Karttuzija Žiče
V soboto 8. oktobra zjutraj je avtobus ustavljal na avtobusnih postajah na Prevojah, Lukovici Trnjavi ,Krašnji in Blagovici in se tako počasi polnil z člani in članicami ter simpatizerji občinskega odbora NSi. Ker smo vedeli, da bo kosilo v hotelu Planja na Rogli izdatno smo se že na poti proti Štajerski ustavili na Trojanah in si priskrbeli krofe za jutranje sladkanje ob kavici. Za kavico je bilo potrebno še malo počakati a kaj hitro smo prispeli v Slovenske Konjice, kjer smo bili deležni krofov in Minattijeve kave. Ob tem velja, da zgodba o posebni Minattijevi kavi in poeziji v konjiškem Starem trgu živi že dolgo, saj so jo začeli streči v Pubu Tattenbach. Kava, ki nosi ime po velikem pesniku Ivanu Minattiju , rojenem v Slovenskih Konjicah, pomeni tudi pomembno kulturno in turistično popestritev v mestu. V ta namen so Minattijevim pesmim, ki so priložene h kavi, dodali še angleški prevod vsem poznane »Nekoga moraš imeti rad«, ki jo je prevedel Alasdair MacKinnon. Razveseljiv je pogled na staro mestno jedro, ki je lepo urejeno in po katerem prideš tudi do župnijske cerkve sv. Jurija katere zgodovina je zelo bogata in sega daleč nazaj. Župnija sama ima poseben status nadžupnije, zato ima duhovnik naziv arhidiakon. Dokaz o starosvetnosti Konjiške župnije je njena prva omemba leta 1146 v listini oglejskega patriarha Peregrina. Na njeni podlagi so Slovenske Konjice pred nekaj leti praznovale jubilejnih 870 let a cerkev sega še nazaj saj je prva konjiška cerkev stala že pred Peregrinovo listino, današnja pa je njena naslednica. Konjiška župnija ima zaradi domačina dr. Mihaela Napotnika, ki je bil lavantinski škof, status nadžupnije. Na podlagi apostolskega pisma papeža Pija X. iz leta 1910 ima vsakokratni nadžupnik v Slovenskih Konjicah pravico do naziva arhidiakon, s čimer lahko nosi določene škofovske znake. Kaj si lahko v cerkvi ogledamo ; če je v preteklosti bilo poleg glavnega oltarja še 12 stranskih, jih danes vidimo le še 5. Oko se ustavi na kipih sv. Petra, sv. Pavla, sv. Hieronima in sv. Janeza Krstnik, ki so v naravni velikosti . Zanimivo so speljane stopnice na cerkveni kor v ohišju, na katerega se opira eden od nosilcev ladijskega oboka. Na zunanji steni kapele upremo pogled na sončno uro.V stenah je vzidanih več nagrobnikov, med drugimi epitaf Ortolfa Konjiškega ter ohranjen poznogotski kropilnik s podobo morske deklice in letnico 1657. Nič kaj mlajše ni župnišče, saj poslikan leseni strop v notranjosti nosi letnico 1670. Še kratek sprehod po starem mestnem jedru mimo tržnice, ja tudi tam imajo gobe in že se peljemo v tiho dolino Janeza Krstnika , kjer ob reki Žičnici stoji mogočna kartuzija Žiče , ali bolje kar je od nje še ostalo. Tokrat nas pri vrtu z zdravilnimi rastlinami tik ob najstarejši trti potomki tiste iz Lenta sprejela vodička Zala in nas popeljala korak nazaj, no ne dobesedno šli smo naprej le pogovor je stekel o zgodovini začenši pri imenu Dolina, ki pomeni vmesni prostor med zgornjim in spodnjim samostanom, in je bil običajno težko dostopen. Samostana sta bila oddaljena 2-3 kilometre, da je bil omogočen mir in duhovno življenje v zgornjem samostanu, a so za čas turških vpadov bratje iz spodnjega samostan prišli v zgornjega. Med potjo smo lahko videli še. kje so imeli včasih ribnike, a jih sedaj ni več. Mogoče pa nekoč bodo ponovno vzpostavili stanje kot je bilo včasih. In smo potem ko smo prejeli znanje o obrambnih stolpih od katerih je eden ribji saj so v njem imeli "hladilnik" in zalogo hrane smo se počasi premaknili proti notranjosti in se ustavili pred cerkvijo. Pogovor je stekel o gradnji le te, ki