Vrlo ženo, kdo jo najde! Njena vrednost je daleč nad biseri

V soboto se je pod Matijevim kozolcem v Dobu  zbrala pisana druščina ljudi, ki so prišli čestitat Marici Vilar Matijevi Marici ob njenem 90. rojstnem dnevu in se z njo poveseliti, a tudi obujati spomine. Poleg domačih sorodnikov so bili prisotni še  sorodniki iz njenega rojstnega kraja Kastava, sosedje in prijatelji. Druščina je bila tako pisana po sestavi kakor letih, a to ni motilo, da se ne bi imeli lepo, saj 90 le ni tako pogosta letnica in Marica jih namerava dočakati vsaj še nekaj, do malce čez sto je bilo govora. Njeno življenjsko pot  od otroških let do sobote je povedala Moravška Mara, ki je seveda bližnja sorodnica in je vedela vse podrobnosti , še tiste za katere slavljenka in domači niso vedeli. V imenu sosedov, ter v svojem imenu se je ob jubileju slavljenki zahvalil tudi  Pečarjev Jože, ki je omenil tudi  Maričine buhteljne, ki jih ne more prehvalit. In tako smo tisti, ki sicer Matijevo Marico vsaj tako mislimo, dobro poznamo izvedeli še nekaj iz ozadja, nekaj o njenih dobrih delih, ki jih ni bilo malo. Sicer je zamenjala kar nekaj  župnikov v fari in  bila na koru dokler so ji moči to dovoljevale, da ji glas še kar služi smo se lahko prepričali tudi tokrat. Za njeno delo v župniji in njeno pokončno držo, ter molitev  se ji je zahvalil tudi župnik Jure Ferlež, ki ji je podaril lep križ in kakor je dejal, da ve, da ima že veliko križev, ki so takšni in drugačni, a ta je za na steno in ni tako težak kakor so nekateri. Ob prijetni jedači in pijači za katero je tokrat poskrbel Katering Kovač se prileže lepa pesem in tudi te smo bili deležni v izobilju, sicer pa smo si obljubili, da se ponovno snidemo  čez pet let, a ker bo to dolga doba bo prav, če sem ter tja tudi drugače zavijemo k Matijevim in malce pokramljamo z Marico, ki je zaklad znanja, izkušenj ..... in še bi lahko našteval. Naj jo še naprej spremlja Božji blagoslov in Marijino varstvo, a tudi nas, da se  skupaj  zberemo še velikokrat . Življenjepis oziroma njeno zgodbo je lepo opisala Vera Vojska  in delček tega lahko preberete tudi tu malce skrajšano dodano odvzeto.  Marija, Vilar, Matijeva Marica iz Doba je 26. julija 2018 praznovala častitljivih 90 let njena življenjska pot je zelo zanimiva saj prinaša , prinaša  zgodbo dekleta, ki je Dob prvič spoznalo pri devetih letih, bilo z njim tesno povezano vse življenje in še danes  pravi, da se  v njem zelo dobro čuti , kajti Dob imam zelo rada, čeprav je luč sveta zagledala  na god svete Ane v letu 1928 v vas Juriči pri Kastavu. Rojena na manjši kmetiji, v sedemčlanski družini, je imela v prijetnem otroštvu kar nekaj težav z astmo. Na zdravnikov nasvet jo je družinski znanec, poštni upravnik Rok Grošelj, devetletno odpeljal k sestri Ivani Drolka v Dob. Prvega in vseh nadaljnjih prihodov v Dob, kjer je obiskovala tudi osnovno šolo, se rada spominja Vsi so bili prijazni z njo, imela je veliko družbe, saj je bilo več kot 20 otrok njene starosti, od tod tudi njena lepa slovenščina,nekaj jih je bilo celo na praznovanju.. Po dvakrat pol leta bivanja v Dobu,se ji je   zdravje zelo popravilo, a se je pred obveznim obiskovanjem meščanske šole v Kastavu leta 1941 proti volji staršev odločila, da ostane v Dobu. Med vojno so Drolkovi pomagali njenim bližnjim, izseljenim na Rab in v Gonars, fašisti  so jim namreč požgali domačijo domače pa izselili Malce se je čutila dolžna Drolkovim, ki so praktično rešili življenja mojih najbližjih in tudi doma ni bilo več in tako je ostala v Dobu. Rada se spominja prijetnega deklištva pri Drolkovih. Dobro pripravljena na življenje se je v letu 1953 poročila z Matijem Vilarjem na eno večjih kmetij v Dobu, kjer dela ni nikoli zmanjkalo. Grunt reče: ti mene ali jaz tebe, na kmetiji pa je vedno dovolj dela, če ga le vidiš, se spominja začetkov zakonskega življenja. Lepo