Župnijski list Brdo, Zlato Polje, Češnjice, Krašnja

JEZUSOVO DAROVANJE - SVEČNICA

Praznik Jezusovega darovanja ali svečnica, v katerem se vsi krščeni spominjamo tudi naše osebne poklicanosti, pred nas postavlja lik starčka Simeona in prerokinje Ane. Oba sta uspela v dojenčku, ki ga poprej nikoli nista videla, prepoznati Mesija, Odrešenika. Veliko poznavalcev postave, pismoukov in farizejev ni uspelo niti v odraslem Jezusu, ki je delal čudeže in razodeval Božjo ljubezen, prepoznati nekaj Božjega, Simeon in Ana pa sta ga prepoznala še kot otroka, ko ni storil nikakršnega čudeža niti na kakšen viden način razodel svoje božanskosti. Vemo, da kdor ima zrelo vero, ga uspe prepoznati. Da bi ga tudi mi prepoznali, potrebujemo luč, ki je On sam.

In sveče, ki jih na ta praznik prižgemo, so znamenje prav tega – Jezusa, ki je luč sveta. On pa nam ob tem daje poslanstvo, kot ga je dal Savlu, da postanemo mi sami ta luč sveta. In poslanstvo luči ni, da sveti sama sebi, ampak da izgoreva, da bi svetila drugim. To smo kristjani. Ob tem prazniku naj bo naša skupna želja, da bi s svojim življenjem lahko razsvetljevali ljudi, ki nam jih Gospod postavlja pred nas. Da bi naša luč razsvetlila temo greha, nevednosti, obupa, nevere. Imamo izredno pomembno poslanstvo. Vendar sami ne uspemo svetiti – potrebujemo Jezusa, ki je edina prava luč. Če ga bomo povabili v svoje življenje, bo lahko on preko nas svetil drugim, mi pa bomo odsevali njegovo ljubezen na način, kot odseva Luna Sončevo svetlobo in tako razsvetljuje temno noč vsem ljudem.

2. februar – svečnica in dan Bogu posvečenega življenja

V Katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo Jezusovo darovanje v templju ali svečnico. Prvotno ime praznika je bilo Marijino očiščevanje, kajti po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako »očistiti«. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ni obvezoval, vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi v tem pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila Božjo postavo. Zapis o tem dogodku se v Svetem pismu nahaja v Lukovem evangeliju. Spomin na ta dogodek je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Praznovanje je bilo zelo slovesno: obsegalo je procesijo, pridigo in mašo, sprva pa še ni imelo posebnega imena. Ko se je praznovanje širilo, je ime dobilo po srečanju s starčkom Simeonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval »luč v razsvetljenje poganov«. Na besede starčka Simeona se sklicuje starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča znamenita romarica Silvija v svojem spisu s konca 4. stoletja, ki se nanaša na Jeruzalem. Za Rim poročilo o tem obredu in procesiji iz ene cerkve v drugo obstaja iz časa papeža Sergija I. (687–692). Po obredu blagoslavljanja sveč »je praznik znan kot svečnica oziroma praznik luči. Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave,« piše slovenski etnograf Niko Kuret (1906–1995). Cerkev, ki je na ta dan uvedla blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred: v njem je »luč« prispodoba Mesija, ki »razsvetljuje človeštvo«, mu razodeva smisel sveta in življenja.

Bogu posvečeno življenje v Cerkvi  S praznikom Gospodovega darovanja je povezano tudi redovništvo in Bogu posvečeno življenje v Cerkvi. Smisel in namen Bogu posvečenega življenja v redovni skupnosti lahko razumemo samo v veri. Redovniki se z zaobljubami k določenemu načinu življenja dajo celostno na razpolago Bogu in zato lahko tudi bolj svobodno in neovirano služijo bližnjim. Bogu posvečeno življenje je poleg službenega duhovništva in laiškega stanu poseben stan vernikov, ki je v Cerkvi navzoč vse od njenih začetkov. Gre za stalno obliko življenja, v kateri verniki po delovanju Svetega Duha izraziteje hodijo za Kristusom. Takšna oblika življenja postane »posvečena« po izpovedi posebnih zaobljub, ki zajemajo evangeljske svete čistosti (odpoved življenju v družini oziroma poročenosti), uboštva (nenavezanosti na minljivo) in pokorščine predstojnikom. Bogu se nekdo lahko posveti v konkretni redovni ustanovi, v svetnem inštitutu, v novih oblikah posvečenega življenja ali kot posameznik.

