Rezija jezikovna oaza v Italiji
Pravljice Zverinice iz Rezije, ki jih je etnolog Milko Matičetov zbral med letoma 1962 in 1973 so najbolj poznane in predstavljajo Rezijo tudi nam Slovencem v matični domovini. Jezikovna manjšina v dolini, kjer se nahajajo kraji v katerih živijo Slovenci je ozka in vasice so posejane po bregovih kjer se je našlo kaj prostora za hiše hleve cerkev gostilno in kulturni dom. Rezije so se odločile spoznati pevke ženskega pevskega zbora Trzinke iz Trzina in v družbo povabile še moški del pevskega zbora Ivan Hribar iz Trzina. Niti gneča na avtocesti pred Ljubljano nas ni odvrnila od tega namena saj nas je šofer Pavel Pečelin kaj hitro pripeljal do Vrtojbe, kjer se nam pridruži vodička Irena Komel in nadaljevali smo pot do Pušje vasi. Kraj, ki ga je potres leta 1976 popolnoma porušil, a so ga obnovili tako kot je bil pred potresom. Še ogled mestnih vrat in obzidaj ter romansko gotske katedrale posvečene apostolu Andreju in Augurove grobnice le od zunaj ter sprehod po ozkih uličicah posajenimi z številnimi trgovinicami in že nas pot vodi naprej. Če rečemo, da ne razumemo Prekmurcev, smo tokrat prišli med Slovence, ki jih popolnoma nič ne razumemo, a zahvaljujoč Sandrotu smo se naučili in obenem pozabili šteti peti inu plesati po Rezjansko. V Ravanci središču Rezije se nahaja največja cerkev Marije Vnebovzete kjer se je slišalo tudi naše petje in Kulturni dom v njem delujeta Kulturno društvo , muzej rezijanskih ljudi in folklorna skupina, ki deluje neprenehoma že od leta 1838. In je beseda dala besedo seveda ob pomoči prevajalca je kar šlo, le vaje bi potrebovali malo več kajti njihov jezik je neka jezikovna solata kakor pravijo. Potem , ko smo spoznali kraje in ljudi smo se spoznavali še z besedami in štetjem, ki priznati moram nam ni šlo kaj preveč v glavo. predvsem česen, ki ima sicer strok, ki je cel česen in delček česna , ki je noga: V Reziji je namreč poznan kot posebnost rezijanski česen ki so ga kot veliko redkost pred izumrtjem rešili rezijanski kmetovalci v sodelovanju z gibanjem "Slow Food". S tem rezijanski česen ponosno nosi oznako Presidia, kar pomeni, da ta česen raste najbolje v tej dolini. In potem, ko smo spoznali še njihovo značilno petje se je bilo potrebno še zavrteti in to ne kar tako po taktih njihovih značilnih inštrumentov, ki nekako posebno zvenijo, tako kot njihovo petje. Prišel je čas, da napolnimo naše trebuščke in odšli smo na česnovo le kakšno drugačno juho bi lahko jedli v deželi česna in še kaj poleg. Sprehod skozi Solbico z ohranjeno vaško arhitekturo in obisk starih rezijanski poklicev ter rezijanske hiše je motil dež, a nič zato saj smo spoznali tiste može, ki so včasih hodili po vaseh in klicali brusim nože škarje......... zanimivo, a težko delo je bilo to saj so šli iz varnega zavetja doline po ozemlju Balkana vse tja do Jeruzalema. In tudi mi smo se napotili proti domu z vedenjem o ljudeh njihovih navadah in običajih v Reziji. Biti v krajih kjer sta doma pršut salam in češnje in ne okusiti tega kar enostavno se peljati mimo pa tudi ne gre in tako smo na poti domov zavili še na kmečki turizem pri Rjavčevih v Šempasu in bili deležni zgoraj navedenih dobrot v izobilju. In ker je tam doma tudi vino se nismo mogli posloviti, da ne zapojemo kakšno tudi o vinu in smo jo , a ne le eno kar nekaj se jih je nabralo od marijinih v mesecu maju smo pa vse preko narodnih do popevk. Gesta., ki bij o lahko uporabili še kje v turizmu mladi gospodar se je prišel poslovit na avtobus in se opravičit ker ni imel na sebi ta gmašnega gvanta, ker je ravno prišel z polja. Nič zato mi jo veselo mahamo priti zeleni Ljubljani in nato le še malo in že smo v Trzinu Lep doživet je bil ta dan in upajmo, da bo še kakšen takšen letos, sicer pa že v sredo so vaje ne pozabite dekleta je še zaklicala Štefka in odšli smo vsak proti svojemu domu.
