Svečnica in sveti Blaž

V Katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo Jezusovo darovanje v templju ali svečnico. Prvotno ime praznika je bilo Marijino očiščevanje, kajti po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v

tempelj, tam darovati in se tako »očistiti«. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ni obvezoval, vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi v tem

pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila Božjo postavo. Zapis o tem dogodku se v Svetem pismu nahaja v Lukovem evangeliju. Spomin na ta dogodek je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Praznovanje je bilo zelo slovesno:

obsegalo je procesijo, pridigo in mašo, sprva pa še ni imelo posebnega imena. Ko se je praznovanje širilo, je ime dobilo po srečanju s starčkom Simeonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje

Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval »luč v razsvetljenje poganov«. Na besede starčka Simeona se sklicuje starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča

znamenita romarica Silvija v svojem spisu s konca 4. stoletja, ki se nanaša na Jeruzalem. Za Rim poročilo o tem obredu in procesiji iz ene cerkve v drugo obstaja iz časa papeža Sergija I. (687–692). Po obredu blagoslavljanja sveč »je praznik znan

kot svečnica oziroma praznik luči. Cerkev je na ta dan uvedla blagoslov sveč je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkveni obred: v njem je »luč« prispodoba Mesija, ki »razsvetljuje

človeštvo«, mu razodeva smisel sveta in življenja. 3. februarja praznujemo god škofa in mučenca sv. Blaža. Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč opisuje, da je bil sv. Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v mestu Sebaste v Armeniji. Živel je med 3. in 4. stoletjem, mučeniške smrti pa naj bi najverjetneje umrl l

eta 316. Ko je začel cesar Licinij kristjane preganjati, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Nasproti mu je prihitela vdova s svojim edinim sinom ter jokaje prosila svetnika, naj ji reši dragega edinca gotove smrti, saj je požrl ribjo kost in se je skoraj zadušil. Sv. Blaž je pomolil, mladeniča blagoslovil in

ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam je šel naprej v trpljenje in mučeniško smrt. V povezavi s tem čudežem Cerkev vsako leto podeljuje Blažev blagoslov. Škof, duhovnik ali diakon slovesno blagoslovi sveči za blagoslov, ju med seboj poveže v obliki križa ter ju približa grlu vsakega vernika, ki želi prejeti Blažev blagoslov.

ki je eden od mnogih blagoslovov, ki jih deli Cerkev ob različnih priložnostih za različne namene. Blagoslov je zakramental, to je sveto znamenje, ki posnema zakrament in označuje predvsem duhovne učinke, ki jih verniki prejmejo po priprošnji Cerkve. Pri podeljevanju blagoslovov Cerkev navadno uporablja blagoslovljeno

vodo, ki nas spominja na krst, zakrament očiščenja in prerojenja v moči Kristusove smrti in poveličanja. Tudi sveče, ki jih duhovnik uporablja pri Blaževem blagoslovu, simbolizirajo luč in zmago svetlobe nad temo, dobrega nad hudim.