Redovnica, redovnik – duhovnik in redovni brat

Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice so v zgodovini Cerkve odgovarjali na določene verske, družbene, socialne ali vzgojne izzive časa. Redovne skupnosti na prvo mesto postavljajo duhovno življenje in si prizadevajo, da se v življenju molitev in delo medsebojno prežemata in podpirata. Dejavnosti redovnikov in redovnic so zelo raznolike, od oznanjevanja evangelija in vzgoje do skrbi za uboge. V moči posvetitve redovniki in redovnice ter člani svetnih ustanov delujejo v različnih oblikah poslanstva (apostolata). Kogar Bog pokliče, mu more v svobodi in ljubezni na klic svobodno odgovoriti. Redovnik ali redovnica v konkretni redovni skupnosti samega sebe z izpovedjo zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine celostno izroči službi Bogu in ljudem. S tem izbere Kristusov način življenja, hodi za njim, z njim vse deli in se mu v ljubečem srečevanju pusti preoblikovati. Redovniki živijo v samostanski skupnosti. Vsakodnevno življenje, ki ga ob osebnem srečevanju z živim Bogom oblikujejo v duhu evangelija, delijo s sobrati oz. s sosestrami.  Delajo lahko v samostanu, na posameznih področjih življenja Cerkve ali pa opravljajo delo v svetu. Vsak red ima posebno poslanstvo (karizmo) in z njim povezane prednostne naloge: ponekod je v središču molitev (kontemplativni), drugod oznanjevanje in vzgojno delo (apostolski), spet drugje pa delo na socialnem področju (karitativni).  Člani moških redovnih skupnosti so po končani teološki izobrazbi večinoma posvečeni tudi v duhovnike, nekateri pa se odločijo, da bodo služili Bogu in ljudem kot redovni bratje.

SVETI BLAŽ 3.2.Sv. Blaž je v koledarju svetnikov eden izmed najbolj priljubljenih pomočnikov v sili in h katerem se še posebej radi zatekamo po pomoč zoper bolezni grla.Ne ščiti le pred boleznimi grla. Je vsestranski zavetnik; tudi proti škodljivim besedam, ki ranijo. Na ta dan pri sv. maši verniki prejmejo Blažev žegen. Ne ščiti le pred boleznimi grla. Je vsestranski zavetnik; tudi proti škodljivim besedam, ki ranijo. Med ljudmi so bili zaradi svojega poklica še zlasti spoštovani zdravniki. In če zdravniku dodamo še svetniško osebnost, kot je to v primeru sv. Blaža, potem je takšna oseba nepogrešljive v tamkajšnji skupnosti. Sv. Blaž je živel v 3. stoletju v armenskem mestu Sebasti v današnji Turčiji. Kot izobražen človek in zdravnik se je dan in noč posvečal bolnikom, zlasti revnim in zapuščenim. Kot pa kristjan ni zdravil le njihovega telesa, ampak tudi njihovega duha. Z njegovim zdravljenjem je povezan tudi blagoslov grla, ki ga v cerkvi delijo vsako leto na njegov god. Ta je povezan z njegovo legendarno ozdravitvijo, ko je z molitvijo ozdravil dečka pred zadušitvijo, ko se mu je v grlu zataknila ribja kost. Da njegovo zdravljenje ni imelo meja, priča tudi izročilo, ki pravi, da je med preganjanjem, ko je živel »puščavniško življenje« v planinski pečini, postal celo »specialist« za divje živali, ki so mu služile in prihajale k njemu, ko so bile ranjene ali bolne. Zaradi svoje dobrote in pobožnosti je sv. Blaž postal zelo priljubljen v Sebasti. Ko je umrl škof v Sebasti, so njegovi meščani nemudoma izvolili za škofa sv. Blaža. Blaž, ki je bil goreč zdravnik, je postal še bolj goreč škof. Ko je začel cesar Licinij preganjati kristjane, je vedel, da mora najprej usmrtiti glavo – pastirja, in da bo potem lažje z njegovo »čredo«. Čeprav so meščani sprva poskušali zaščititi svojega škofa s skrivanjem, so ga preganjalci naposled vendarle našli in pridržali. Mučili so ga na vse mogoče načine, da bi se Blaž le odrekel svoji veri. Izročilo pravi, da so koščke njegovega telesa trgali z železnimi kavlji, a so se njegove rane z Božjo pomočjo vedno znova celile.  Ker se sv. Blaž veri ni odrekel, so ga na koncu obglavili. Umrl je okrog leta 316. V srednjem veku se je njegovo češčenje razširilo po vseh krščanskih deželah in ga imajo za priprošnjika posebno zoper bolezni grla.

