Prvo sveto obhajilo v župniji Krašnja

Slovesnost prvega svetega obhajila je bila v nedeljo 10. maja in tokrat je pred oltar prišlo pet prvo obhajancev, tri dekleta in dva fanta. In kako njim razložiti ljubezen do Jezusa, kako jih seznaniti z njegovo dobroto. Čeprav je Svet pismo napisano zelo preprosto torej sila razumljivo smo v tokratnem nagovoru Gregorja Luštreka spoznali bistvo zakaj se molitev ponavlja , ko je spregovoril o tem kako starši svoje otroke prepričujejo, da bi nekaj storili in jim rečejo Kolikokrat ti bom moral to še povedati? V odgovor dobijo saj si mi to rekel že100 krat. In tako je tudi z molitvijo , čeravno smo jo izrekli že neštetokrat in se nič ne zgodi ne obupujmo, ampak prosimo v molitvijo dobrega Boga, da nas bo nekoč le uslišal in ne obupujmo. Verjamem, da tokrat nagovora niso razumeli le otroci, ampak tudi odrasli. Na koncu svete maše pri kateri so s petjem sodelovali pevci združenega otroškega pevskega zbora župnij Brdo in Krašnja z branjem beril starši, prošenj pa sestrice prvo obhajancev smo skupaj zapeli še zahvalno pesem za prvo leto pontifikata papeža Leona XIV, ter se čisto na koncu starši in prvo obhajanci zahvalili za trud pri spoznavanju vere, ki ga vlaga v nadebudne glavice Gregorju Luštreku in Janezu Rožmanu, ki jih je na njihovi poti vere spremljal prvi dve leti. In še nekaj misli iz nagovora Gregorja Luštreka pri sveti maši : Jezus svojim učencem. rekel: "Vi me boste videli, svet me pa ne bo videl." In se nam mogoče zdi, kako bodo zdaj imeli oni en poseben vpogled v to, kar se dogaja okrog nas, ampak prek evharistije lahko prepoznamo, kako resnične so njegove besede. Mi prihajamo, smo deležni Jezusa Kristusa, znamo priti k njemu, vemo, kje ga lahko najdemo. Nekdo, ki živi skupaj z nami, dela skupaj z nami, se druži z nami, pa nima te vere, nima tega zaupanja, pa je začuden nad tem: "Kaj ti tam dobiš? Pa a, res ti to verjameš?" In podobno. In vidimo, kako po eni strani nam je blizu Jezus, po drugi strani pa lahko zelo oddaljen. In tudi, ko se pripravljate na to, da boste prejeli Sveto obhajilo, je tudi mogoče ta občutek, da boste prejeli nekaj velikega, ampak kljub temu lahko potem postane nekaj takega vsakdanjega, nič posebnega, in se skorajda lahko izgubi v življenju. Kot da smo enkrat prejeli, zdaj pa ne vemo več, a to še kaj doda našemu življenju ali ne. No, in tako kot Jezus nagovarja svoje učence, nagovarja tudi nas. Ni tako lahko samo po sebi umevno, da ostanemo v njegovi ljubezni. O tem smo se že tako pogovarjali, slišali zdaj, ko ste se pripravljali na današnji dan, kako moramo izpolnjevati njegove zapovedi, da ostanemo v njegovi ljubezni. In tudi starši, ki ste jih tako uvedli v to ljubezen, jim pokazali dragocenost življenja, jih spremljali pri tem, da so tudi prepoznali Boga, Jezusa, in prišli do tega dne, da ga želijo sami prejeti, veste, da ta pot je po eni strani preprosta, najdemo nekaj, kar je že dano, po drugi strani pa nikoli tako zagotovljena. Tudi še od danes naprej jih boste spremljali, pa se z njimi trudili, da bi tega Jezusa, ki ga prejemajo, tudi tako spoznali kot prijatelja, kot zaupnika, kot tistega, ki nas povezuje z Bogom Očetom. In da bi bila ta pot malo olajšana, da imamo tako malo opore pri tem, kako bomo naprej živeli, nam pomaga Božja beseda in nam naj pomaga tudi tisto, kar boste dobili kot darilo. V prvem berilu smo slišali, kako so apostoli oznanjali Jezusa Kristusa. Diakon Filip je bil v Samariji, se pravi v eni takšni za Jude, za njihovo pojmovanje, brez vredni deželi in med ljudmi, ki so jih imeli za krivoverce, in on je govoril o Jezusu Kristusu. On je oznanjal Jezusa Kristusa. Ni bilo zdaj njegov namen pa prizadevanje to, kako jih čim več prepričati, ampak samo povedati to, kar je zdaj. In