Postno romanje v Furlanijo-Julijsko krajino

Niti slabo vreme z ponovnimi  snežnimi padavinami  nas ni odvrnilo , da se v soboto, 3. marca ne bi podali  na tokratno skupno postno romanje. Ponovno  smo se zbrali romarji  tokrat že stari znanci iz  župnij Ljubljana Polje, Zadobrova, Brdo, Krašnja in Ihan  ter se v jutranjih urah odpravili proti Primorski. Romarska pot nas je  vodila v Italijo, v Furlanijo-Julijsko krajino. Da bi srečno prispeli do tja in nazaj smo, kot  je navada na romanjih dan začeli z molitvijo že na avtobusu.  Pri  svetišču Marije na Vejni smo imeli  križev pot in  nato ogled cerkve, ki je arhitekturna posebnost, saj je zgrajena iz betona in spominja na piramido  in se razteza  v  kar dveh etažah. Mer romarsko sveto mašo, je poleg župnika Janeza Bernota somaševal še  duhovni pomočnik Jožef  Drolc, ki je spregovoril o kraju,  ki je nekoč veljal za kraj razhajanj, danes pa je to kraj zbliževanj. Poleg tega nam je razložil zgodovinski pomen Ogleja in krajev po katerih nas bo vodila romarska pot.  Pot smo  nadaljevali do izvira reke Timave, kjer smo prisluhnili Lucijanu Kocmanu, ki nam je najprej razložil vse o nastanku cerkve in samostana z mlinom, nato pa še potožil o mačehovskem odnosu Slovenije do prebivalcev krajev v katerih smo se nahajali.  Celo ranjka Jugoslavija je imela do nas več posluha kakor sedanja Slovenija, je še pristavil.  zapeljemo se še proti  Ogleju, mestu, ki igra poglavitno vlogo v zgodovini naših krajev v katerem vidimo sicer veliko zanimivosti, predvsem mozaikov in spoznamo drugo plat verskega turizma.  Naveličanost, neprijaznost....  uslužbencev v baziliki. Po ogledu znamenitih mozaikov in po litanijah nas pot vodi  skozi Tržič (Monfalcone) do Gradeža. V Gradežu si ogledamo mesto, ki mu sloves dajeta tako lepota kakor lega in je še danes eno izmed najbolj priljubljenih izletniških in dopustniških točk Avstrijcev. Še je čas za kavico, kjer se natakar potrudi tudi z slovensko besedo  in že hitimo dalje  proti domovini.  Še prej se ustavimo pri Hudičevcu, ne ravno dobesedno, le kmečkemu turizmu se pravi tako, na poznem kosilu , ali zgodni večerji, saj telo poleg duhovne hrane potrebuje še kaj. Še večerna molitev in zahvala Bogu  za  čudovito romanje in že smo prispeli v deževno, ne zeleno, ampak sivo Ljubljano, ter se nato napotili vsak proti svojemu domu .