Revija PRo z podnaslovom DAjmo zapojmo eno Mariji
Tokratna številka revije PRO, ki je v teh dneh prišla v naše nabiralnike govori o dveh možeh, ki sta pustila globok pečat v nas samih in v Cerkvi na Slovenskem. Če o msgr. Francu Boletu vemo bore malo, saj je bil mož dejanj in se ni izpostavljal, poznamo ljubljanskega nadškofa msgr. mag. Alojz Uran kot človeka širših ljudskih množic. Saj je kjerkoli se je pojavil obvezno zbral okoli sebe ljudi in so zapeli. Zapeli eno dve ,tako, da je moral tajnik kar malce priganjati,saj so običajno že čakali z kosilom. A po zgledu , da župnik nikoli ne zamudi svete maše tudi kosila nadškof ne zamudi, saj sta začetna molitev in blagoslov pred kosilom njegova. In tokrat nam revija PRO predstavlja oba moža in to od začetka se pravi rojstva do prezgodnjega slovesa. poleg tega lahko preberemo še nagovor škofa Bizjaka ob slovesu msgr Boleta in misli slovenskih škofov ob smrti msgr Boleta. Poleg vsega tega še njegovo življenje in delovanje tudi na področju dobrodelnosti .Malce čudno bi bilo, če v reviji ne bi našli zapisov radijcev o ustanovitelju radia in o vseh njegovih idejah. drugi del revije PRO je namenjen človeku ljudskih množic, ki bi po vsej verjetnosti imel zadnje slovo po številu tistih, ki bi se prišli poslovit večje od slovesa Josipa Broza. Priložnosti izvedeti iz prve roke o tem kakšen je smo imeli PROjevci kar nekaj na naših počitnicah in priznati moramo ja, res bil je za ljudi med ljudmi in kot takšnega ga bomo ohranili v naših srcih. Verjetno se bodo redki spomnili, da se je rodil 22. januarja leta 1945 v spodnjih Gameljnah, še manj jih ve, da so bili v družini trije otroci, da se je za duhovniški poklic odločil, ko je poromal na Brezje k Mariji, kjer je slišal besede:" Nikjer ne boš naredil toliko dobrega , kot če boš postal duhovnik". Da je bil na praznik apostolov Petra in Pavla 29. junija 1970 posvečen v duhovnika, da je prvo duhovniško službo opravljal kot stolni vikar (kaplan) v stolni župniji svetega Nikolaja, da je študiral v Rimu, da je bil rektor semenišča in , da ga je papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa 31. decembra 1992, ter 25. oktobra 2004 za ljubljanskega nadškofa in metropolita . In vendar smo se ob njegovem slovesu 11. aprila. letos mnogi spomnili njegove očetovske vloge, ki je navdajala z upanjem. Številni birmanci in birmanke se spomnijo njegovih nagovorov in pomoči pri spraševanju težkih vprašanj za prejetje svetega duha. člani ŽPS njegovega nasmeha in nasvetov o tem kako pomagati župniku in pevci in pevke kako lepo je bilo zapeti v njegovi družbi. Kjerkoli je bil Alojz uran je odmevala pesem in vsak je poleg tega bogastva dobil še podobico z dobro mislijo. Ostale so nam podobice in spomini, tudi na njegov zadnji obisk v župniji svetega Tomaža v Krašnji. Hvala in zbogom nadškof Uran , kajti mi se bomo srečali, se videli še kdaj in takrat bomo skupaj zapeli Mariji in še kakšno zraven, do takrat pa počivajte v miru.
