Kaj pametnega si izbolite v branje- januar mesec verskega tiska

Zakorakali smo v mesec  februar, mesec, ki je v znamenju kulture sicer samo nekaj dni okoli 8. februarja potem pa potone v medijsko meglo. A vseeno se o njem v tistih dneh veliko več piše in govori kakor o mesecu januarju posvečenemu verskemu tisku. O tem izvemo le iz oznanil v cerkvah in iz besed domačih duhovnikov , ki oznanilom  dodajo še kakšno besedo iz ambona. A vendar sta oba dogodka povezana saj nas oba nekako ozaveščata in spodbujata k večjemu zavzetejšemu  spoznavanja kulture. Še vedno se lahko sprašujemo kakor se v pesmi sprašuje Boris Kopitar:" Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi, se bo zavedal svojih korenin. Da bi ponosen bil kot njega dedek, le tega v srcu si močno želim."  A ne le pel, bo tudi bral?  In Slomšek na suči, da : Učitelj ne sme misliti, da je svojo dolžnost dovršil, če je svoje učence gladko brati in čedno pisati naučil. Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce. Zato se zaskrbljeno oziramo v prihodnost  in se sprašujemo, bodo naši otroci še segali po verskem tisku in dobrih knjigah, če starši niti ne prelistajo kaj šele preberejo oziroma ne berejo nobenega od številnih tiskovin in knjig , ki jih izdajajo Družina, Ognjišče, Mohorjeva družba  in drugi. Zato si ob minulem mesecu verskega tiska in mesecu kulture  zadajmo majhno nalogo, preberimo v naslednjih mesecih  Družino, Ognjišče, Prijatelja, Misijonska obzorja, ali katero izmed knjig, ki jih izdajajo Družina, Ognjišče, Mohorjeva družba, lahko tudi kaj lahkotnega kot je na primer Gržanova knjiga Jaz Čarli Čeplin. Besede  blaženega Antona Martina Slomška navedene na začetku nas spodbujajo, da se vsaj v januarju meseca verskega tiska odločimo in vzamemo v roke katerega izmed številnih katoliških medijev, ki ne piše samo o dogajanju v domovini, ampak seže tudi preko meja. In če to nismo storili v prvem mesecu leta še ne pomeni, da je vse izgubljeno . Prav nič čudnega ni, da smo postali takšni kot smo, saj vse manj beremo, če pa beremo beremo tisto, kar nekateri  želijo, da beremo in to poudarjajo na vseh medijskih linijah. Katoliški mediji poročajo o svetu in družbi tako, da so bralci potem , ko preberejo prispevek sposobni presoditi tako kakor je res. Mediji  kot so  Družina, Slovenski čas, Naša družina,  Ognjišče, Misijonska obzorja, Prijatelj, Mavrica,  Najst in drugi vnašajo veselje do življenja in drugačen pogled na svet, tisti realen in ne utopičen kakor nam ga želijo predstaviti številni drugi mediji. V mesecu januarju-mesecu verskega tiska v mesecu, ko goduje tudi  sv. Frančišek Saleški, zavetnik katoliških časnikarjev in pisateljev je prav, da posvetimo tem medijem malce več pozornosti. V januarju naj bi obnovili naročnino za verski tisk  in poskusili k branju le tega navdušiti še koga. A žal je ravno obratno vse manj jih bere, še manj jih bere kaj pametnega in skupaj smo v začaranem krogu, se bomo iz njega tudi z pomočjo Njega kdaj rešili . Žalostno je dejstvo, da ko pri hiši starejši odidejo na oni svet verski list pri hišah ne najde svojega mesta in enostavno ponikne tudi z izgovorom bomo brali, ko bomo starejši ne sedaj . A takrat bo žal prepozno , a ne samo za tiste, ki so se lotili branja, če se ga sploh bodo ,ampak tudi za generacije, ki prihajajo za njimi, ki so vse bolj vezane na sodobne oblike komuniciranja in sta jim verski časopis in knjiga  neznanka.  Zato  preberimo v naslednjih dneh tednih  Družino, Ognjišče, Prijatelja, Misijonska obzorja, ali katero izmed knjig, ki jih izdajajo Družina, Ognjišče, Mohorjeva družba in videli bomo, da ima vsaka novica dve plati.