Zakonca Kovač z Vira praznovala 60 let skupnega življenja
Minilo je deset let kar smo poročali o petdesetih letih skupnega zakona o zlati poroki Maksimiljana in Marije Kovač iz Vira pri Domžalah. A tu je že biserna poroka , ko sta si pred Bogom, sorodniki, prijatelji in znanci ponovno obljubila zvestobo za naslednjih deset let . Na binkošti, ko je v cerkvi še posebno slovesno, sta ponovno stopila pred oltar cerkve svetega Martina v Dobu. Tokrat je bil mašni pridigar stolni prošt in prelat ljubljanske nadškofije Jožef Lap , ki se je zbranim na koncu svete maše opravičil za dolžino trajanja svete maše, a ob tem dodal, da dva takšna praznika potrebujeta malce daljšo sveto mašo. Obenem se je Maksu zahvalil za njegovo delo za cerkev, ki je njemu v ponos in Bogu v slavo in hvalo, ter za njegovo pričevanje zvestobi ministrantov, saj kot ministrant veteran še vedno pride na vse obletnice starejših ministrantov. Binkoštno nedeljo sta jubilanta sklenila z prijetnim druženjem pri in po kosilu , kjer se je nazdravilo še vse do diamantne, ali celo železne poroke In če je pred 50 leti pred oltar cerkve sv. Martina stopilo 5 parov sta po šestdesetih letih plodnega in uspešnega zakona stopila sama ,a vendar obkrožena z sorodniki znanci prijatelji in ostalim občestvom . Njuno življenjsko pot poznamo še od zlate poroke a je dobro če jo malce osvežimo. Gašprnkov ata iz Krtine je sinu Maksimiljanu podaril žago, ki ga je zaznamovala za vse življenje. Kako je znanje sprejemal pri Vrečarju, ki je bil zelo dober mojster, kakor je Maks, tako ga kličejo prijatelji izjavil kasneje. Koliko cerkev krasijo njegova dela in o njuni skupni ljubezni poleg otrok in vnukov. Že več deset let olepšujeta oblečena v narodno nošo različne prireditve in slovesnosti in obljubila sta, da še nekaj naslednjih desetletij zagotovo. Mladostna ljubezen eden do drugega in do Boga tudi po 60 letih ni minila, lahko bi rekli, da se je iz leta v leto krepila in rasla. Z besedami modrejšega sv. Pavla : Če je Bog za nas, kdo je zoper nas. sta stopila v zakonski jarem in Bog je zagotovo z njima, saj je tistega davnega 6. junija 1559 pred oltar cerkve sv. Martina poklical njiju, ki ju je na skupini pot popeljalo druženje na božji poti na Skaručno in to s kolesom, ki je takrat ko ni treba imelo defekt, ali pa je to usoda. In tako je Maks popeljal Miciko pred oltar. Ja so bili pa tista leta sila veliki problemi z prevozom, saj je bilo takrat v Domžalah bore malo avtomobilov. Takole iz spomina jih je naštel, seveda skupaj z lastniki le šest in glede na poznavanje zgodovine, bi bilo dobro še kaj zapisati, da se ohrani našim zanamcem. Sicer pa bomo že sedaj z šestimi avtomobili v Domžalah izvali obilico smeha, vendar časi so bili takrat drugačni. Že 55 let sta zvesta tudi narodni noši in kar oči se jima zarosijo, ko pričneta pripovedovati o tem, da mlade oblačenje v oblačila naših dedkov in babic ne zanima preveč, ampak mogoče bo pa le kdaj boljše. Še marsikaj izvem med pogovorom, za katerega se moram kar malce potrudit, saj veste kako je z upokojenci nikoli ni pravega časa, o njuni zvestobi verskem tedniku Družini in o tem kaj počne sedaj, ko so sinovi prevzeli njegovo delo. Pa ga takoj žena popravi, ja tako je če 60 let živiš skupaj vse ve o tebi, da tako ne more biti niti malo na miru, da ustvarja skupaj z vnuki in še in še. Se pa v njunem domu na Viru pozna, da imajo mizarja pri hiši in rek o tem, da je kovačeva kobila vedno bosa tu ne velja. S posebnim spoštovanjem pa Maks govori o svojem mojstru Vrečarju, pri katerem se je učil in mnogo naučil, seveda znanje prenesel tudi na naslednike in o tem kako je k mojstru zahajal tudi Plečnik, vendar o tem kdaj drugič, pri kakšni novi okrogli obletnici, saj bo hitro čas okoli, le naj ju Bog tako kakor do sedaj spremlja še naprej. Vsem , ki zahajate v cerkve v bližnji in daljni okolici pa le nasvet ozrite se malce naokoli, na oltarje, spovednice , klopi in mogoče zasledite delo, ki izžareva ljubezen in spoštovanje do Boga , lesa in dela samega, delček življenjske poti Maksa in Mici Kovač, saj veste za uspešnim moškim vedno stoji ženska, kaj hočemo, kar je res je res. Mladim v premislek pa mogoče tole, odpravite se na romarsko pot peš ali s kolesom, mogoče tam najdete svojega princa ali princesko iz sanj in na iščite jih peko mobitelov in drugih sodobnih sredstev, bodite kul in posnemajte Maksa in Mici in mogoče čez 60 let poročamo tudi o vaši obletnici poroke.
