Zlata maša Ivan POVŠNAR, Vrhpolje, 20. julija 2025

Ne morem si misliti, da ob tokratnem zapisu ne bi ponovno prevzel  besed, ki jih je  Božo Rustja zapisal  o župnikih in so zbrane v zbirki Drobne zgodbe za dušo v knjigi Dragoceno darilo zgodb, ki jih je izdalo tiskovno središče Ognjišče z naslovom Župnik ne dela nikoli prav . Zgodba pravi:
Če župnik malo dlje pridiga, govorijo: ne zna končati.
Če je kratek, se ni dovolj pripravil.
Če povzdigne glas ali kaj pribija, samo kriči in vpije.
Če govori mirno, ga ni mogoče razumeti.
Če govori resnico, je prezahteven.
Če govori blago, se ne upa izpostaviti. 
Če gre z doma, je vedno na cesti.
Če ne gre nikamor, samo doma čepi.
Če hodi na obiske, ga ni nikoli doma.
Če ostaja v župnišču, ne mara na obiske. 
Če govori o denarju, mu gre le za plačilo.
Če o denarju molči, je slab gospodar.
Če pripravlja župnijska praznovanja, bi samo »komandiral«.
Če ničesar ne pripravlja, je zaradi njega župnija mrtva.
Če si za ljudi vzame čas, ne zna nehati.
Če se mu mudi, ne zna poslušati.
Če točno začne mašo, njegova ura prehiteva.
Če minuto zamudi, ga mora ves svet čakati.
Če obnavlja cerkev, zapravlja denar.
Če je ne popravlja, po njegovi krivdi vse propada. 
Če moli brevir v cerkvi, razkazuje svojo pobožnost,
če moli brevir na samem v župnišču, ni nič pobožen.
Če zboli, ne zna paziti nase,
če je zdrav, ne razume bolnih.
Če je mlad, nima izkušenj.
Če je star, bi že lahko odšel v pokoj.
Če umrje – je spet storil napako, ker ne vemo, kdo ga bo nasledil.
Z duhovniki je res križ, nikoli ne delajo prav. In vendar je veliko navedb v tem zapisu z izdajo Zahvalne brošure ob zlati maši  v nič postavil tokratni zlatomašnik Ivan Povšnar župnik v župniji Vrhpolje pri Moravčah. v njej je opisal  z besedami svoje življenje od začetka in vse do slovesnosti zlate maše. Najprej pa je navedel vzroke zakaj se je odločil pripraviti oziroma spisati brošuro. najprej v zahvalu Bogu, da mu daj in mi bo še dajal moč da bi ne le pol stoletja ampak še naprej zvesto opravljal duhovniške službe. Brošura je tudi v zahvalo mami Vidi in očetu Ivanu za dar življenja, obenem je zahvala njegovim nekdanjim in sedanjim župljanom in vsem, ki jih je v času službovanja srečeval in jih bo še srečeval , ter da so ga sprejeli za svojega, da je mogel delovati v težki in zahtevni službi v toliko župnijah , cerkvah in krajih v različnih zahtevnih delih in nalogah , ki jih nalaga duhovniška služba. Ne le evharistija, ampak tudi  verouk različne skupine, ter ne nazadnje skrb tako za župnijo kot za sakralno dediščino.  Namen izdaje brošure je  tudi, ,vzklije hvaležnost Bogu in ljudem in življenjska modrost, da slabotni človek more opravljati tudi težke naloge , če ga podpira Bog in mu pri tem pomagajo ljudje . Ob tem velja prebrati misli preproste ženice njegove mame, ki mu je na začetku njegove duhovniške službe napisala sledeči citat; Mnogo molim za tebe, naj te Bog podpira v tvojem svetem poklicu Če ti je breme pretežko, misli na druge....Če ti hodiš počasneje se oni ustavijo. Če ti oslabiš , oni odnehajo. Če ti sedež, oni ležejo. Če ti dvomiš, oni obupujejo . Če ti kritiziraš, oni rušijo. Četi korakaš na čelu ,te bodo oni prehiteli . Če žrtvuješ roko , bodo oni dali kožo. Če ti moliš, tedaj bodo oni postali svetniki.  