Sveta birma, skok v krščansko polnoletnost in praznik cele župnije

Mnogim številke 2,3, 5,6,7,9,15,17,18,24,26,27,28,41,42,42,45,56,58,60-66,70,71,...... ne povedo veliko, a vendar so letošnjim birmancem in birmankam olajšale pripravo saj so to vprašanja na katera so morali znati odgovore. A ne le na to morali so poznati še 7 zakramentov, 10 Božjih zapovedi, 7 glavnih grehov 7 darov in sadov Svetega duha ter seveda osnovne molitve, ki jih znajo že od prvega svetega obhajila dalje. Potem, ko se je 21.aprila z birmanci in birmankam srečal birmovalec msgr. Franci Petrič je bilo v cerkvi svetega Tomaža na praznični dan 27. aprila še posebno praznično saj je birmovalec msgr. Franci Petrič zbranim birmankam in birmancem podelil zakrament svete birme in jih s tem pospremil v krščansko polnoletnost. Kot se za slovesnost spodobi so tokrat pri sveti maši sodelovali prav vsi od birmancev in birmank, staršev, botrov, pevcev in ministrantov. Pri oltarju so se birmovalcu pridružili še domači župnik Bernard Rožman, duhovni pomočnik Gregor Luštrek in Marko Pajk iz Mengša. Po slovesnem vhodu je sledil pozdrav birmovalcu in nato krajša uvodne misli le tega. V njej je dejal, da je ta slovesnost razlog, da smo danes zares lahko veseli? Ker mladost zmaguje, ker življenje zmaguje in ker nam vera daje smisel in osmišlja naše bivanje. Zavedamo se, da nismo popolni in da je marsikaj takega, kar nas oddaljuje od Boga. Da bi Božja milost delovala v naših srcih in predvsem v naših mladih fantih in dekletih. V nagovoru pred birmo je zbranim dejal Najprej bi vam rad izrekel priznanje, ker skrbno ohranjate svoje svetišče in župnišče skupaj z župnikom Bernardom in gospodom Gregorjem ter skrbite za živo krščansko občestvo v tem čudovitem svetu pod Limbarsko goro, v srcu Slovenije. Ne morem mimo tega, da ne bi spomnil tudi na gospoda Toneta Potokarja, ki najbrž je vas vse, ali pa vsaj večino krstil in smo danes tudi z njim povezani in molimo zanj. Kaj je razlog, da se zbirate tukaj? Vera. Vera vas vodi in navdihuje pri vsem, kar delate v tem vašem župnijskem središču. Vera v troedinega Boga, ki nas je ustvaril in nas je v svojem Sinu Jezusu odrešil ter nas po Svetem Duhu posvečuje, kakor smo se pogovarjali na našem srečanju v torek. Iskreno želim, da bi tudi ta slovesnost pomagala k utrditvi vaših zvez do Boga. Da bi pa seveda oživila tudi vaše družinske in prijateljske vezi. Saj veste, pri Slovencih je zmeraj tako: ali smo zaradi meje ali zaradi irbščne, zdaj pa še zaradi politike skregani. In kakšni dnevi morajo biti taki, ko pozabimo na to in se povežemo v medsebojnem hotenju za dobro. In vaši otroci so razlog tega. Da bi ta slovesnost prispevala tudi k zvestobi do domačih krajev, predvsem pa vseh tistih vrednot, ki delajo danes naše življenje človeka vredno in lepo. Mladi, tile mladi, tisti, ki so tamle zadaj, ali pa zunaj, pa naj ob tej slovesnosti začutijo, kako lepo je živeti in delovati v Krašnji, kjer se ljudje nesebično povezujete v prizadevanju za skupno dobro in napredek vasi in zaselkov. In to ne rečem v prazno. Naj začutijo, da je lepo živeti tu. Dajte jim vedeti! Ob današnjih Jezusovih besedah v evangeliju, načrtno sem jih izbral, čeprav ste jih poslušali že na belo nedeljo, ko slišimo besede, katerim bi rekel: "Odpustite," so jim odpuščeni, se veselimo velikonočnega daru odpuščanja grehov. Tega po Jezusovem trpljenju na križu in