Odkritje spominske plošča pri Jernač v Krajnem Brdu
V nedeljo 8. septembra sta pri Jernačevih v Krajnem Brdu županja Občine Lukovica mag Olga Vrankar in gospodar pri Jernačevih Franc Novak odkrila spominski plošči Ivanu Avguštinu Žibertu in Jožefi Žibert. Zahvaljujoč se Veri Beguš spomini na ljudi , ki so včasih živeli v krajih okoli Krašnje ne bledijo ampak jih z velikim veseljem raziskuje in ohranja našim zanamcem. Tako so v nedeljo predstavili življenje in delo duhovnika zgodovinarja in knjižničarja Ivan Avguština Žiberta in Jožefe Žibert mame Frana Masla Podlimbarskega. ob tem je beseda nanesla tudi na Antona Žiberta, ki je bil nečak mame Jožefe in je bil učitelj v Beli Peči na Gorenjskem, kjer je dopoldne poučeval 30 otrok popoldne pa malce manj, a pri pouku ni uporabljal palice, ali ustrahovanja, ampak je učil z ljubeznijo. In z ljubeznijo so nastopili tokrat v kulturnem programu tudi recitatorji KUD Fran Maselj Podlimbarski ter ljudski pevci istega društva. V svojem nagovoru se je županja zahvalila prav vsem, ki so to nedeljo prišli k Jernač posebno še nastopajočim in Veri Beguš, ki skrbi, da ne potonejo v pozabo tako ljudje, ki so včasih živeli v naših krajih kakor njihova dela. Po odkritju spominske plošče je sledil še nastop pevcev in nato prijetno druženje vseh, ki so se tokrat zbrali v Krajnem Brdu . Srečanje seveda ni minilo brez razno raznih dobrot delo pridnih rok domačih gospodinj, moški pa so pristavili še kakšno kupico rujnega in nedeljsko popoldne je kar prehitro minilo
Prav je, da ob tej priložnosti izvemo nekaj podatkov o sami vasi Krajno Brdo.
Priorinja Anna von Stetwik in samostanska skupnost v samostanu Mekinje sta 1. oktobra 1372 prodala svojo kmetijo v Krajnem Brdu . Kmetija je bila opuščena, nekdaj pa je na njej sedel kmet Marinčič. Kupil jo je Ivanuš Ribnik za 13 zlatnikov. V listini, izdani 12. aprila 1414, sta med drugimi posestmi omenjeni tudi dve hubi v Krajnem Brdu. Na eni domačiji je gospodaril Kovač, na drugi pa Herman. Iz popisa ni razvidno, ali je bilo v Krajnem Brdu tedaj več kmetij. Lastnik desetine podložniških kmetij v Krajnem Brdu, Krištof iz Krumperka, je 2. februarja 1508 prodal Jerneju Zajcu, Marku Zajcu in Petru Černetu z Rakitovca, cerkvenim ključarjem Marijine cerkve v Češnjicah, desetino v Krajnem Brdu v krašenjski župniji. Iz te vasi je moral leta 1575 na vojno s Turki Vrban Družko. Krajno Brdo leži na 586 metrih nadmorske višine nad naseljem Krašnja. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenija je 1. januarja 2016 v Krajnem Brdu živelo 93 prebivalcev. Vas je dobila ime po krajnem brdu ob vznožju bolj strmega hribovja. Pred nami stoji ena najlepših kapelic v Črnem grabnu, ki nosi letnico 1877. Kapelico so zgradili vaščani s prostovoljnim delom. V podaljšku kapelice stoji dva metra stran zvonik, ki so ga postavili po prvi svetovni vojni. V bližini pa sta še dve zanimivosti: Ajdovsko Gradišče na vzpetini nad vasjo in v razpokah med Krajnim Brdom ter Vrhom nad Krašnjo kremenova žila, v kateri so bili poleg lepih kristalov kremena še rdeči igličasti kristali rutila in siderita. To je v zadnjem času najpomembnejše novo odkritje mineralnega bogastva v Sloveniji, ki je prispevalo tudi največji do sedaj najdeni kristal kremena pri nas (30 cm). Danes nismo tukaj zato, da bi iskali kremenčeve kristale ali odkrivali Ajdovsko Gradišče, ampak bomo v kulturnem programu spoznali , kdo je bil doma pri Jernač in kateri sorodniki so pogosto prihajali v hišo, ki je včasih imela številko 36. Od pamtiveka so imeli dolinci v svojih rokah vsa častna opravila, ki so združena s cerkveno upravo in cerkvenim slavjem: ključarja sta bila dolinca, cerkovnik dolinec, Pevke so bile dolinke, cerkveno bandero in nebo so pri procesijah vselej nosili samo dolinski fantje. V starih dobrih časih se hribovci za to dolinsko prevaro niti zmenili niso. Začeli so o stvari premišljevati šele tedaj, ko so poleg