Blagoslov lipe in učilnice na prostem v Dobu pri Domžalah

Prisrčno dobrodošli ob Učnem čebelnjaku, kjer smo se danes zbrali ob dveh posebnih priložnostih: zasaditvi lipe in ponovnemu blagoslovu učilnice na prostem. Danes smo se zbrali tu v trenutku, ki ni samoumeven. Učilnica, ki je bila že enkrat postavljena in blagoslovljena, je bila uničena v požar, a z voljo, trudom in povezanostjo smo jo ponovno postavili in tako danes ne obeležujemo le prostora, temveč tudi moč skupnosti je uvodoma zbranim dejala Jana Kržan . Ter k besedi povabila predsednika Čebelarskega društva Krtina Dob Marjana Kodermana., ki je zaželel prav prelep, prisrčen pozdrav ob tem lepem vremenu in ob tem dogodku, katerega smo si zadali z našo županijo Renato Kosec. Moram najprej pozdraviti vse praporščake kot sosednja društva, kot podpredsednika Čebelarske zveze Slovenije Marka Alaufa, seveda tudi vse ljubitelje narave in čebel, kakor tudi čebelarke in čebelarje in vse ostale tudi župnika Jureta Ferleža s katerim sva že imela pogovore, kdaj bomo blagoslovili, kdaj bomo to naredili. Vedno je bilo kaj takšnega, da je prišlo, da nisva mogla izpeljati. Tokrat bo polepšan dan prav s tem dogodkom in ko smo to skupaj izvedli, je meni prav v veselje in v zadovoljstvo. Par besed, kako je do tega prišlo. Čebelarska zveza je nam, predsednikom, podarila oziroma dala za prenos lipo županom, katero smo prejeli in seveda, jaz sem vprašal našo županijo, kako, kaj narediti, kako bo ta postopek. Ona mi je rekla: "Zelo lepo, zelo sem počaščena, samo želela pa bi, da se ta lipa posadi v park, prav v vaš park, ob učilnici na prostem." Seveda, prišel je trenutek, prišel je čas, da to danes postorimo in obenem, kot sem že omenil, blagoslovimo tudi ta naš prostor, katerega veste, da smo ga morali rekonstruirati, se pravi obnoviti, novega narediti in zdaj služi svojemu namenu. Kot lahko rečem našim mladim nadebudnežem, našim mladim učencem Čebelarskega krožka OŠ Doba in Podružnične šole Krtina, ravno včeraj smo bili na državnem tekmovanju. Moram reči, da sem zadovoljen. Nismo bili zlati, ampak dobili smo srebro in 12 bronastih medalj. Tako, da lahko rečem, da je ta prostor namenjen res učenju in pridobivanju znanja za naše bodoče čebelarje. Če je iz vseh teh samo eden ali dva, pa smo že veliko naredili. Da pa kaj več bi se dolgovezil, bi povabil kar podpredsednika Marka Alavfa, ki bi verjetno več znal povedati, kako je prišlo do tega, da se je ta dogodek, ki se bo danes odvijal lepo in na lep način izpeljan. Hvala za besedo. Spoštovane čebelarke, čebelarji, spoštovana županja Renata, gospod župnik, vsi lepo pozdravljeni v imenu Čebelarske zveze Slovenije. Zelo sem vesel, oziroma počaščen, da ste mi namenili ta prostor pa ta trenutek, da vas nagovorim. Seveda ne mislim biti predolg s kakšnimi govorancami, ker konec koncev je to vaš praznik, praznik čebel, tega čebelnjaka, in to ni praznik nas govornikov, ampak kljub vsemu mi pa dovolite vsaj nekaj besed. Za mano, seveda, sem prepričan, bo gospa županja imela čisto glavno vlogo, vlogo kot govornik, in se bom počutil kot doma. Zadnja beseda je ženska. Zdaj, kako je prišlo, Marjan je malo izzval, kako je prišlo do tega. Čebelarska zveza si vedno prizadeva, da naredimo nekaj posebnega, ne samo okoli čebel, ali pa tisto, kar je dobro za čebele, ampak tisto, kar je dobro za vse, za lokalno skupnost, in to so tudi rastline. In smo želeli spodbuditi lokalno skupnost, da posadi medonosna drevesa, avtohtona drevesa v naše okolje. In mi lahko rečem, da je bil odziv neverjeten. Župani, županje so z veseljem sprejele to, bi rekel, darilo in tudi posadile kjerkoli. No, v našem primeru je to na tem čudovitem kraju. Mislim, županja, da sta se prav odločila, res. Zdaj, če več v sami čebelarski zvezi poznate, jaz kaj počnemo tukaj, ne bomo