Spominska slovesnost in orgelski koncert v spomin na Rudija Kolariča

Še kako drži svetopisemski rek, ki pravi :" Po njih delih jih boste spoznali!" in zagotovo se bodo še nekaj naslednjih generacij faranov ,farank, krajank in krajanov Brezovice spominjalo Rudija Kolariča, čeravno nikoli niso imeli stika z njim. Že pri organizaciji Spominske slovesnosti ni orgelskega koncerta v njegov spomin so poleg župnije sodelovali še Kulturno društvo Breza in Krajevna skupnost Brezovica. Svoj delež so dodali še pevci MePZ Brezovica, ki so prepevali pri sveti maši in vsi zbrani v cerkvi svetega Antona Puščavnika na 30 dan po njegovi smrti. Čemu le toliko pozornosti možu, ki sploh ni živel   v kraju, ki je med vojno emigriral v Ameriko ? Zato, ker je vsa leta bil tesno povezan tako z krajem župnijo kot domovino in je kot uspešen poslovni mož znal ceniti delo in trud vseh za boljši jutri. V župniji je z izdatnim donatorskim vložkom omogočil, da  so v cerkvi  nove orgle na katere igrajo   Bogu v čast in ljudem v veselje. Saj še vedno velja, da kdor poje trikrat moli . Rudi Kolarič je bil kljub oddaljenosti vseskozi povezan z  krajem, župnijo in domovino, saj  je občutil veliko domotožje saj se nikoli ni vrnil v rodne kraje  se je rodil 29. februarja 1932 v uspešni trgovski družini  na Brezovici pri Ljubljani. Njegovo življenjsko pot je zaznamovala druga svetovna vojna saj je kot otrok moral zapustiti dom, kraj, domovino  in  prijatelje saj  je bil priča partizanskemu nasilju  zato je skupaj z starši emigriral v ZDA. Tam si je ustvaril družino in kakor je sam rad dejal: Sem moral priti v Ameriko, da sem spoznal Gorenjko. Kljub lepemu življenju saj mu ni ničesar manjkalo je v sebi nosil breme vojne. V veznem tekstu, ki sta ga prebirala Alenka in Jošt Klemenc, je Alenka prebirala  dele pesmi različnih slovenskih pesnikov, Jošt pa je v vlogi Rudija spregovoril o njegovi poti skozi vsa  leta življenja. Na orgle so igrali  Pia Nahtigal, Ana Žitko, Lucija Žitko, Gregor Žitko in Matej Plevnik. In kakor je na začetku svete maše in na koncu dejal domači župnik Jožef Poje v Očetovo hišo je odšel mož globoke vere, ponosen Slovenec iskren državljan , ki je bil vseskozi, kljub temu, da je bil daleč stran močno povezan z župnijo, krajem in domovino zato naj mu  Bog nakloni svoj večni mir in pokoj. Ker mi je bilo dano z njim spregovoriti večkrat sem v vsakem pogovoru zaznal kako pogreša Brezovico, saj me je prosil, da naj grem in iz Brezovice poslikam planine in okolico , ki jo je tako pogrešal ter mu fotografije pošljem. Sedaj pa iz nebeških višav nanjo gleda in se mu smeje ko obuja lepe spomine na kraj kjer je preživel otroštvo . Tokratni zapis bo obenem tudi obujanje spominov na strica, tudi z malo drugačne strani z pogledom v zgodovino , ki jo hranim.

Naj  mu Bog nakloni svoj večni mir in pokoj  ter naj mu sveti večna luč .           

 February 1, 2019 Volume XI, Issue 4 Page 25

 Spomini iz otroških let

Rudi Kolarič

Oče in mama sta se po poroki leta 1931 naselila na Brezovici pri Ljubljani. Oba sta bila poklicna trgovca in sta se odločila, da začneta s trgovino. Najela sta lokal in stavovanje pri Kopačevih. Po štirih letih sta se odločila in sta zgradila veliko poslopje za trgovino in stanovanje in leta 1935 smo se preselili v svojo hišo. Oče mi je kasneje, ko je prišel v Ameriko, povedal, da so se krajevni komunisti že takrat pogovarjali, kdo bo lastoval našo hišo po revoluciji.

Spominjam se leta 1939, ko so Nemci napadli Poljsko. Stranke v trgovini so bile vse zbegane in zaskrbljene in se v strahu spraševale, kaj bo sedaj. Ali smo tudi mi na vrsti. Ena izmed strank nas je tolažila, da to ni mogoče , ker smo predaleč od Nemčije. Po dveh letih smo bili mi na vrsti. Nemčija je napadla Jugoslavijo na cvetno nedeljo leta 1941. Še isti dan je moj oče dobil poziv k vojakom. Oče se je poslovil od nas v ponedeljek ob eni uri zjutraj. Po razsulu Jugoslavije je bil oče odpuščen vojaščine in se je vračal domov, ko so ga Nemci ujeli kot jugoslovenskega ujetnika pri Celju. Mama je bila zelo žalostna in objokana vsak dan, dokler ni dobila sporočilo potom Rdečega križa, da je oče nemški ujetnik v Stettinu v severni Nemčiji. Ne bom pozabil trenutka, ko me je tistega dne, ko je dobila sporočilo od Rdečega križa, vsa objokana od veselja objela in mi rekla “ata je še živ”.