Ob tem ne smemo pozabiti zlatomašnikovega novo mašnega gesla , ki se glasi: Neprenehoma bom slavil tvoje ime in prepeval zahvalne pesmi. Moja prošnja je bila uslišana .Otel si me iz težkih okoliščin. Zato se ti bom zahvaljeval in te hvalil , slavil bom Gospodovo ime (Sir 51,10-12),    Slovesnost  se je v nedeljo začela z svečanim vhodom zlatomašnika ob spremstvu ministrantov, bander, sorodnikov,  gasilcev in zlatomašnega  pridigarja  v cerkev svetega Petra in Pavla v Vrhpoljah ob znani pesmi Zlatomašnik bod pozdravljen. Nadaljevala z pozdravnim nagovorom Ane in Aleša ter nato z branjem beril, ki sta jih prebrali nečakinji Petra in Tanja. Evangelij je tokrat zapel stalni diakon  Alojzij Štefan prošnje sta prebrala bogoslovca Luka in Gregor. In ker je bil tokratni nagovor zlatomašnega pridigarja zelo zanimiv, ga objavljam v celoti Spoštovani in dragi gospod zlatomašnik Ivan Povšnar! Dragi zlatomašnikovi sorodniki in gostje, dragi farani vrhpoljske župnije sv. Petra in Pavla, dragi vsi navzoči! Sv. mati Terezija: »O duhovnik Božji, obhajaj to sv. mašo kot svojo prvo daritev, svojo zadnjo daritev, svojo edino daritev!« Sv. Janez Vianney, zavetnik dušnih pastirjev, je rekel: »Duhovništvo je ljubezen Jezusovega Srca. Duhovnika bomo razumeli šele v večnosti. Če bi zdaj razumeli veličino duhovništva, bi umrli – ne od groze, ampak od srče!« 

Res, duhovništvo je dar in skrivnost, kakor je zapisal sv. Janez Pavel II. ob svoji zlati maši. Danes, ob zlati maši g. Ivana Povšnarja, se Bogu zahvaljujemo za dar in skrivnost duhovništva.  

Naš slavljenec nam je pripravil jedrnat in pregleden opis svoje življenjske poti in vseh postaj duhovniškega delovanja. Iz jubilejne brošure žarijo zlatomašnikova vera, upanje in ljubezen, njegovo globoko molitveno življenje v povezanosti z Bogom in Marijo, njegova zahvala in hvaležnost Bogu, Mariji in ljudem. 

Naš cenjeni jubilant je v pol stoletnem služenju Bogu in Cerkvi deloval na 13 župnijah, ki skupaj s podružnicami štejejo 51 cerkva. A to ni preteklost. Tudi zdaj je dodatno duhovni pomočnik na Brdu pri Lukovici, na Zlatem polju, v Češnjicah, zadnja štiri leta pa še v Moravčah in Pečah. Očitno se mu mladost obnavlja kakor orlu. Ko smo kot otroci ministrirali pri latinski maši, je bil na začetku tudi lep vzklik: »Stopil bom k božjemu oltarju, k Bogu, ki razveseljujem mojo mladost« (Introibo ad altarem Dei, qui laetificat juventutem meam)! Zares, Gospod Bog nas ohranja mladostne. Še več, v nas poživlja hrepenenje po gledanju Boga, kakor pravi sv. Irenej: »Božja slava je živi človek. Človekovo življenje pa je gledanje Boga.«  »Zlatomašnik Ivan Povšnar je objavil tri knjige svojih pridig z naslovom »Spoznanje Boga bo všeč tvoji duši«. Celotna trilogija obsega kar 677 premišljevanj ali pridih, homilij. Hvaležni bralci teh knjig niso samo duhovniki, ki tu zajemajo dragoceno gradivo kot pomoč za svoje pridige. Mnogi verni laiki uporabljajo Povšnarjeve knjige za duhovno branje in pripravo na obhajanje nedeljskega bogoslužja, kakor so sami povedali avtorju v zahvalnih pismih. Cerkev na Slovenskem je duhovno obogatena s tem velikim delom, ki je nastajalo in zorelo več desetletij. Sobrata Ivana sem že v bogoslovju občudoval, kako vestno je študiral, molil in premišljeval. Na svoje pridige in kateheze se je pripravljal v molitvi pred Najsvetejšim. Kot goreč Marijin častilec je vodil številna srečanja, tečaje doma in po svetu. Ob razsvetljenju Svetega Duha je napredoval v notranjem spoznavanju duhovnih resničnosti, kakršno verujoči dobivajo iz izkustva. Po besedi sv. Gregorja Velikega namreč »Božje besede rastejo skupaj z njim, ki jih bere« (Diviva eloquia cum legente crescunt).   