vstajenju prejmemo v zakramentu spovedi. Povabljeni smo tudi, da v vsakdanjem življenju posnemamo Boga, ki je bogat v odpuščanju in usmiljenju. Evangelij nas s temi besedami danes vabi, da Božje usmiljenje postane naše življenjsko vodilo. Povabljeni smo k življenju v razumevanju, v strpnosti in odpuščanju v naših družinah, med sosedi in v naših krajevnih skupnostih. Pa pomislite, koliko hudega in zamer bi bilo manj, če bi živeli po tem Jezusovem navodilu dosledno. No, glavni junak današnjega evangelija pa je apostol, ki ga poznamo pod vzdevkom neverni Tomaž, zavetnik vaše župnijske cerkve. Lahko namreč očitamo, da kljub desetim zanesljivim pričam, desetim apostolom, ni hotel verjeti v Jezusovo vstajenje. Toda z druge strani ga lahko pohvalimo. Vero je vzel skrajno resno. Zato je tudi dokaze zanje hotel imeti trdnejše kot za karkoli. In zato smo se mi pogovarjali v torek o veri. Pri veri gre namreč za našo zadnjo usodo. Gre za vse. Zato morajo biti tudi dokazi močnejši od vsega. Če je Kristus vstal, bomo vsi vstali. Vemo, da imamo zagotovljeno večno življenje. Če pa Kristus ni vstal, smo izgubili zadnjo možnost, da se naše življenje izteče v kaj pametnega. Apostol Tomaž je imel srečo, da je videl in se dotaknil Jezusa. Tale dotik v oltarju veliko pove. Bil je celo poklican za njegovega apostola in pričevalca. In to videnje in ta dotik je zanj postalo tako odločilno, da mu je okrepilo vero. Tedaj je z vso dušo izpovedal z besedami, ki povedo, kako globoko je dojel, kdo je Jezus: "Moj Gospod in moj Bog." S posebnim blagrom, blagrom tistim, ki niso videli pa verujejo, Jezus hoče vtisniti vsem, ki nismo živeli z njim, gotovost, da imamo isto prepričanje kot apostoli. Skozi vso zgodovino krščanstva je nešteto mož in žena, ki jim pravimo učenci in učenke, darovalo svoje življenje za Jezusa. Na primer tudi naš Lojze Grozde, ki ga posebej častimo kot mučenca in zavetnika mladih. V prvem berilu, ki nam ga je tako lepo prebral gospod Marko, smo videli, kako so apostoli, polni Svetega Duha, nastopili pred svojimi rojaki kot priče Jezusa, ki je vstal od mrtvih. Ko so prejeli Svetega Duha, so se znebili česa? Strahu, tistega, ki ste ga imeli vi v torek kar nekaj še, kajne? Na široko so odprli vrata dvorane zadnje večerje, šli na ulice in trge ter začeli navdušeno oznanjati v jezikih. In vsak narod je slišal svoj jezik in vsi so jih razumeli, je zapisal sveti Luka. Tudi od vas, drage birmanke , dragi birmanci, Jezus pričakuje, da boste kdaj pogumno stopili v javnost in spregovorili o njem. Še več, z zgledom življenja po Božjih zapovedih, torej besede mečejo, zgledi vlečejo, z zgledom življenja po Božjih zapovedih pričali za vstalega odrešenika. On nas vabi k neustrašenemu, prepričljivemu in doslednemu krščanskemu življenju. Z darovi, ki jih boste prejeli, boste postali torej priče Jezusa. In ti darovi se morajo pokazati na vseh področjih človekove dejavnosti. Ampak, veste, najpomembnejše je vsakdanje življenje. Tam se vidi, koliko res jemljemo svojo vero resno, koliko smo res kristjani. In zapomnite si: po vsakem kristjanu Kristus stopa v svet. Ponesti ga moramo v šole in pisarne, v bolnice in predavalnice, v tovarne in prodajalne, na polja in ceste, med trpeče in uboge, med bogate in tudi, ali pa še predvsem med lahkožive. Kristus pričakuje, da spreminjate ta naš svet na boljše. Kako? Jeziki današnjega časa, v katerih lahko