Ata in mama sta bila uspešna trgovca in zelo priljubljena na Brezovici. Kolaričeva trgovina je postala največja v Brezovški okolici. Imeli smo tudi podružnico v Notranjih Goricah in v Dragomerju. Breme vodstva trgovine je padlo na rame moje mame. Takrat smo imeli pri nas služkinjo Mici Grjol, dve prodajalki, Marijo Rojc in Darinko Logar. To je bila naša družina in skupno so vse te ženske brezhibno nadaljevale s trgovstvom.

Takoj, ko so nas zasedli Italjani, so začeli prihajati v našo trgovino tudi vojaki. Čudil sem se, ker smo bili vsi proti okupatorju, da strežemo tudi italjanskim vojakom in sem mamo vprašal zakaj. Odgovorila mi je “trgovina je odprta vsaki stranki”. In res z italjanskimi vojaki nismo imeli nobenih problemov. Večina so bili že starejši možje z družinami in so bili bolj zaskrbljeni za svoje drage, kot za vojaščino. Nekateri so verjetno bili s Primorskega, ki so znali tudi slovensko, zato so bile naše ženske zelo previdne, da ne pridejo v politično katastrofo.

Naj še omenim en poseben dogodek, da pojasnim, kdo so bile naše stranke. To se je zgodilo verjetno eno soboto popoldne, ker po navadi v soboto ni bilo veliko prometa. V trgovino je prišla zelo potrta in žalostna gospa, ki ni bila redna stranka in je prosila prodajalko Darinko, če lahko nakupi nekaj potrebščin na kredit. Povedala ji je, da nima tega dovoljenja in naj vpraša gospo Kolarič. Šla je k mami in mama ji je takoj odobrila , da si nakupi vse kar želi in jo poslala nazaj k Darinki, da ji postreže. Gospa je bila skromna in si ni veliko nakupila, verjetno samo, kar je bilo za njo najbolj potrebno in to je bila hrana. Predno se je gospa poslovila, se je šla zahvalit moji mami. Vse to opazujem, vedel sem, da ta gospa živi blizu kolodvora, kjer je živelo več revnih družin in vse so bile označene kot komunistični simpatizerji. Ko se je gospa poslovila, grem k mami, da dobim pojasnilo na moje vprašanje,” Zakaj podpiraš komuniste?” Mama mi je dala kratek in jasen odgovor, “ti ljudje so reveži”. To je bila moja mama, dobra duša usmiljenega srca, ki je imela sočutje do sočloveka, neglede na politično orientacijo. Ta dogodek je nepozabljiv, saj mi pojasni, kaj pomeni medsebojno spoštovanje. Srečen sem, da sem sin trgovcev in, da sem v domačem okolju dosegel visoko izobrazbo srčne kulture, še predno sem dokončal osnovno šolo.

Prilagodili smo se okupatorju, saj ni bilo druge možnosti. Kmalu se je pojavila O.F., ki nam je zagotavljala, da nas bo branila proti okupatorju. Večina ljudi so to idejo sprejeli in jo tudi finančno podpirali, tako tudi moja mama. Nepričakovano je našo vas pretresel dan 13. junija 1942, ko so partizani na domu Mravljetove družine umorili očeta, Franceta, Vinkota, najstarejšega sina Toneta so pa odpeljali v Ključ in ga tam umorili. Nikoli ne bom pozabil tistega jutra, ko sem po zajtrku prišel v trgovino. Vse stranke so jokale. Prestrašen sem tekel k mami, ki me je vsa objokana objela in mi povedala, kaj se je zgodilo. Od tega dne na Brezovici ni bilo več tako, vsa vas je jokala in žalovala. Tudi otroci smo močno obočutili tragiko ugledne Mravljetove družine. Takrat sem bil star deset let. S prijatelji iz družin, ki so simpatizirali s komunisti smo se brez besed razšli in tako je ostalo.

Čez nekaj mesecev kasneje po umoru Mravljetovih so prišli partizani po Andrejcevega (Severjevega) Vinkota in brata Jankota in Zdravkota Novak in so jih odpeljali v Ključ. Tam so si morali sami kopati grobove. Vinko, ki je bil dober telovadec in močan, je z lopato premagal stražarja in si tako rešil življenje. Na žalost, Janko in Zdravko nista imela te možnosti in sta bila umorjena in tam pokopana.

