Moški pevski zbor Janko Kersnik zapel na avstijskem Koroškem

Na Gospodov dan torej v nedeljo 17. maja so se člani Moškega pevskega zbora Janko Kersnik skupaj z svojimi boljšimi polovicami in zborovodjem Igorjem Velepičem odpravili na krajšo turnejo na Avstrijsko Koroško. Lahko bi dejali, da so se napotili od cerkve do cerkve in zapeli nekje cerkvene pesmi spet drugje slovenske ljudske, a kjerkoli so zapeli so bili deležni aplavza.
Prva postaja je bil Celovec, kjer so prepevali pri slovenski sveti maši v župnijski cerkvi svetega Egidija v kateri se nahaja tudi kapela, ki jo je poslikal Ernst Fuks in predstavlja prizore iz Apokalipse. Sveto mašo je daroval Jože Andoljšek mnogim dobro poznan kot vnet misijonar z zbiranjem sredstev za Etiopijo ob somaševanju prelata Matija Hribernika. V svojem nagovoru je Jože Andolšek dejal Lahko rečem, da so malo na turneji, sedaj so pri nas, in naslednjo sveto mašo popoldan bodo oblikovali na Bledu. Zbor vodi profesor Igor Velepič in zato prav lepo pozdravljam moški pevski zbor iz Lukovice blizu Domžal, ki bo danes oblikoval to sveto mašo . Prav lepo pozdravljeni, bomo skupaj obhajali to duhovno daritev, ko bo prišel med nas Jezus, ko ga bomo prejeli in dali v obed drug drugemu tisto veselje, ki prihaja iz njega, iz starega Jezusa. Slišali smo eden najlepših tekstov, tako imenovana jezikoslovni temelj, kjer je Jezus povedal svojim učencem: "Predseduj svojim učiteljem." Želel je povedati, da bo on v vsaki situaciji našega evangelija z nami. Zato tako lep psalm, ki so ga zapeli možje. Rad ima , da se hranimo z njegovo krvjo. In v tej skrbnosti se rojeva spoznanje, kaj Bog prikazuje, kako me ljubi, kakšna darovanja nam klanja v novem vsakdanu, katere moči mi podarja, da lepo živim, kot rečemo, polno človeštva. Jezus daje življenje, rodovitnost tega življenja se razcveti povsem v ljubezni. Zgodba, ki mi je zelo blizu, kako je mladenka vedno obšla vse po vrsti, pred obhajilom, da je prišla do Jezusa. In potem pripoveduje, kako je vesela, da je prejela Jezusa. In ta deklica ni bila krščena. In pravi, da je bilo veliko veselje, kadar je lahko šla z babico v cerkev in da je lahko prišla k svetemu Mariju. In ko je pa deklica odrasla, je spoznala, da je On tisti, ki daje življenje, in se je dala krstiti. Ampak rekla je, da je tisto obhajilo, ko ji je na nek način pomagala babica in sedeti v cerkvi, ker ni bila krščena, tisto obhajilo, ko je prejela Jezusa, zopet bila najlepša. Tega spomina, pravi, ta spomin nosim globoko v svojem srcu. Najmočnejša izjava v Korintu je napisana v prvem pismu sv. Janeza. Samo tri besede: "Pravi Bog je ljubezen." Tisti, ki smo gledali film Eksodus našega krvi, smo tam nekje zaznali gospo Jenko, v sredstvu, kako sta v nekem trenutku v zraku se spogledali v tišini, dale drug drugemu vedeti, drug drugemu vedeti, da ne bodo skočile iz vlaka in se tako rešile, ampak bodo zraven. In ko sem potem spremljal to gospo, sem jo vprašal: "Kje ste dobili moči, da ste stala tam?" Pa pravi: "V Gospodu, ki se ga vsak dan in nedeljo zavestno prejema ." No, pa sem postavil še eno vprašanje: "Kako bi se pogovarjala s tistim, ki vas je