in tretji bi radi izvedeli kaj vse se je tam godilo. Zgodovino otoka delijo na dva dela in sicer politični in na kriminalni del. Prvi je bil težak in nerazumljiv, drugi še vedno težak, a z malce boljšimi pogoji, nobeden pa ne ravno v ponos tako otoku kakor državi. Tako kakor danes niso stavbe ravno v ponos državi, ki je lastnik otoka. In vendar se da iz videnega in slišanega mnogo razbrati o  čudni pretekli zgodovini. Prvo zgradbo na otoku so zgradile ženske, ki so na bližnjem otoku Grgurju na otoku, ki je danes sinonim za nečloveško ravnanje s političnimi zapornicami. Tako kot je sosednji Goli otok sinonim za tako ravnanje z zaporniki. Na Grgurju so ženske delale terase na hribu za gojenje zelenjave in sadja. Radovan Hrast, ki je preživel Goli otok,  je povedal, da je ves sistem življenja in upravljanja na otoku temeljil na ovajanju drugih v zameno za privilegije. Če si delal, če se nisi izpostavljal, si lahko preživel brez ovajanja.  Na raport so temu rekli. A koga in zakaj bi ovajal, če pa so bili vsi v istem položaju? V zvezi z Golim otokom so znani »sprejemi« novih zapornikov, predvsem pa povratnikov, s pretepanjem v špalirju. Zaporniki  so morali skozi »stroj«, špalir, v katerem so se drugi zaporniki ou zapornice na Grgurju s pretepanjem znašale nad njimi. Morali so jih boksati, lasati, brcati ali udarjati in če tega nisi stroril je kazen čakala tebe in tako so mnogi, da jim ne bi bilo treba čez koridor nekako blefirali in tolkli v prazno .  Zanimivo je, da pazniki  zapornic in zapornikov niso pretepali, raje so jih naščuvali med seboj, da so se tepliV ellik doprinos k temu so zagotovo dejali tudi tisti, ki so bili podtaknjeni s strani UDBE med zapornike.   Političnim uram se niso mogli izogniti, saj je bila prevzgoja  namen bivanja na otoku.  Dolgo ni bilo razumeti zakaj ljudem niso pravi čas in preprosto povedali, kaj se dogaja med Stalinom in Titom. Če bi povedali, bi bilo veliko manj privržencev Stalina in Informbiroja. Številni ljudje, predvsem aktivisti, ki so kar nekaj let hvalili Sovjetsko zvezo in Stalina, bi se morali zdaj čez noč spremeniti. In zakaj bi morala čez noč sovražiti prijateljico, ki drugače misli. Kar je najbolj žalostno v teh zgodbah,  je človeška pokvarjenost, saj so ponekod udbovci in aktivisti napeljevali k temu, da so ljudje povedali kaj dobrega o Stalinu, da bi jih nato razglasili za informbirojevce. Politika je kurba. Če ne boš ti njih, bodo pa oni tebe je dejala ena izmed političnih zapornic na Grgurju .Običajno so od zapornikov zahtevali, da po prestani kazni delajo za Udbo in mnogi so to sprejeli spet drugi so se delali ,da bodo delali za njih. Radovan Hrast pravi, da ste bili takrat vsi ujeti v kolesje časa, čas pa je bil zapleten zaradi spopada s Stalinom in nato še zaradi notranjega spopada v Komunistični partiji Jugoslavije. Hrvaški časopis demokratske levice Novi Plamen je objavil seznam 16.101 političnih zapornikov, ki so bili zaprti na Golem otoku po drugi svetovni vojni zaradi suma privrženosti nekdanjemu sovjetskemu voditelju Stalinu in njegovi komunistični internacionali. Časopis navaja tudi imena 413 oseb, ki so umrle v taborišču. Novi Plamen se sklicuje na seznam političnih zapornikov, ki ga je pripravila nekdanja jugoslovanska varnostna služba Udba. Objavljeni dokumenti so iz hrvaškega državnega arhiva, vsebujejo pa imena oseb, ki so bila v taborišču med letoma 1949 in 1956. "V celoti je, po tem seznamu, v vseh taboriščih za informbirojevce na različne načine (umori, samomori, naravna smrt) življenje izgubilo 413 oseb. Številka o približno 16.000 taboriščnikih se v znanstveni literaturi omenja že dolgo, a so jo imeli za režimsko apologijo okrutne kampanje proti prijetim pripadnikom prosovjetske opozicije," piše avtorka spremljevalnega