V smrtnem strahu pred partizani so se naše ženske organizirale, da je ena vsako noč stala na straži od večera do polnoči, druga pa od polnoči do jutra. Nisem siguren, predvidevam, da je bilo pozimi leta 1944, ko je naša straža opazila, da hoče nekdo vdreti v našo hišo. Italjanska postojanka in Vaška straža niso bili daleč od nas. Naše ženske so začele klicati na pomoč. V tihi zimski noči, ko je zapadel sneg okrog šest centimetrov, se je klic dobro slišal in res Vaška straža je prišla takoj na pomoč in je preprečila vdor v hišo. Drugi dan so nam sosedje pripovedovali, da so nedaleč od naše hiše imeli partizani pripravljene sanke, da bi odpeljali, kar so nameravali pokrasti. Od tistega večera naprej je mama naprosila zaščito od Vaške straže in tako sta nas čuvala pred partizani dva člana Vaške straže vsako noč. Vsi smo se umirili, ker smo se počutili varne. Novembra 1944 nas je zelo pretresla smrt naše sosede Mimice Pervanja. Mimi je bila terenka in aktivna pri komunistih. Črna roka jo je umorila. Tudi tokrat smo bili vsi potrti od žalosti, ker so umorili mlado dekle neglede, da je imela drugačno prepričanje kot mi. Z mamo sva šla Mimico kropit. Njeni žalostni in objokani mami sva izrekla najino sožalje. Gospoda Pervanja in Maksa, brata od Mimice pa ni bilo nikjer viditi, da bi njima izrekla sožalje. Imam tak občutek, da mama od Mimice ni sprejela najinega iskrenega sožlja, in to je tudi bolečina. Ko sva se z mamo vračala domov, mi je rekla, da je umor krivica in zlo, zločinov ne odobrava neglede, kdo jih povzroči.

Partizani so postali močnejši in kmalu v začetku leta 1945 se je slišalo grmenje topov daleč jugozahodno od nas. V začetku maja tega leta se je slišalo grmenje topov bližje in bližje. Bili smo v stiski, nismo vedeli, kakšno je stanje in obramba domobrancev. Nekateri so govorili, da se moramo umakniti komunistom, dokler ne bodo zavezniške oblasti zasedle takratno Jugoslavijo. V nedeljo 6. maja 1945, sem bil izredno preplašen in zaskrbljen, kaj bo z mamo, če ne bežimo. Mama je čutila mojo zaskrbljenost in je rekla, naj grem v Ljubljano k njeni prijateljici gospej Andlovic, ki je poznala Stamenkovičeve (gospod Stamenkovič je bil jugoslovanski polkovnik) in naj jo vprašam kakšno je stanje, ali se bo res potrebno umakniti komunistični drhali. Gospa Andlovic je šla k Stamenkovičevim in se je kmalu vrnila s sporočilom, da gospod Stamenkovič pravi, da bodo Ljubljano branili. Hitro se vračam domov. Ko pridem domov, je bil pred hišo voz pripravljen za odhod, čakali so še mene. Hvala Bogu za strica Stankota Osenar, ki je imel tako veliko skrb za svojo svakinjo in mene, da nas je prišel iskat, da smo se umaknili na njegov dom v Cerklje pri Kranju. Pri Osenarjevih smo bili do srede in nato pot v begunstvo. Ljudje so bili splošno nejevolni, a so sprejeli usodo, da se umaknejo komunistični drhali predvidevano za dva ali tri tedne. Če bi takrat vedeli, da bo naša pot le v eno smer, verjetno ne bi bilo tako veliko število beguncev, ki smo zapustili vse in začeli novo življenje brez nič v svobodnem svetu, kjer smo zopet zaživeli.

Ko je Nemčija propadla, je bil oče prost ujetništva in se je vračal domov. Zgrešili smo se, ker smo nekaj dni preje odšli v begunstvo. Tako smo bili narazen petnajst let, predno je bila možnost, da smo prišli skupaj v Ameriki. Mama je bolehala in je umrla po enajstilh letih zopet družinskega življenja. Od staršev nisem nikoli slišal kakega maščevanja. Oče je velikokrat povdarjal, kako smo srečni, da smo zopet skupaj, da živimo v svobodnem svetu, kljub temu, da so starši izgubili vse premoženje, kar so s svojim trudom dosegli v štirinajstih letih, predno smo zapustili dom in si rešili življenje.

 na fotografijah Rudolf, Marija, in Rudi - 1957 Zopet z družino skupaj po 15. letih zaradi vojnih razmer, Kolaričev dom in trgovina do leta 1945 Iz begunstva v Ameriki kot ena družina. Sedeči l-d: Breda Osenar, Maria Kolarič, Peter Osenar, Milena Osenar, Ivanka Pograjec, Rudi Kolarič, Albina Osenar ,Rudi star tri leta