Jožetu v spomin
Številni so zapustili ta svet in odšli v Očetovo hišo in za sabo niso pustili kakšnega posebnega znamenja. kako bo z nagrajevanjem tam zgoraj ne vem, a zagotovo pade tudi vprašanje kako si pa ti unovčil, ali unovčila svoje talente na zemlji. In če komu Jožetu Zupanu od katerega smo se poslovili zadnji dan v maju mu ne bo težko odgovoriti na to vprašanje. O nem sje bilo v tedniku Družina z dnem 10 julij zapisano Jože Zupan 1930 - 2022 Večerni Ave je odzvonil in trave so se priklonile, kakor da bi tiho odmolile njemu v slovo. Na zadnji dan meseca maja smo se v cerkvi Sv. Tomaža in nato na pokopališču poslovili od pokojnega Jožeta Zupana. Domači so njegovo življenjsko pot, bogato delo in poslanstvo lepo prikazali v pismu, ki je bilo prebrano ob slovesu. V najlepšem mesecu maju leta 1930 je v Čemšeniku mama Zefka povila kričavega fantiča, za katerega so že takrat rekli, da bo pevec. Pri njih doma je bilo vedno veselo, pelo se je in igralo, kar je prav gotovo vplivalo na njegovo glasbeno pot. Njegov prvi instrument so bile orglice, ki jih je dobil za birmo. Po glasbeni šoli v Trbovljah in nato v Ljubljani je pri prof. Godini dobil v roke kontrabas, s katerim je vstopil v vrste simfonikov RTV Slovenije in z orkestrom prepotoval dobršen del Evrope in ZDA. Z ženo Jelico sta si ustvarila skromno gnezdo in družino s tremi otroci na Ježici, pa vendar so kot družina vselej ostali tesno povezani s domačim krajem Čemšenikom. Pokojni Jože se je zapisal tudi v zgodovino domače glasbe z ansamblom Rudija Bardorferja s katerim je igral v glasbenih radijskih oddajah in na koncertih. Z ansamblom so veliko nastopali širom po Sloveniji in tudi med izseljenci v tujini. Velikokrat je rad priskočil na pomoč tudi drugim ansamblom. Drugo, lepo in bogato obdobje njegovega življenja pa je bila upokojitev in preselitev v Krašnjo. Takrat je, ob osamosvojitvi Slovenije, v župniji Krašnja na novo postavil cerkveni zbor in kontrabas zamenjal za orgle in od takrat naprej igral le Bogu v čast. Skupaj z ženo Jelico sta poskrbela, da so cerkveni prazniki postali še bolj praznični, poskrbela sta za notni arhiv in spodbujala tudi ljudsko petje. Kot pravi Slovenec je čutil potrebo po petju narodnih pesmi za prireditve na raznih jubilejih in z zborom tudi na Taboru pevskih zborov v Stični. Skupaj z ženo sta zbor vodila več kot 20 let. Jože Zupan pa je bil globoko veren človek. Bratu Ivanu, salezijancu, je velikokrat pomagal pri organizaciji številnih romanj v Medjugorje, kamor številni romajo v veri in upanju za Marijino priprošnjo. Njegovi domači in vsi, ki smo pokojnega Jožeta poznali smo mu hvaležni, da je v vseh zapustil globoke sledi, bil je svetal zgled ljubezni, vere in dobrote. Vsem je dal vedeti od kod smo in kam gremo. V slovo so mu v poslovilni vežici zapeli tudi pevci cerkvenega pevskega zbora iz Krašnje. Hvala mu za zgled vere in vse, kar je dobrega storil za svojo družino, sorodnike in župnijsko skupnost. Naj počiva v miru! Mi pa se ga spomnimo v molitvi.
