Zvonovi zvonijo prav milo pojo
Če so včasih zvonove uporabljali za obveščanje o turških vpadih na naše ozemlje jih danes uporabljamo da nam sporočijo tako vesele kot žalostne dogodke. Izrazov za zvonjenje , kjer možje ob udarjanju na zvon izvabljajo čudovite zvoke je veliko tako nekje pravijo nabijanje, potrkavanje, klenkanje, trankanje, klonkanje, klotananje, trojančanje, zvone bijejo in verjetno še kaj. V nedeljo 21. aprila popoldne zvonovi v Šentvidu pri Lukovici niso klicali k slovestnosti niti k žalovanju ampak so zvonik napolnile številne skupine pritrkovalce, ki so se udeležili tokratnega srečanja pritrkovalcev župnij Ljubljana sever. Ker z Bogom začeto delo ima dober tek se je tudi srečanje začelo v cerkvi z litanijami in nadaljevalo z predstavitvijo gostiteljice srečanja. Ob tem mislim seveda na cerkev svetega Vida, ki jo je z besedami opisal Matej Kotnik začenši od njenega nastanka, ko je v pražupnijo Dob, kamor je spadalo naše in moravško območje prišel Janez Tobija Bačnik prej župnik v Svibnem in Smledniku. Sredstva za izgradnjo je zbiral tudi z oddajo cerkvenih krav kmetom tako imenovano nabirko železnih krav. Tudi o pomenu svetnikov v oltarjih je tekla beseda, saj so vsi povezani z takratnimi prebivalci torek kmeti. zato je v glavnem oltarju sv Vid ko so po starem ne sedaj, ko kosijo že aprila začeli z košnjo . Ob svetem Jakobu se je običajno želo, in na god svetega Andreja je bilo vse pospravljeno iz polj. Sveti Štefan je zavetnik konj in goveje živine sveti Anton prašičev in kot je dejal v tej cerkvi dobiš vse kot v supermarketu. Če se ozremo na žensko stran na najej najdemo sveto Dorotejo zavetnico in priprošnjico za srečen porod zato je tudi na ženski strani. Marijino podobo je z dovoljenjem Vatikana kronal Gregorij Rožman. Eden izmed najlepših krstni kamen se zagotovo nahaja v tej cerkvi saj je iz kararskega marmorja obložen z zlatimi mozaiki interzijami in ga je podaril Jakob grof Čeconi leta 1907 v zahvalo za veliko pomoč Prevojcev pri izgradnji primorske železnice. na vsakih sto let menjajo v cerkvi tudi orgle tako so bile prve z leta 1822 druge leta 1926 in te iz leta 2016 in sicer po Hofer ceni kakor je dejal saj je bil Hofer glavni pokrovitelj le teh. Preden je spregovoril Anton Lebar je namenil še nekaj besed zvonovom ,ki so bili najprej v zvoniku oglašeni na C EinG in je največji tehtal 1800 kilogramov a so zdržali le do prve svetovne vojne nato jih je le ta pretopila v topove . Ohranil pa se je zanimiv zapis kako so takrat zbirali sredstva za nakup novih zvonov. In, če je Matej spregovoril o cerkvi je Anton Lebar spregovoril o zvoniku in zvonovih, ki so železni kar je tudi posebnost . V nagovoru pa nikakor ni mogel mimo žal pokojne legende pritrkovalca Petra Vidmarja, ki je bil prava zakladnica znanja kar se zvonov tiče večine cerkva na slovenskem . Potem, ko smo se seznanili z zgodovino cerkve zvonika in župnije se je začelo in kakor je dejal odgovoren za pritrkovalce v Cerkvi na Slovenskem kaplan Janez Meglen. Tokrat sodeluje kar 9 ekip pritrkovalcev, kar je zelo veliko in vsaka ima 6 minut časa, da pokaže kaj zna. V teh 6 minut ni vzet čas vzpenjanja v zvonik ampak efektivno pritrkovanje. Poleg ekip so pritrkovanju prisluhnili številni obiskovalci, ki so prišli namenoma na srečanje ter mimoidoči, saj zvonovi pojejo le za večje praznike tako kot so to nedeljo popoldne. tokrat so v zvoniku pritrkovali pritrkovalci iz Železnikov, Srednje vasi pri Bohinju, Naklega; Tržiča, Utika, Besnice in tri domače pritrkovalske skupine. Potem, ko so zadnji zaključili svoj nastop je sledilo prijetno druženje v domu Antona Martina Slomška z podelitvijo priznanj vsem sodelujočim skupinam. Da so se domačini kot gostitelji izkazali pričajo obnovljene stopnice v zvonik in prijeta nagrada v obliki tekočega medenega spominka vsaki skupini iz rok župnika Bernarda Rožmana. Naslednje srečanje pritkovalcev bo v župnij Ljubljana Polje. DJD