segajo v davno leto 1165 in tudi o gradnji objektov, ki so še vidno ohranjeni in v katerih si lahko ogledamo razstavo o življenju in delu kartuzijanov. In smo si jo in ponovno izvedeli številne podrobnosti od katerih pa se jih prav veliko nismo zapomnili, saj toliko podatkov na enkrat, toliko letnic in imen naše sive celice ne zabeležijo. nekaj pa je le ostalo in to ne malo. Zanimiva je vinska klet , žal obiski niso dovoljeni zaradi sprememb temperature ,bi pa bilo za pogledat in ne le to tudi za poskusit vsebino tistega kar hranijo na konstantni temperaturi. In smo že v cerkvi, ki se ponaša z novo streho o kateri se mnenja krešejo ,a pustimo to spoznavamo notranjost, način gradnje saj je bila po redovnih pravilih dolga enoladijska stavba z ravnim vzhodnim zaključkom, od leta 1321 z letnerjem na dva dela razdeljenim prezbiterijem enega za patre in drugega za brate konverze. Če je bila cerkev že v dobi romanike obokana se ne ve, ker so jo pred letom 1400, ko je bila Žička kartuzija sedež generalnega priorja, prezidali v gotskem slogu in tako obokano cerkev, s stropom iz štirih križnih polj, so na strmi strehi na vzhodnem delu opremili tudi z osmerostraničnim strešnim stolpičem s kupolasto baročno streho. Leta 1640 je dobila nov glavni vhod z marmornimi stopnicami in portalom, nato še pevsko galerijo ali balkonom Krogovičje na šestih visokih oknih se je delno ohranilo, tudi nekaj sklepniko, vidimo jih lahko v muzeju, ki kažejo na to, da so stavbeniki prišli iz avstrijskih delavnic, medtem ko je bil slikar, ki je naslikal upodobitev križanja (med 1391 in 1397), šolan v čeških deželah. V času baročne prenove, okoli 1720-1730, je Mihael Pogačnik, kipar iz Slovenskih Konjic, za cerkev izdelal več kipov in Križev oltar, ki je danes v župnijski cerkvi na Frankolovem. Sledi še ogled velikega križnega hodnika, ki je povezoval meniške celice, v katerih so bratje živeli v samoti in molku, ter malega križnega hodnika, ki je združeval skupne prostore, kjer so ob nedeljah obedovali in se celo pogovarjali. Vse to pa le v domišljiji kajti oba sta zasuta in do nedavnega še močno poraščena. Menihi so se preživljali tudi z različnimi obrtmi in tudi mi smo skočili do lončarja in zeliščarice, pri slednji smo spoznavali koristnost rastlinic za takšno in drugačno bolezen. In ker smo že malo v letih in nas boli to in ono smo si preskrbeli kar nekaj zdravilnih napitkov, da nam bo lažje, ko bo do prazne bomo šli pa na izlet v Žičko kartuzijo ,ali bomo zavili kar v najstarejšo gostilno Gastuž pred kartuzijo. Se je treba poslovizti , če želimo še danes biti nad krošnjami še hval vodički Zali za izčrpen pogled v zgodovino kartuzije in gremo ponovno skozi Slovenske Konjice in Zreče proti Rogli. Čeravno piše Pot med krošnjami se pride tudi nad krošnje in razgled je bil kljub meglenemu vremenu v dolini enkraten .Še skupinska fotografija potem pa juhuhu na tobogan in na tla. Le nekaj sekund je potrebno in že smo pripeli, hojo pa prepustili nekaterim, ki jim je ljubša hoja kot hiter spust. Sledi že omenjeno kosilo v Planji in po njem vožnja proti domu. Če pa smo že enkrat v deželi hmelja je prav, da obiščemo tudi pivsko fontano in poskusimo pivo, ki ga tam točijo. Ne ravno točijo, saj si ga je moral natočiti vsak sam in vendar je pivska fontana nekaj posebnega. Tistim pa, ki niso ravno pivoljubci so v bližini našli vir dobrot odličen sladoled na katerega se je splačalo iti dvakrat. Dan se je prevesil v večer in tokratna odisejada se je končala in tako kot smo kapljali na avtobus smo tudi izstopali v želji, da se še kdaj odpravimo na takšno poučno raziskovanje naše domovine. Bom