obdolžil, po krivici zaprl, pretepel?" Pa pravi: "Najprej bi vam rekla, moram vam povedati, da vsak dan molim za vas in da sem vam vse odpustila." In to prejmemo v kruhu, ki nam bo dan tudi pri tej sveti maši. Meni je zelo blizu tudi knjiga "Opusti mi Nataša". Večkrat me je v višjem razredu v šoli pripovedoval, to se je dogajalo v Rusiji, ko je z mamo prišel in so skupine zbrale in prebirale Sveto pismo, pa so vprašali: "Pa kaj delate? Pa kaj ste storili tukaj ob vsem tem?" Pa pravi: "Pa Nataša, mi ne moremo presti v ogenj. Teme naše diete je ravno to, kar sedaj obhajamo. Je zahvaljevanje, je evharistija." Zlatousti pravi: "Edilno to, kar darujemo, smo lahko Bogu, da je zares povsem naše." To te bo pričakovalo, ne da bi vedeli o tem, ko boš drugi razred ljudi. In mi smo tak kruh, ta kruh, ki je postal telo in se obhajamo z Jezusovim telesom. Zato se bomo obhajali tam, kamor nas pošilja, da bi na njihovih obrazih videli, spoznali njegovo luč. Je že tako, da se od
vsega dobrega tokrat o Božje besede ne gre, da ne bi še eno zapel in so jo kar zunaj. Sicer pa so na pomoč s svojimi glasovi pri sveti maši prišle prav tudi boljše polovice. Od tam so se odpravili k k Gospe Sveti po njihovo Maria Saal , ki je znano romarsko središče na avstrijskem Koroškem v cerkev Marijinega vnebovzetja, kjer je ponovno zadonela slovenska pesem. Ogledali smo si še Vojvodski prestol, ki je imel pomembno vlogo v tretjem delu obreda ustoličevanja koroških vojvod., Kjer so nam prikaz ustoličevanja v kratki igrici predstavili otroci iz družine Jerman Nato nas pot vodi v Katoliški dom prosvete Sodalitas, ki je hiša izobraževanja, dialoga, umetnosti in srečanja, kjer na po kosilu v kapeli sprejme duhovnik Jože Kopajnik tudi rektor doma in nam spregovori o zanimivi duhovno bogati razlagi namena in pomena mozaika in kapele, kjer se na koncu sliši slovenska pesem. Še prek prej smo prisluhnili tem besedam: Prisrčno dobrodošli tukaj v domu v Tinjak. To je dom, ima naslov "Sodaliteta", to je skupnost slovenskih duhovnikov, slovenskih duhovnikov na Koroškem. Ko sem jaz postal pred 61 leti duhovnik, in nas je bilo še 115, vključno s tistimi duhovniki, ki so prišli takrat, pribežali iz takratne Jugoslavije, bi rekel, na Koroškem, so tukaj čudovito delovali, predvsem salezijanci. In, no, nas je zdaj samo še 34. Mi že 20 let nismo imeli slovenskega novomašnika, in to nas najbolj tepe, ker je zelo težko, bi rekel, fare zasesti. Slovenske oziroma dvojezične fare imamo tudi v naših farah, imamo indijske duhovnike, afriške duhovnike, in seveda si predstavljate, kako težko je se dveh jezikov novih naučiti, slovensko, nemško, pa ne samo pisnega jezika, temveč tudi narečja, bi rekel, poslušati, poznati. In potem še poznati mentaliteto pa kulturno, zgodovinsko ozadje in podobno. To je seveda, to je itak en vidik. Jaz sem 58 let tukaj, sem hišo gradil. To, kakor je zdaj, prej je bila ena manjša hiša, manjši dom, zdaj je pa ta večji, moderni dom. Mi smo ustanovni člani take delovne skupnosti avstrijskih presvetih domov, takih je v Avstriji okoli 45, nekaj podobnega imata v Celju Sveti Jožef, Stična, ali pa Minski grad.