govorite, so: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krhkost, samoobvladovanje. Takole jih je prebrala gospa Metka v drugem berilu. Naštel pa nam jih je apostol Pavel, torej veljajo za nas že 2000 let. Nevarnost, s katero se kristjani srečujemo, je, da se hitro uspavamo, da smo neverjetno hitro zadovoljni s tem, kar naredimo za Boga, in ne iščemo novih načinov, kako bi svojo vero oživili. Vsi, ki so vas spremljali na današnji dan, najprej vaši starši, pa še botri in botre, gospod Gregor, gospod Bernard pa še mnogi drugi, ki so molili za vas, so dokaz, da lahko naredite v svojem življenju še več. Sodelovanje pri maši, branje beril in prošenj, ne samo danes, ko boste nastopili, ampak tudi sicer. Kaj, še greš v zakristijo in rečeš: "Gospod župnik, imate kaj za brati?" Ne verjamem, da bi rekel, da nimam. Takoj, zelo bo vesel. Pri petju: "Klara, Ela na klavir, na koru se lahko sliši tudi kaj podobnega," . Pri ministrantih: "Jon, pri skavtih, v oratoriju in še kje." To je tisto, kjer boste dokazali, da nočete biti več kot povprečni kristjani. Noben ni rad povprečen. Dokažite, da ste boljši. Seveda pa smo poklicani, da se naše krščanstvo pozna tudi zunaj cerkve. Pohvalno je, ker je nekdo pri gasilcih, kajne, Jerca? Delati za boljši svet, za lepše sožitje med ljudmi. Kdor zmore, naj to dela v velikem merilu. V politiki, v Karitasu, v šolah. A vsakdo lahko v svoji okolici: pomagati sošolcu, ki se težko uči; omogočiti prijateljici, da bo sprejeta v druženju, da je ne bodo vedno postrani odrivali; pokazati žalostnemu jasno obsodbo; lajšati bolezen in osamljenost bolnim in ostarelim po naših domovih. Gospod Tone, kako je vesel, kljub temu, da je včasih odsoten, če ga kdo obišče v domu. Koliko vas je bilo tam? Ena je med vami je tako lepo zapisala, pa ne smem izdati imen, je zapisala, da želi biti v življenju uspešna. Ja, to je zelo pomembna stvar. Ampak vemo, da ne gre zmeraj gladko. Drugi en fant pa je napisal, no, slišite očetje, da hoče biti prijazen in uspešen oče. Res, ja! Najbrž si vsi v življenju želite postati pomembni, slavni, uspešni. To je zapisano v naše gene. Človek je lahko velik skakalec, kot so bratje in sestra, pevec; košarkar, kakor sta Dončić ali Dragić, nogometaš, kot sta Jan Oblak, Benjamin Šeško, no, to Žiga pa Julija, Eva, Vesta, kdo ve kdo, ali pa vaš župnik, uspešen fuzbaler; kolesar, kot sta Tadej Pogačar in Primož Roglič, pa spet vaš župnik, tudi zraven, kajne? Mislim, Bernarda. Ali ne moremo imeti vsi take sreče, da bi bili tako veliki, ker imamo druge in drugačne talente? Lahko smo tudi zelo povprečni kajne. Mnogi, ki so navdušeni nad športom, si včasih ne predstavljajo, koliko dela in treningov je vloženega v eno samo tekmo. To zahteva veliko discipline. Ne le fizične, temveč tudi notranje. Telesno vadbo, stalnost, skrb za urejeno življenje po urnikih, nobenega ponočevanja pred računalnikom, ali televizijo. Počitek, ki se izmenjuje z napornim treningom. Kolesar Matej Mohorič je v nekem intervjuju povedal: "Verjamem, da si moram najprej pomagati sam. In Bog mi bo pomagal pri tem, česar ni v moji moči. Naredim pač to, kar je v moji moči, ostalo pa dam Bogu. Zaupam v Boga." Zaupam v Boga. To je temelj naše vere. Tudi duhovno življenje potrebuje disciplino, ki jo sestavljajo zvestoba, stanovitnost, vsakodnevna predanost molitvi, prebiranje Svetega pisma, prejemanje zakramentov in poglabljanje