pratike dohajale k njim tudi druge knjige. Namah so opazili, da niso ravnopravni z dolinci. Na dan sv Rešnjega Telesa so se nahujskani hribovci dobro uro preden se je začel sprevod v gabrovški cerkvi, širokopleč postavili k banderu in k nebu in si prilastili za to pot ta znamenja. Dolinci so bili do kraja razkačeni. Spomnili so se, da so v cerkvi in niso zahtevali ukoreninjene pravice. Zapustili so hišo božjo. Jedva je prinesla trojica hribovskih fantov bandero iz svetišča, je plenilo nanjo deset dolinskih fantov in jim iztrgalo znamenje. Enako je prišlo nebo iz grčavih hribovskih rok v dolinske. Prišlo bi do krvavega boja, ker je neki hribovec že odlomil od neba polovico doga in začel ž njim klatiti po sovražnikih, a župnik je jezno pogledal izpod neba po hrumečih ovčicah in koštrunih; zato se je premagani del takoj potepel in se uredil med zadnje vrste.S tem dnem je nastala za Gabrovčane doba notranjih nemirov. Rezko sta se ločili obe gabrovški stranki. S cerkvenega polja se je prenesel spor na vse drugo javno življenje, celo na ljubezensko polje. Hribovski fantje niso hodili več v vas k dolinskim dekletom in dolinki fantje ne k hribovskim, ker pri takem važnem sporu je treba, da molči srce. Najobsežnejše delo Podlimbarskega je roman Gospodin Franjo. Zaradi njegove vsebine je bil pregnan iz domovine v Pulkavo. Težko je prenašal izgnanstvo. Ivan Avguštin Žibert se je rodil 5. junija 1874 v Preski pri Medvodah nadučitelju Antonu Žibertu in Mariji, roj. Wolz. Maturiral je na celjski gimnaziji, po maturi pa je služil kot artilerijski enoletni prostovoljec v Gradcu. V letih 1897-1900 je študiral bogoslovje v koroškem benediktinskem samostanu Šentpavel v Laborski dolini. Samostan je imel častitljivo tradicijo in je vse od ustanovitve leta 1091 predstavljal pomembno intelektualno in izobraževalno središče. Čeprav je Žibert formalno pripadal šentpavelskim benediktincem, se je zadrževal večinoma na Dunaju in to zaradi ljubezni do preteklosti. Po sprejemu v benediktinski red je v letih 1901-1904 študiral zgodovino in umetnostno zgodovino na dunajski univerzi. Že med študijem zgodovine se je začel posvečati tudi knjižničarstvu in se leta 1904 zaposlil v Avstrijski univerzitetni knjižnici. Grški kralj Konstantin mu je leta 1914 podelil srebrni viteški križec kraljevega grškega Reda odrešenika. Žibert je leta 1916 zapustil benediktinski red in ostal sekularni duhovnik. Kot se vidi v dokumentih šentpavelskega samostana, je storil to po nasvetu odvetnika, da bi lahko nasledil posest pokojnega brata. V letu 1917 je bil sprejet v vrste duhovščine nadškofije Dunaj. Žibert je bil leta 1918 »kot Nenemec« odpuščen iz Avstrijske nacionalne knjižnice. Poleg službe v Avstrijski univerzitetni knjižnici je bil devet let nastavljen pri grajski kapeli na Belvederu kot spovednik vojvodinje Zofije, soproge Franca Ferdinanda. Ko je bil odpuščen iz univerzitetne knjižnice, se je vrnil v Ljubljano. Leta 1920 se je vrnil v Ljubljano in nadaljeval z bibliotekarskim delom. Postal je knjižničar v Narodnem muzeju, kasneje pa tudi kustos. Leta 1925 je bil upokojen. Ker je bil od leta 1904 do 1913 osebni spovednik prestolonaslednikove soproge, je dobro poznal razmere na dunajskem dvoru v zadnjih letih vlade cesarja Franca Jožefa. Ker je opazoval odnose na dvoru, je napisal brošuro o sarajevskem atentatu. V njej je nazorno prikazal sovražno razpoloženje dvornih krogov proti nadvojvodu Francu Ferdinandu in njegovi soprogi. Vedel je za zanemarjanje srbskih svaril ob njunem usodnem potovanju in sporno opustitev varnostnih ukrepov v Sarajevu. Žibert je prišel zaradi knjižice Smrt v Sarajevu, ki jo je napisal leta 1919, v disciplinsko preiskavo, pretil mu je celo zapor. Priznani zgodovinar dr. Andrej Rahten je našel knjižico, ki je bila doslej v zgodovinopisju spregledana. Atentat je tako osvetljen s slovenskega zornega kota in prinaša drugačne poglede na tematiko. .