BLAGOSLOV SVETEGA BLAŽA
Za Blažev blagoslov duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, jih približa vratu vernika in moli: »Na priprošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha. Amen.«

BLAGOSLOV ZELIŠČNIH BOMBONOV Na god. sv. Blaža blagoslov bombonov ni nekaj povsem novega. Že lavantinski obrednik je namreč ob godu sv. Blaža v času, ko bomboni še niso bili vsem na voljo kot so danes, vključeval tudi blagoslov krhljev. Ministrant lahko ob mašniku, ki s svečami deli blagoslov sv. Blaža, drži pladenj z blagoslovljenimi bomboni in kdor želi, lahko bonbon vzame domov.

SREČANJE ODRASLIH KRISTJANOV FEBRUAR 2022 19.02.2022, ob 20.00, bo srečanje odraslih kristjanov. Če bo zdravstvena situacija dopuščala, bo srečanje v živo v župnišču na Brdu, sicer pa preko aplikacije zoom.

SVETE MAŠE V ŽUPNIJI KRAŠNJA

Svete maše v župniji Krašnja so od ponedeljka do petka ob 17.00, ob sobotah 8.00, ob nedeljah ob 8.30. Prosimo, da mašne namene sporočite župnijskemu uradu na Brdu (031 671 094) ali ob uradnih urah. Ko v razporedu maš vidite, da piše po namenu, še vedno lahko darujte za svete maše, ob nedeljah pa bo oznanjeno natančno, za koga se daruje sveta maša. Hvala za razumevanje.

• Brdo/Zlato Polje - skrb za urejenost župnijske cerkve (ob sobotah ob 8.00)

V soboto, 29. januarja Prevoje in Vrba /Preserje in nad cesto Trnovče, v soboto, 5. februarja Šentvid /Zlato Polje in Podgora, v soboto, 12. februarja Rafolče in Vrhovlje /Brezovica in Mala Lašna. v soboto, 19. februarja Dupeljne, Straža in Čeplje/ Preserje in nad cesto Trnovče in v soboto, 26. februarja Brdo in Lukovica/ Zlato Polje in Podgora .Bog povrni za pozornost do župnije!

SVETE MAŠE IN MAŠNI NAMENI

23. januar - 27. februar 2022

Kaj pomenijo  okrajšave

BR Brdo

ČE Češnjice

KR Krašnja

ZP Zlato Polje

RA Rafolče

ŠE Šentvid

Bralci Božje besede

20.2.2022    8:30    Hana Rožič
27.2.2022    8:30    Anja Kralj
 

ŽUPNIJI BRDO, ZLATO POLJE, ČEŠNJICE, KRAŠNJA

Brdo pri Lukovici 3

SI - 1225 Lukovica

tel.:      01  723  67  40

GSM:    031 671 094

Uradne ure: ponedeljek: 9-11h

ponedeljek, sreda, petek po maši.

Na praznik uradnih ur ni! 

V času počitnic so uradne ure po svetih mašah ali po dogovoru.

Poslovni račun župnije Brdo:

NLB: SI56 0230 0009 2535 493

Poslovni račun župnije Zlato Polje:

NLB: SI56 0267 7025 9617 174

Poslovni račun župnijske Karitas Brdo:

NLB: SI56 0230 0026 2171 130     

odgovoren: Bernard Rožman, župnik