besedila. Na seznamih so poleg imen taboriščnikov navedeni tudi datum prijetja, dolžina kazni in datum izpustitve. Stalna bivališča in narodnost vsake osebe so označili z administrativnimi številkami. Poleg večine imen na seznamu umrlih oseb so zapisali "umrl", pri nekaterih pa samomor, nesreča pri delu, utopitev ali poskus pobega. Novi Plamen na svoji spletni strani še navaja, da so bili med zaporniki na Golem otoku iz vseh takratnih jugoslovanskih republik, največ pa Srbov (44 odstotkov), Črnogorcev (21,5 odstotka) ter Hrvatov (16 odstotkov). Kot najbolj izpostavljenega Slovenca omenja zgolj "šefa agitpropa CK KP Slovenije" Borisa Ziherla. Po nekaterih neuradnih slovenskih virih je bilo med dobrih 16.000 interniranih oseb na otoku približno 600 Slovencev. Časopis poudarja, da je bil spor med Sovjetsko zvezo in takratno Jugoslavijo, ki se je začel leta 1948, kot tudi hladna vojna, eden ključnih dogodkov za jugoslovansko državo in družbo. Poleg druge svetovne vojne in razpada Jugoslavije predstavlja najbolj dramatično obdobje v zgodovini bivše skupnosti jugoslovanskih narodov. Omenja, da je bilo registriranih približno 55.000 oseb, ki so izrazili naklonjenost Stalinu, dobrih 16.000 pa jih je zaradi tega končalo v zaporih. "Za tiste, ki so podprli Stalina, je sledilo obdobje trpljenja in osebnih tragedij, za druge, kot se je kasneje pokazalo, pa je prekinitev odnosov z informbirojem ponudil perspektivo boljšega življenja, ker je omogočala ločitev Jugoslavije od sovjetskega bloka in pripeljala do liberalizacije življenja v državi in nepopravljivo odprla vrata zahodni kulturi," izpostavlja še Novi Plamen. Dodaja, da so bili v taborišču na otočku v Velebitskem kanalu nedaleč otoka Raba večinoma civilisti, medtem ko so bivše vojake, ki so jih obsodili kot sovražnike zaradi povzdigovanja sovjetskega komunizma, od leta 1949 do leta 1954 zapirali na različnih koncih, od Stare Gradiške in otoka Ugljana na Hrvaškem do Bileće v BiH. Na Golem otoku so jih zapirali le med letoma 1954 in 1956, piše časnik, ki poudarja, da so bile informbirojevke zaprte v ločenih zaporih. Najprej nedaleč od Požarevca v Srbiji, potem pa v posebnem taborišču na otoku Sveti Grgur in nato na Golem otoku. Sklene, da je taborišče na Golem otoku "črn madež jugoslovanske povojne družbe".  V mednarodnem svetu Novega Plamena sta med drugimi tudi znana ameriška intelektualca Noam Chomsky in David Graeber, iz Slovenije pa Sonja Lokar, Rastko Močnik in Slavoj Žižek, so navedli na spletni strani časopisa. Taborišče na Golem otoku je sicer postavila že Avstro-ogrska med prvo svetovno vojno za ruske vojne ujetnike. Jugoslavija ga je zaprla leta 1988. Od vodičev, ki sta nas vodila po Golem otoku izvemo še kar nekaj zanimivosti o prekratkih ročajih nosil o žici, o jamah z vodo in drugih sistemih ubijanja človeka v človeku. Tudi o tem kako so bili zaporniki stražarji in senca mladim drevesom. Danes moramo priznati objekti na Golem otoku niso v ponos upravljalcu , a kakor je dejala ena izmed romark, dokler bomo pripravljeni plačati za ogled ruševin in smetišč potem bo tako. Svetla točka Golega otoka je vsekakor gostilnica na pomolu , kjer se znajo zasukati in obenem tudi postrežejo tudi dobro hrano. Se pa duh , ki je vel med prvimi zaporniki širi tudi pri njih prijateljstvo in medsebojna pomoč sta na prvem mestu, saj za strežbo na pomoč priskočijo tudi kapetani ladjic, ki pripeljejo obiskovalce na otok.Dno obrazca

 Še povratek nazaj u z ladjo, ki ga je malce upočasnila burja, a smo vseeno prispeli srečni in že hitimo proti domu polni vtisov in spominov, ki jih bomo premlevali še veliko dni. na avtobusu se skupno zahvalimo Bogu za vse prejeto v tem lepem sobotnem dnevu, k ismo ga preživeli na tokratnem jesenskem romanju z Aritoursom.