V svoji dušnopastirski vnemi je posnemal sv. apostola Petra in Pavla, ki sta tukaj farna zavetnika, kakor tudi v njegovi rodni župniji v Zagorju. Apostol Pavel je zapisal: »Duhovniki, ki so dobri predstojniki, naj se imajo za vredne dvojne časti: posebno tisti, ki se trudijo z besedo in poučevanjem« (1 Tim 5,17). Zlatomašnik Ivan Povšnar je kakor marljiva čebelica zbiral nabiral življenjsko modrost iz navdihnjene Božje besede kakor tudi iz zgledov in naukov svetnikov, ki so mu posebej pri srcu.  Še kakšen drobec iz današnjih mašnih beril in evangelija. Ne hodi, prosim, mimo svojega služabnika. Gostoljubje je pri preprostih ljudstvih najvišje pravilo in Abraham je z vso velikodušnostjo izkaže trem tujim popotnikom, kakor pripoveduje 1. berilo. Pripravi jim gostijo, kot da bi slutil, da ga je v teh tujcih obiskalo nadsvetno veličastvo. Čeprav so trije, jih Abraham nagovarja v ednini. Vidit tres et adoravit unum (sv. Avguštin). Drugače v evangeliju: "Eno je potrebno." Na prvem mestu ni Mártina prizadevna gostoljubnost, temveč božja beseda, ki jo Jezus oznanja. Božje besede si ne moremo zaslužiti, saj je ta Mariji zastonj podarjena, ker je zanjo odprta in ji zna prisluhniti. Človek ne more pravilno ravnati, če ni poprej prisluhnil božji besedi. To prisluškovanje moremo odkriti tudi v Abrahamovem dogodku pri Mamrejevem hrastu, saj se pripoved začenja s poslušnostjo božji usmerjevalni besedi. Že v Stari zavezi se vse začenja s »Poslušaj, Izrael«. Delovanje se mora dosledno ujemati s tem poslušanjem.  Ob Lazarjevi sestri sta nam zgled. V današnjem evangeliju sicer vidimo, kako Marta streže in Marija posluša. Ob drugi priložnosti pa sta njuni vlogi zamenjani. Ko Lazar umre, Marta vsa pobita reče Jezusu: Ko bi bil tu tukaj, moj brat ne bi umrl. In tedaj ji Jezus razodene veliko resnico, ki je odločilna za nas vse: Jezus je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje!« Po Lazarjevi obuditvi pa je bil Jezus spet gost v tej družini. Tedaj pa je Marija prevzela dejavno vlogo. Z dragocenim oljem je Jezusu mazilila noge za njegov pogreb. In to njeno dejanje bo Gospod branil pred vsemi napadi ter postavil kot vzor za celotno zgodovino Cerkve. Ob tem dogodku je zelo lepo zapisala sv. Terezije Deteta Jezusa: »Celo najbolj goreči kristjani mislijo, da pretiravamo, da bi morali z Marto streči, namesto da Jezusu žrtvujemo posodo svojega življenja z vsem vonjem, ki je zaprt v njej… In kaj zatok, če se naše posode zdrobijo, ker je Jezus tolažen in svet, naj to hoče ali ne, mora zaznati prijeten vonj, ki priteka iz njih in očiščuje zastrupljeni zrak, ki ga svet vedno znova vdihava«. To je podoba duhovniškega služenja, razdajanja za Gospoda in s tem za soljudi. Svet iz vsake pristne daritve zaznava prijeten vonj, očiščujoči sveži zrak, ki ozdravlja zastrupljeni svet. Hkrati pa je evangelij o Marti in Mariji navodilo za nas vse, da dajemo prednost edino potrebnemu: Bogu, bogoslužju in molitvi. Brez tega ostaja vse naše prizadevanje prazno in plehko, brez pravega okusa. Da, tako je kakor v Kani Galileji: ko Jezus spremeni vodo v vino. Na zunaj se ta notranja sprememba sprva ne opazi. A vendar se izkaže razlika: vino ima vonj, okus in moč, ki je voda nima.  