Vnesite vaš naslov

Pogovorni večer na temo Življenje je sveto in nenadomestljivo v kulturnem domu dom  Antona  Martina Slomška v Šentvid je potekal v petek 10. novembra. Skupaj sta ga pripravila  občinski odbor Nove Slovenije in Župnija Brdo. Zbrane sta najprej  pozdravila predsednica OO NSi Mojca Stoschitzky  in domači župnik Bernard Rožman nato je pogovor o evtanaziji oziroma o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja  vodil Anton Meden, kot gosta pa sta  sodelovala s. Emanuela Žerdin  (Ljubhospic) in prof. dr. Pavel Poredoš, zdravnik, predsednik  Slovenske medicinske akademije in član Komisije RS za medicinsko etiko. Kot nam je znano, je predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v zakonodajni postopek vložilo združenje Srebrna nit, ki je za tak postopek zbralo dovolj podpisov volivk in volivcev. Osebno menim, da so podpise prispevali predvsem tisti, ki so danes zdravi in (še) ne razmišljajo o trenutku slovesa.  Njihov argument za sprejem zakona je, da z zakonom le želijo dati, neozdravljivo bolnim, ki trpijo neznosne bolečine, možnost dostojanstvene smrti, ki bo pravno urejena, zagotavljala družbeni nadzor in varnost postopka pred zlorabami, je vse skupaj zelo vprašljivo. Da le ni vse tako kot je napisano, nam je v  pogovoru najprej pojasnil prof. dr. Pavel Poredoš, ki je poudaril, da zdravniška zbornica nasprotuje zakonu, saj zdravnike zavezuje  Hipokratova prisega. Ta se je sicer z leti posodabljala in pravi :"V trenutku, ko stopam v zdravniški poklic, svečano obljubljam,da bom svoje življenje postavil v službo humanosti; da bom do svojih učiteljev ohranil vso dolžno hvaležnost in spoštovanje; da bom svoj poklic opravljal vestno in dostojanstveno; najpomembnejša mi bo skrb za zdravje mojega pacienta; spoštoval bom skrivnosti, ki mi jih je zaupal, tudi po njegovi smrti; z vsemi svojimi močmi bom ohranjal čast in plemenite tradicije zdravniškega poklica; moji kolegi mi bodo bratje in sestre; pri izvajanju svoje dolžnosti do bolnika name ne bodo vplivale nobene od naštetih okoliščin: starost, bolezen, nemoč, vera, etnično poreklo, nacionalnost, spol, politična pripadnost, rasa, seksualna usmerjenost, razredna pripadnost ali katerakoli druga osebna okoliščina; absolutno bom spoštoval človeško življenje; niti pod vplivom grožnje ne bom dopustil, da se izkoristi moje medicinsko znanje z namenom kršenja človekovih pravic in svoboščin. To obljubljam svečano, svobodno, sklicujoč se na svojo čast". Nato pa je spregovoril tudi o težavah s katerimi se spopadajo v državah, kjer je evtanazija že uzakonjena. Pogled  v statistiko storjenih evtanazij  je zastrašujoč, saj jih je prav v času pred dopusti največ. Ob tem se velja zamisliti - je človek res tako malo vreden? In ko smo že pri vrednotenju, naj izpostavim, da so  ene izmed podpornikov evtanazije tudi zavarovalnice, ki  na postopek in čas zdravljenja gledajo s stroškovnega vidika in ne s človeške plati.  Ob tem nas skrbi tudi dejstvo, da hoče zakon negirati zdravniško stroko, etiko in človekovo vest. Prof. dr. Pavel Poredoš nam je izpostavil dejstva in dileme z zdravniškega vidika, sestra Emanuela pa je spregovorila na osnovi osebnih izkušenj in doživljanja pri delu z hudo bolnimi in umirajočimi v Ljubhospicu. Zelo nazorno je predstavila drugo možnost, to je paliativno oskrbo, ki pomeni aktivno, celostno obravnavo bolnikov z neozdravljivo boleznijo in podporo njihovim bližnjim. Osnovni namen paliative je izboljšati kakovost življenja bolnika in njihovih bližnjih, pa naj bo to v bolnišnici, v edinem domu Hospic, ali pri bolniku doma. Še vedno največ neozdravljivo bolnih želi zadnje dni preživeti in umreti doma. Vendar njihovi bližnji niso usposobljeni in nimajo dovolj znanja za oskrbo bolnika in se ga zaradi tega bojijo sprejeti domov. Številne primere iz dolgoletne prakse nam je tokrat opisala sestra Emanuela ob katerih smo poslušalci obnemeli in so nam dali povod za razmišljanje. Pretresljivo je, kako zbolijo mlade mamice in prav te najtežje umirajo, saj je materina ljubezen največja jih tudi v najtežjih trenutkih razjeda skrb, kaj bo z njenimi otroki, ko bo odšla. Ob tem nas je sestra opomnila tudi, da je Slovenija družba starejših in da se vsi staramo, zato bo potrebno velik poudarek dati poučevanju zdravstvenih delavcev za paliativno oskrbo. V svoji dolgoletni praksi je videla veliko ljubezni med bolniki in njihovimi svojci, ki iščejo tolažbo tudi v molitvi. Naj nas torej  vodi ponižnost, svetost in hvaležnost, za vse kar od starejših prejemamo. Razmišljanje je dokazalo, kako zgrešeno je utemeljevanje predlagateljev zakona, da je uzakonitev evtanazije edina rešitev za neozdravljivo bolne. Žal se pobudniki zakona verjetno dandanes ne zavedajo, da so na poti staranja tudi sami, da bolezen ne izbira, ne časa ne let in se ne vprašajo kako se bodo počutili, ko jim bodo njihovi svojci odrekli pomoč v težkih trenutkih in bodo želeli, da se prej poslovijo s tega sveta. Čeprav smo v pogovoru razmišljali o težki temi, je bil večer bogat in sklenili smo ga z geslom »Naj živi življenje in naša osebna drža« Če pa bo predlagan zakon sprejet, imamo pravico in ga lahko zavrnemo in rečemo NE evtanaziji na referendumu.