govorili. Konec koncev ste pa vsi del čebelarske zveze. To je zveza društev, društva so pa člani, in bistveno pri pri delu društev je druženje. Zato smo tudi društva, zato se družimo, iz tega potem pride tudi kakšna akcija, karkoli, samo družimo se. Ne tako kot je bilo v tistem času covida, ko smo vsak doma čepeli pa razmišljali. K sreči se je to nekako spremenilo in zdaj spet uživamo v društvenem dejavnosti. Vesel sem, da je med nami tudi gospod župnik. Že v Šmarju sva bila skupaj. Takrat sem rekel, on ima krasen telefon, mislim, da ima direktno povezavo, in ga lepo prosim, dajte malo vzpostavite zveze, da bo bira ta prava, naj pomaga. Torej, gospod župnik, naloga je na vaši strani. Vem, da boste zdaj, koliko nas bo pa nekdo slišal, pa drugo pa ne. Predvsem je pa odvisno od nas, kaj mi počnemo. Na koncu bi se rad zahvalil vsem čebelarjem tega društva, društva, katerega sem bil tudi nekako zraven pri ustanavljanju. Sem imel to srečo in čast, da sem bil na prvem ustanovnem občnem zboru na Lukovici. Tudi večkrat sem se oglasil na povabilo Marjana na vaše sestanke in res vesel sem, da ste naredili to, kar ste. Odlični ste, Marjan, ogromno naredite, ne samo za čebelarje, ampak tudi za podmladek, za mladino. To je nekaj posebnega. Ogromno truda vložite v to delo. Pa ne bom vas hvalil samo. Mislim, da tukaj so zaslužne za delo čebelarja partnerke, žene, pa lahko partnerji. In večkrat pravim, one zaslužijo priznanje. Mi gremo pač na sestanke, modrujemo, smo pametni. Jaz pravim, kot leseni tiči, a ne? Še kaj spijemo, potem pridemo pa domov vsi jezni, ne vem, z raznoraznimi vtisi in hočemo tudi doma povedati, kateri od nas kar poslušajo, pa še večerjo nam pripravijo. Naslednji dan še kosilo. Te si zaslužijo vso priznanje. Kdo bo rekel čebelarkam velik, oziroma ženam čebelarkam velik aplavz? Jaz mislim, da pa kljub vsemu bo pa ženski alt pa sopran veliko bolj zalegel med nami kot moj bas tenor ali karkoli sem že. Hvala lepa, naj medi, pa če bo kaj, bo, če ne, bomo pa uživali ob čebelah je še dejal podpredsednik ČZS. Županja Občine Domžal mag. Renata Kosec je najprej pozdravila, drage krajanke in krajane in seveda ljubiteljice in pa ljubitelji čebel nato pa nadaljevala da ji je danes v čast, da sem lahko z nami na tako lepo nedeljsko popoldne, predvsem da se še enkrat zahvalimo, seveda, predsedniku in celotnemu društvu za nov učni čebelnjak. Pozimi sem se tule oglasila, pa sem se usedla skupaj z učenci in učenkami, in sem videla, da se bom mogla o čebelicah še veliko naučiti, tako da ni čudno, da so včeraj dosegli tako zelo izvrstne uspehe. Tako da prosim, prenesite jim iskrene čestitke. Nima veze, če ni zlata medalja, važno je sodelovati, tako odlično izkazati in pokazati svoje znanje. Tako, da iskrene čestitke, iskrene čestitke za vse vaše delo, za povezovanje, sodelovanje. In kot smo že lahko slišali, društva ste ne samo zato, da delate, predvsem da se povežete, da sodelujete, da najdete mlade, da jih pritegnete in pokažete, kako je lahko fino biti v takšnem društvu. Zakaj lipa? Lepo ste povedali, tako da hvala lepa Čebelarski zvezi Slovenije. Upam, da boste s tovrstnimi projekti nadaljevali, ker imamo še kar nekaj čebelarskih društev. Zakaj sem pa ravno tega izbrala? Lipa je vedno bila simbol, seveda, sodelovanja in pa druženja, a ne? Vedno je bila vzpostavljena na tista območja, kjer so se ljudje že davna leta nazaj ustavili, družili, pogovarjali in se lepo imeli. In pa seveda zato, ker je ta park ne samo ker je učilnica, izobraževalna, ampak tudi seveda mesto samega druženja. V neposredni bližini veliko otrok, ki bo lahko opazovalo, kako ta medovita rastlina v bistvu dobiva na svoji višini. Ker pa seveda, jaz nisem mogla te lipe posaditi doma, ne živim pač v hiši, in ker boste seveda zanjo lepo skrbeli, verjamem, da lepo