Dobro, to je najprej na kratko o domu, o domu. To se pravi, da dom je dom duhovnih vaj, prvotno bil za slovenske škofljane. Seveda naša jezikovna kompetenca se vedno bolj oži in zdaj smo razvijali program, bi rekel, razširili vsebinsko. Bom rekel, imamo vsako leto približno 600 prireditev v slovenskem in nemškem jeziku. Moramo biti tudi kraj dialoga, kraj srečanja med slovenskimi in nemškimi rojaki tukaj v deželi sami. Najbolj me pa veseli, kadar pride kakšna skupina iz Slovenije, kot vi danes, bi rekel, zbor, včasih pridejo tudi druge kulturne skupine, največ tudi duhovniki, bogoslovci. Jaz vsaj osebno skoraj vse slovenske duhovnike poznam, pa bogoslovci večkrat prihajajo. Tudi škofovsko konferenco slovenske škofije smo imeli tukaj. In za šalo rečem, no, pa zdaj sem že bolj ponižen postal, če želite vodiče za Slovenijo, morate mene vprašati, ker vas potem, ko je iz Slovenije bila ena profesorica na univerzi v Celovcu slavistiko, za slavistiko, in je potem tukaj bila, pa sem rekel, od kod je iz Slovenije. Sem rekel, beseda vas izdaja. Seveda, jasno, vsak, vsaka ima svoj akcent. Ja, od kod je doma? Iz okolice Ljubljane. Sem rekel, ne žalite me. Od kod je, od kod ste doma? Potem, ja, blizu Komende. Jaz sem rekel, iz katere vasi? Ja, potem s Suhadol je rekla, ne. Sem rekel, ja, dobro, tam imam prijatelja Pipernika. In tako naprej, ja. To se pravi, to bolj za šalo. Jaz sem zelo rad v Sloveniji. Jaz sem odkar sem bil v Kočevju spodaj na Dobrovskem, imam prijatelje in tako. Dobro, to dom. Jaz zapuščam dom konec junija. Gremo tukaj. Mora nova ekipa se sama znajti pa nadaljevati v delu, ker po 58 letih od jutra do večera, sedem dni na teden, se potem dosti nabere tudi drugih neugodnosti. Dobro. Me zelo veseli, če kratko povzamem poslanstvo, bom rekel, doma je, da je dom najprej bil dom duhovne vaje za slovenske škofljane. Potem smo program seveda po sili, razmer tudi iz potrebe razširili. To je dvojezična izobraževalna ustanova in smo člani tudi seveda avstrijske pa koroške deželne in škofijske in tako, da delamo. In kot dom je v Avstriji, bom rekel, Tinski dom priznan kot edini seveda dvojezični dom pa z zanimivim, bogatim programom, ker si drugi kolegi, kolegice morda težko predstavljajo tako delovanje dvojezičnosti. In pa imam malo personala in veliko dela. In pa da je postal vedno bolj vseslovenski dom in kadar pridejo skupine, tečajniki in tako naprej, potem dom zaživi, bom rekel, svoje prvotno poslanstvo, če so duhovne vaje. To je prvotno poslanstvo bilo in pa da ohranjamo, bom rekel, slovensko, slovenski jezik, slovensko kulturo. Dobro, kapacitete doma imamo 80 postelj za tečajnike. Ne, to seveda je bila ena vesela skupina Poljakov, ki pa živijo na Dunaju, so imeli duhovne vaje z družinami in potem pa so različne, različne, različne skupine. Zdaj pa o tej kapeli. Seveda ta kapela je najvažnejši prostor v hiši, ker Gospod prebiva med nami, kakor je obljubil, ostanem z nami veseli do konca sveta. In jaz osebno bom rekel, sem zelo srečen, bom rekel, v tej kapeli, ker bom kratko razložil, samo v pol ure, če ne bo šlo, zakaj je ta kapela tako pomembna. Prva v Avstriji od te umetniške skupine. Več o tem v zadnjem ne bom govoril in kaj predstavlja tematika. Pridite domov, ste bili v Tinja, ste videli kapelo. Kaj pa kapela predstavlja? Ne vem, lepo je bilo, mozaiki so bili in tako naprej. Ampak kaj je pa sporočilo ali pa kaj so te osebe tukaj? Veste, kaj sem zdaj naredil? To je zelo važno. Če pridete v eno skupino ali posameznik in tisti vodič kar začne razlagati, potem ne ve, kaj vstopite vi v sliko. Potem gre tako mimo ušes pa mimo razumevanja. Zdaj ste spoznali, da ne poznate in potem ste mogoče bolj pozorni, bolj poslušni, kaj potem vodič, bom rekel, pove. In je pri vsaki sliki, tudi pri glasbi, tudi ali kaka literatura, ni treba, da bi vsega od začetka vsi razumeli. Ni treba. Tudi človeka ne spoznamo, če smo ga hitro videli in to. Jaz sem spoznal človeka. Janez Menart, slovenski pesnik, pravi: "Pred ogledalom nem stojim in v tujca pred seboj strmim. Začudeno me z roko očini vpraša: 'Sem jaz res ti?' A pravi: 'Jaz je dan za dnem uganka meni in ljudem.'" Človek je samemu sebi skrivnost, ne spozna samega sebe. Kot otrok smo drugače mislili kot mladenke in mladeniči, bom rekel, drugače in pozneje tudi in tako naprej. Mi smo v stalnem procesu nekega spreminjanja, ne samo fizično, telesno, temveč tudi duhovno. Heraklit, nemški filozof, grški filozof pravi: "Panta, rei, vse je v teku, vse je v toku." Bom rekel, ne, ne stopiš dvakrat kot isti v isto vodo. Če si bil v vodi, pa izstopiš iz vode, naslednja voda, bom rekel, odteče. Nisi več tisti človek z vsako mislijo, z vsakim vprašanjem si drugi človek. Dobro, zdaj to namreč najprej prebuditi zanimanje, odprtost, radovednost in pa tudi priznati neznanje. Ne moreš vsega vedeti pa videti, ne. Šele ker tudi vse življenje se učimo, zato otroci grejo v šolo pa študirajo in tako naprej, ne, da prevzemamo znanje drugih ljudi in tako širimo svoja lastna obzorja. No, zdaj noben odgovor ni pravilen bil. Zdaj pa vi lahko sama sebe testate, ker ste bila fejk, da bi povedala svoje mnenje. To je Presveta Trojica. O, o, o. Na levi strani je Bog Oče, v sredini je Jezus, Božji Sin, in pa Sveti Duh.