verskega znanja. Znanja, ki ste ga do zdaj zajeli pri verouku, da boste zmogli hoditi skozi življenje, ampak morate to dajati vedno znova. A prav, glejte, z vero lahko vsi postanemo veliki, če se bomo res trudili, da se bomo notranje urili. Sicer bo naša vera ugasnila. Veliki smo, čeprav nimamo izjemnih talentov. Zapomnite si pa še eno stvar: Bog ima poseben internet. Že od vekomaj. In njegov internet nima nepokritih delov, ne le na Zemlji, marveč v celotnem vesolju ne. Božji internet je Sveti Duh. In nanj boste od današnjega dne priključeni vi. Nanj lahko računate, če boste sodelovali z njegovimi darovi. Dragi starši, dragi botri, botre, dragi stari starši, dragi gostje, imejmo radi naše otroke. Oni nam dajejo vedno novo upanje, da je boljši svet mogoč. Vedno znova jamramo, kaj vse nam manjka, ne zavedamo pa se tega, kaj imamo. In prav otroci nam to povedo. Torej, vzgajajte te svoje otroke za skupno dobro. Zato vas prosim, bodite opora, ne ovira tem mladim, ko gre za njihovo ljubezen do Boga. Ko bo v nedeljo kdo od njih, ali ena rekla: "Jaz bi šla pa k maši, da ne bo očka, ali pa mama rekla: 'Saj zdaj od ponedeljka, zdaj je pa konec tega.'" Bodite opora, ne ovira, če gre za ljubezen do Boga. Ta praznični dan je priložnost, da tudi vi oživite vero v Boga in medsebojno ljubezen in zato z večjim, res z večjim optimizmom gledate v prihodnost. Sveti Duh, zapomnite si, deluje tudi danes. Tile mladi, ti vaši sinovi in hčere so potrditev tega. Amen! Kar nekaj nasvetov je dal v tokratnem nagovoru birmovalec a ne le birmancem ampak vsem zbranim v cerkvi in pred njo .Sledilo je birmovanje in nato se je sveta maša nadaljevala po ustaljenem redu. NA koncu je sledila še zahvala staršev in birmancev ter birmank tako birmovalcu kot obema domačima duhovnikoma. Z besedami. Dragi birmalci, naj vas Sveti Duh vodi, vam daje poguma in moči, da boste živeli s svojo vero v vseh življenjskih situacijah, tistih najlepših in tudi takrat, ko ne bo najbolj prijetno. Naj vas spremlja Božja ljubezen. Gospod birmovalec msgr. Franci Petrič, dovolite mi, da se vam v imenu vseh birmancev, botrov in staršev zahvalim, da ste prišli med nas in našim otrokom z Božjo milostjo podelili darove Svetega Duha. Hvala, ker ste z nami doživeli ta milostni trenutek. Velika hvala tudi gospodu župniku Bernardu Rožmanu in duhovnemu pomočniku Gregorju Luštreku za vajin čas, potrpežljivost in srčno predanost delu z mladimi v naši župniji. Hvala, ker sta birmance vodila, jih spodbujala in jim pomagala odkrivati, da Bog ostaja z njimi v vsakem trenutku. Naj vama nebeška Mati Marija in naš farni zavetnik Sveti Tomaž izprosita zdravja in poguma, da bosta še naprej z veseljem opravljala svojo sveto službo. Zahvaljujemo se tudi pevcem, dirigentu Blažu Andrejki in organistu Dominiku Štefanu, ki sta se s svojim prepevanjem še polepšali današnjo mašo. Prav tako hvala vsem, ki ste kakorkoli pomagali, da je bila današnja slovesnost izpeljana tako, kot se za tako velik dan spodobi. Hvala. Sledilo je še skupno fotografiranje in nato druženje na dvorišču pred župniščem in prav nikomur se ni mudilo domov čeravno jih je čakalo že kosilo saj je bila družba prav prijetna in če običajno v gostišču pred slovesom rečejo eno bom pa pri šanku še spil je bilo tokrat malo drugače preden gremo bomo pa ja še eno zapel in so jih kar nekaj. Mogoče je tudi pevce in pevke navdihnil Sveti duh. DJD