Oboje je potrebno: izpolnjevati svoje poklicne dolžnosti in skrbeti za večno zveličanje, za edino potrebno. Moli in delaj! Tako nam govorita Marta in Marija. Tako nas uči duhovnik, ki nam kaže pot k sreči, k življenju in veselju. Dragi gospod zlatomašnik Ivan. Zahvaljujemo se Ti za Tvoje predano duhovniško služenje, za vse daritve sv. maše in sv. zakramente, za goreče oznanjevanje in vse molitve. Bog Ti povrni! Vsi Ti želimo obilo zdravja in blagoslova po Marijini priprošnji. Amen.  A vseeno dodajam še nekaj besed, ki jih je dodal in so kot anekdota, ki je nastala mogoče tudi na dekanijskih konferencah. trije duhovniki so se pogovarjali o velikosti svojih cerkva in prvi je dejal, da je njihova tako velika, da mora mežnar z konjem iti na kor povedat, da je župnik dejal Gospod z vami.Drugi je dejal, da je njihova večna luč tako mogočna, da mežnar z čolnom hodi taft prižigat. tretji nekaj časa premišljuje a n onadva ga zbadata, če je ostal brez besed in reče ko pri nas prti vhodnih vratih  sprejmemo novomašnika in ko pride do oltarja je že zlatomašnik. In ker so  na koncu oznanila je tokrat tudi zlatomašnik prebral dekret nadškofa , ki pravi, da morajo biti vsi, ki so bili pri zlati maši dobro postreženi tako z sladkimi dobrotami kot z pijačo ter obenem dodal, da če ne vemo vse kar se na zlato mašo zaužije ne gre na kile. Preden smo stisnili zlatomašniku roko je sledila še zahvala in čestitka faranov in farank ter predaja slike domače cerkve in novega mašnega plašča. Sledila je zahvalna pesem nato pa darovanje oziroma ofer in odrasli  je poleg podobice prejel še brošuro otroci pa le podobico v spomin na dogodek, ki ga ne doživiš prav pogosto. Ob tem velja zapisati, da je bilo v času njegovega šolanja v bogoslovju veliko več bogoslovcev kot sedaj, saj je bilo tisto leto kar 59 novomašnikov. Prav ste prebrali devetinpetdeset jih je bilo posvečenih 29. junija 1975 leta . Seveda ne smem pozabiti, da so za pravo vzdušje poskrbeli pritrkovalci, da je svoje dodala krasilka, da je bilo slišati angelsko petje  ob spremljavi orgel in violine, da je kvintet trobil Godbe Lukovica slovesnost še polepšal. Ampak kar tako hitro iz cerkve tudi tokrat ni šlo saj se je bilo potrebno g+fotografirati z pevci, gasilci , trobilci in še pa še in med tem so zunaj stregli od a do ž torej ni. Ne vem, ali so godbeniki iz Lukovice  ,ali kdo drug pripeljali pivo Rokovnjač , ki je bil še kako dobrodošel   na tokrat toplo , če ne celo vročo nedeljsko dopoldne, ki se je počasi prevesilo preko poldne in povabljeni gostje so se odpravili v gostišče   Frfrav, kjer jih je čakalo kosilo. Uvodne pozdravne besede in molitev so pripadale župniku iz Moravč  Kancijanu Čižmanu. Do besede je po kosilu prišel tudi župan Občine Moravče dr. Milan Balažic, ki se je udeležil tudi zlate maše. Po kosilu so za spomin na zlato mašo nastale še številne skupinske fotografije, ki bodo našle svoje mesto pri mnogih gostih in, ki bodo lep spomin na slovesnost, ki  je žel ne doživimo   prav pogosto. DJD