se je razumela z moževimi starši. Z možem sta se veselila rojstva šestih otrok, od katerih je žal ena hči umrla. Maji, Jelici, Mitji, Vidu in Martinu sta skušala z možem, ki se je pozneje zaposlil, saj se je tako skrb za kmetijo in otroke še v večji meri prevalila na njene rame, ustvariti prijetno življenje. Trudila sem se, da so imeli vse kot drugi otroci, pa čeprav so bile to malo rabljene drsalke, ne ravno nove smuči in podobno,« pripoveduje. Pa še: vsaka mama je uspešna mama, če otrokom ne le ukazuje, temveč se z njimi pogovarja in skupaj najdejo delo, drug drugega spoštujejo. »Saj, kaj pa je spoštovanje drugega kot veselje in sreča,« se nasmeje in spomni, da ji otroci velikokrat rečejo, da so oni nekoč poslušali njo, zdaj pa naj ona posluša njih. Ponosna je na vseh pet in družine. Živijo blizu in vsak dan delajo pri mami kljukice, kar pomeni, da se oglasijo pri njej, povprašajo po zdravju in rečejo kakšno besedo. Hvaležna jim je za vso pomoč, od majhnega do zdajšnje skrbi in pomoči, do čudovite slovesnosti za 90. rojstni dan, kjer s prijetnim nastopom ni manjkala svakinja Moravška Mara. »In če imajo kdaj občutek, da so mi kaj dolžni za skrb, jim kar povem: da sama velikokrat čutim, da sem jim dolžna, ko tako mislijo in skrbijo zame, posebej hvala Maji in Jelici,«pove. Tudi ob mojem obisku so delali kljukice. Jubilantka se razžalosti ob spominu na mnogo prezgodaj umrlega vnuka Nejca in težke čase ob bolezni moža Matija, kjer je posebej hvaležna hčerki Maji za vso pomoč. Vseskozi je članica Krajevne organizacije Rdečega križa Dob in Župnijske Karitas, tudi v Društvu upokojencev Dob se dobro počuti. »Pa ne gre za sestanke, teh nimam preveč rada, vselej pa sodelujem pri aktivnostih, posebej pri dobrodelnih,« mi pove in ne pozabi povedati, da je hvaležna prav vsem, ki so ji kakorkoli v življenju pomagali. Predstavniki društev so jo tudi obiskali in ji zaželeli vse dobro.Nekateri pa še pridejo, pove. Njena velika ljubezen je petje. Dolga leta je pela v pevskem zboru Kulturnega društva Jožef Virk Dob in dobila Gallusovo priznanje. Več kot pet desetletij jo je pesem družila tudi v cerkvenem  pevskem zboru. Njen dom v Dobu je del Hiše na travniku, kjer je vedno pestro, vsaj enkrat na teden se dobi v prijazni kavarnici z Dobljankami, pa tudi znank nikoli ne manjka. Vesela je obiskov devetih vnukov, pridejo pravnuki. Zdravje ji dobro služi. Vesela je, ker si je pozdravila poškodbo kolka in hvaležna vsem, ki so ji pomagali, da je pri 90. še zdrava. Rada reče: »Svet je tako lep, samo gledati ga je treba.Že z našega dvorišča vidiš čudovite Kamniške planine, ki jih nekateri sploh ne opazijo.«In se spomni: »Življenje niso le rožice, čeprav jih je bilo v mojem kar precej.«Zamere in neprijetnosti, kje jih pa ni, moraš hitro pozabiti, ne pa: da kdor svojih napak ne prizna, drugih odpuščati ne zna, obogati najin pogovor z resnicami, ki so pomemben del njene življenjske poti. Ob 90. rojstnem dnevu posebnih želja nima. »Rada se spominjam vseh postaj moje življenjske poti. Mislim, da mi je uspelo,« pravi, »tudi z Božjo in Marijino pomočjo.«Še vedno je optimistična, zelo rada živi, še vedno poje pri Rožmarinkah, pevskem zboru Župnijske Karitas Dob in še enkrat več pove, da je zelo zadovoljna in hvaležna vsem za pomoč. Pa sva spet pri otrocih, ki so ji in ji še resnično polepšajo življenje Naj ostane tako naprej, spoštovana jubilantka, in vse dobro vam želim. Ob tem naj zapišem še tole otroška leta sem preživel v Dobu in pri Matijevih sem bil kot doma imeli so me za svojega tako, da se Marica še sedaj rada pošali in reče, da sem njen sedmi otrok in še to ne pozabi nikoli omeniti , koliko sta z mojim pokojnim očetom preplesala .naj ji zato ljubi Bog nameni še veliko prijetnih let v družbi domačih in prijateljev. Mati Marija pa naj jo spremlja na njeni poti tako kakor do sedaj