skrbeli, vam pa poklanjam zalivalko, prav tako čebelarsko. In prosim vaše učence in učenke iz osnovne šole Dob oziroma iz krožka, da poskrbijo za našo lipo. Jaz pa, ko bom mimo hodila, bom videla, če je lipa pravilno in dovolj zalita. Tako da iskrene čestitke. Župnik Jure Ferlež je dejal, da v čebelarskem društvu Krtina Dob še enkrat blagoslavljamo učilnico, se mi ne zdi nič tako zelo groznega. Konec koncev, tamle, sto metrov stran, je četrta cerkev na tem področju. In ni vsaka, takole bi rekel, izgubila svoj sijaj zgolj zato, ker bi jo ljudje želeli razširiti. Dve od teh sta bili, ne bom rekel požgani, pač pa sta v požaru izgubili svoje oblike. Seveda, Bog deluje na zelo različne načine. In tudi naše preizkušnje, ki jih imamo, so zelo različne. Seveda, mi vedno znova želimo, da vse poteka gladko, da vsi cenijo vse, kar delamo. Ampak vedno se dobijo ljudje, ki bodo metali pod noge takšne in drugačne prepreke. In to je treba enostavno v življenju pač sprejeti, sodelovati in rasti. In tako se mi zdi primerno, da še enkrat blagoslovimo to učilnico. Pa ne samo zato, ker je potrebno vedno znova blagoslavljati naša prizadevanja v odnosu do lastne rasti, pa tudi v odnosu do predajanja znanja. Ampak tudi zato, ker se je bilo treba za to učilnico znova potruditi. Ker je bilo treba stopiti skupaj. Pljuniti, spet malce prositi, da so ljudje, pa morda različne skupnosti, lokalne, občinske, čebelarske, pomagale, da smo lahko ustvarili to, kar smo ustvarili. In vsako to prizadevanje, kako bi človek izboljšal stanje, v katerem je, je treba blagoslavljati. In sem prepričan, da to morda to niti ne bo zadnja učilnica na tem področju. Morda bomo čez petdeset let znova blagoslavljali novo. Pa tako se, a veste, mi kažemo v tem prizadevanju, kako bi na nivoju, kjer smo, naredili nekaj, nekaj več. Napredovali. In včasih, a veste, ni toliko napredek v tem, da postavimo to, kar imamo. Včasih je napredek to, da stopimo skupaj in naredimo tisto, kar moremo. In to danes jaz blagoslavljam. Blagoslavljam ne samo to učilnico, ampak tudi vse naše možnosti, ki jih s to učilnico imamo. Blagoslavljam naše delo z otroki, blagoslavljam naša srečanja tukaj. Blagoslavljam tudi vse tiste misli, ideje, ki se bodo tukaj rodile, kako obogatiti našo čebelarsko srenjo. Blagoslavljam tudi pomen te lipe, ki saj veste, da je vedno povezovala Slovence. Tako kot je že gospa županja povedala: "Ja, lipa je bila vedno sredi vasi in tam so se zbirali ljudje." In tam so se ljudje tudi prerekali, hkrati tam so ljudje iskali dobre rešitve za svoj kraj. In ta namen ima tako učilnica kot tudi ta lipa. In to blagoslavljam. Blagoslavljam vsako prizadevanje na tem področju, ki bo usmerjeno v krepitev naših odnosov. In ki bo dvigalo našo čebelarsko dolžnost na višji nivo. In sem prepričan, da je v teh mislih Bog že intenzivno zraven. Tako vas povabim, ko se vam zahvaljujem, da ste stopili skupaj in da boste še naprej delali v korist našega kraja in Božjega stvarstva, vas povabim, da prisluhnemo blagoslovni molitvi. Čebelarsko učilnico, ki naj služi poslanstvu prenašanja vsega, kar vemo, kar znamo in kar imamo radi v čebelarstvu. Hvaležni smo tudi Bogu, da je podpiral to delo, pa tudi vsem, ki ste nekako že tudi finančno, pa hkrati tudi z eno dobro voljo s časom, s talenti pomagali. Posebej se gotovo veselimo vseh, ki se bodo tu zbirali, predvsem otrok. Pridružimo se njihovemu veselju in skupaj prosimo Boga, naj blagoslovi to učilnico na prostem in vse nas. Še prej pa prisluhnimo Božji besedi in se vprašajmo, kaj nam Bog po njej sporoča. Za kulturne vložke med nagovori sta poskrbeli citrarki sestri Brigita in Katarina Pustotnik . Po končanem uradnem delu je sledil še prijetnejši družabni del, kjer so ob odlični postrežbi čebelarji in čebelarke na dan prinesli še veliko idej. DJD