tako tudi vi razlagate in oznanjate Jezusa Kristusa. To, kar vi veste o njem, to, kako ga vi doživljate, kako ste vi z njim povezani, in zdaj boste tudi vi tisti, ki boste govorili o tem. Kako sem jaz srečal Jezusa, kako prihajam k njemu, kako sem ga deležen, in v pomoč vam bo tudi Sveto pismo, ki ga boste prejeli. Sveto pismo, ki je napisano tako, da ga vi lahko berete, da ga vi lahko razumete, in naj vam bo ena takšna opora, da boste v njem prepoznali tisto, kar je dragoceno za življenje. No, in ko je Filip o tem govoril, so se mnogi odločali, želeli biti krščeni, in že medtem, ko je govoril, so nekateri celo pozdravljali, so bili rešeni takšnih, ne prehlada, pa kakšnih takšnih minljivih bolezni, ampak pravi hromi so hodili, šepavi so ozdraveli. Se pravi, nekaj, kar je bilo neozdravljivo, je zdaj bilo povsem tako pozdravljeno in očiščeno. In na ta način so prepoznali Božjo moč. Ampak ko so slišali apostoli za to, kaj se dogaja, sta prišla Peter, Janez in sta molila za tem ljudmi. Glej, pa saj so vse dobri. Ne, pogrešali ali pa tako manjka v njihovem življenju še Sveti Duh. Tudi vi imate še pot pred sabo. Zdaj boste postali odrasli kristjani, pa se boste priporočali za to, da bi prejeli Svetega Duha v firmi. Že zdaj je v vas, v vas tistega že pride, tako kot so ga bili deležni takrat kristjani oziroma tisti, ki so se odločili za krščanstvo. Ampak vemo, nekako mora priti do tega, da jaz s tem sodelujem, da jaz s tem rastem, in v pomoč pri tem, da bi rastli skupaj z Jezusom, ne samo spoznavali ga, vam bo tudi rožni venček. Ga boste tudi dobili kot darilo, ampak se boste morali potruditi, ga sami narediti. Je samo en komplet stvari, ki so potrebne, vi ga boste pa sami sestavili. In potem naj bo tudi vaš spremljevalec, da na njega molite. Vidimo, rožni venec je zelo preprost namen, ker kakšen je ravno zaradi tega težko moli, pa reče: "Vse se ponavlja." Ne vem, zakaj bi to toliko ponavljali. Ampak starši točno veste, kolikokrat je treba kaj ponoviti, da otroka nagovoriš, da on razume. Otroci pa, veste, kako ste včasih siti, tega, da vam skozi eno in isto govorijo. In starši rečejo: "Kolikokrat ti bom še moral povedati?" Otrok pa reče: "Saj si mi že stokrat povedal." Ampak ne pridemo skupaj. Vseeno ne. In enako je tudi v molitvi. Moramo ponavljati in vztrajati, in ko pa mi pridemo blizu, takrat nam je pa jasno. To bi rekli: "Aha, zdaj pa razumem." Včasih razumemo, pa za nazaj, pa si rečemo: "Joj, če bi takrat jaz to vedel. Kako bi drugače živeli." Ampak ni se treba obremenjevati s tem. Pri Bogu smo vedno, ko smo sprejeti, ko začutimo, da nam je blizu, smo vedno ljubljeni. Mogoče si kaj napačno ravnal ali pa živel, ampak nič ni zapravljeno. Ko te on enkrat najde oziroma ko posluša, da te najde, takrat je vse poravnano. In tako naj tudi današnji dogodek pomaga k temu, da se boste veselili življenja, vsega tega, kar vas je pripeljalo do današnjega dne, in da vam bo spodbuda tudi za to, da se boste tega oklepali, da boste vedeli, kadar boste v strahu pred prihodnostjo ali pa sedanjostjo, kaj me zdaj čaka, da boste vedeli: "Jezus je z mano." To svojo pripadnost Jezusu pa boste zdaj tudi izpovedali. Včeraj smo že malo povadili, danes bomo pa to zavestno naredili. Torej, jaz vas bom vprašal, če se odpoveste tistemu, kar Bogu nasprotuje, in če verujete v to, po čemer nam Bog prihaja naproti, in mi boste povedali. Hvala. Torej, dragi prvo obhajanci, prosili ste za prvo sveto obhajilo in se nanj tudi pripravljate. Vaši starši so vas spodbujali v želji, da bi vam to uspelo. Prvi učitelji smo vam pomagali pri tem. Danes tudi obljubljamo, da vam bomo dali lep zgled svoje vere, bratsko pomoč. Vas pa povabim, da zdaj vstanete in vas vprašam, ali se odpoveste hudemu duhu, vsem njegovim delom.