Iz Črnega grabna k sveti Emi v Krko in še kam
Lepi dnevi so ravno pravšnji za krajši izlet , ali romanje, vendar je potrebno vedeti , da se vreme lahko kaj hitro spremeni. Zato mnoge ni prav nič čudilo, če nas je v soboto 23. oktobra , ko smo se odpravljali na pot spremljalo rahlo rosenje, ki bi mu lahko rekli tudi blagoslov iz neba, saj smo nato imeli lep s soncem obsijan romarski dan. Romanje faranov in farank župnij Brda, Češnjic Krašnje in Zlatega Polja se je tako začelo v jutranjih urah z vožnjo proti Gorenjski n nato skozi predor v Avstrijo, kjer je bil naš prvi postanek pri sveti Emi, ali Hemi Krški. Če smo osnovne podatke o naši romarski poti izvedeli župnika Bernarda, smo o življenjepisu svete Eme Krške izvedeli iz besed Gregorja Luštreka med sveto mašo v kripti pod cerkvijo v Krki. Predvsem to, da je izhajala iz rodbine Breško -Selških grofov, da se je rodila okoli leta 973, najverjetneje na gradu Pilštanj kjer so imeli njeni starši sprva fevd, nato dedno posest, da je po smrti moža Viljema II. mejnega grofa Savinjske marke 1016 in dveh sinov je leta 1043 v Krki na Koroškem ustanovila samostan benediktink in dala zgraditi mogočno cerkev, ki stoji še danes, da je bil nekaj let po njeni smrti l samostan ukinjen, na njegovem mestu pa ustanovljena Krška škofija. Sveto Emo je 21. novembra 1287 papež Henorij IV. razglasil za blaženo; 5. januarja 1938 jo je papež Pij XI. razglasil za svetnico. Papež Janez Pavel II. je ob obisku krške stolnice molil v kripti na grobu svete Eme. Njen god je 27. junija in je zavetnica Krške škofije in avstrijske zvezne dežele Koroške. Za pomoč jo prosijo posebno noseče matere in porodnice; je tudi zavetnica za zdravje oči. Poleg vsega naštetega je bila patrona ( donator- sponzor) gradnje cerkve svetega Ruperta v Šntrupertu , zato so jo upodobili na sklepniku arhitekturnemu zaključku lokov ali obokov skupaj z možem. Čeprav je bila plemenitega rodu je spoštovala podložnike in si tudi s tem zaslužila mesto med svetniki. Za kripto cerkvi Marijinega vnebovzetja v Krki je značilno sto mogočnih stebrov in številne tablice čudežev na priprošnjo sv. Eme. Kar nekaj je še detajlov, ki si jih je potrebno ogledati in sicer barvni leseni reliefi, štukature v grobnici, iz svinca narejen oltar, baročna prižnica, glavni baročni zlati oltar. A tudi zunaj cerkve je kaj za videti grbe na samostanskim vhodom, kjer je sedaj šola, leseni kip sv. Eme , glavni vhod z čudovitimi vitraži, ob tem se vidijo kako so predelali cerkev po požaru, kapelo Kristusove smrtne groze, obrambne stolpe in še marsikaj. Zanimivo je, da med sprehodom med grobovi na pokopališču znotraj obzidja na nagrobnikih najdemo tudi slovenske priimke. Potem, ko smo popili kavico smo skočili še po spominke in se odpravili na naslednjo točko našega tokratnega romanja. Kar dve sta nas še čakali na ta romarski dan in sicer ogled vojvodskega prestola in cerkve Gospe Svete. Vojvodski prestol je imel poglavitno vlogo pri tretjem delu obreda ustoličevanja koroških vojvod. Na na njem je novi vojvoda potrdil fevde vazalom. S sedeža na hrbtni strani je delil fevde koroški palatinski grof, ki je imel hrbtno naslonjalo na zahodu, vojvoda pa na vzhodu. Domnevajo, da je bil vojvodski stol narejen v 9. stoletju iz kamnitih plošč, ki so bile izkopane iz bližnjih rimskih razvalin Virunuma, nekoč glavnega mesta rimske province Norik. Po ogledu le tega smo se napotili še k in v cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je romarska in župnijska cerkev v kraju Gospa Sveta na Koroškem in je najstarejša cerkev, ki je bila zgrajena na slovenskem ozemlju. V cerkvi hranijo relikvije svetega Modesta, apostola Karantancev: Ne samo v cerkvi tudi v okolici le te je marsikaj zanimivega in tako je čas hitro minil posebno še, ker nas je s svojimi toplimi žarki nežno božalo sonce. Po prejetem duhovnem okrepčilu je v bližnji gostilni sledilo še telesno okrepčilo in nato povratek domov, kjer bomo lahko še nekaj časa urejali naše vtise z romanja. Sicer je med potjo padla ideja že za naslednjo romarsko pot in do takrat bomo zagotovo že strnili vtise iz tokratne romarske poti. djd