Dva krila. In ti dve osebi tukaj, starejši, zaraščen, kdo mora to biti?

Božji Duh in Marija. Jožef, a bom rekel? Abraham. Abraham. In?

Ne, Abraham in Sara. Si bil zelo poslušen pri verouku.

On je kandidiral za duhovnika, samo on. Moj sin se zdaj.

Še jaz kaj novega izvem. Abraham in Sara. O, super.

So, in ta prizor, ta prizor prikazuje, bom rekel, če večkrat slišite tudi pri pridigah ali pa sami berete Sveto pismo, namreč, kaj je vsebina te slike. Pa vsebine je pa toliko, da vam lahko do večera govorim. Ah, Presveta Trojica, Abraham in Sara, da smo to dognali. In zgodba je ta: Abraham in Sara sta bila lepa zakonca, ki nista imela otrok in si ničesar nista želela bolj na svetu kot spočeti otroka, in sicer sina. Zakaj? Sin garantira generacije. V svojem potomstvu, potomstvu, potomstvu, v naslednjih generacijah si je vsak zakonski par takrat želel, da bi se srečal z obljubljenim Mesijo. Ker sta bila stara, pa nista po naravni poti mogla spočeti otroka, zato sta lotila Boga, bom rekel, naredi čudež, naredi izjemo, bom rekel, podari nam sina. In v tej trajni molitvi, tej, bom rekel, molitveni trmi in tako sta tako rekoč Boga prisilila, da naredi izjemo ali pa čudež. In sicer Sveto pismo pravi, da so se ustavili v v vasi Mamre. To je lahko to je 800. poglavje prve Mojzesove knjige. Tam Abraham in Sara sta ena mada s svojimi čredami skozi Ščepinje, bom rekel, puščavo pa v oaze in tako naprej sta potovala po tistih daljnih krajih. In nekega dne se ustavijo trije možje tam v oazi. Abraham seveda v puščavi, vsak obisk je prazen, ne, traja pet minut, hello, hello. In temveč, bom rekel, se usedejo skupaj in se med seboj, bom rekel, pogostijo pa pa podarijo darila, sklepajo pogodbe mogoče in tako tudi se trije možje so tam ustavili. Abraham jim postreže, vržem tam z mlekom, z jagnjetino, s kruhom in tako naprej, najboljše, kar pač imajo. Oni pa imajo tudi svoja darila, bom rekel, s seboj. In potem pa se usedejo k mizi zvečer, da ostane, tak obisk traja nekaj dni in potem pri omizju izvedo za to globoko žalost Abraham in Sara, da nimata otrok in si ničesar na svetu bolj ne želita kot spočeti otroka, sina. In ti trije to poslušajo in ko potem po nekaj dneh odidejo, rečejo, obljubljajo, da bosta Abraham in Sara v nekih devetih mesecih pač dobila otroka. In Abraham, Sara je tukaj v šotoru, smo slišali to, s tem zamahom roke, bom rekel, odpre šotor, sliši ali to sporočilo, da naj bi postala mati. In Abraham, v Abrahamu se pa dvigajo druge misli: "Kdo pa so ti trije možje? A so to navadni možje? Kako morajo kaj takega reči, kaj takega drsnega povedati, napovedati?" In pa mislijo: "Ali so to navadni ljudje ali so to Božji odposlanci ali so mogoče angeli?" In zato te peruti nekako nakazane. In ni bil zadovoljen s to slutnjo, si je rekel: "K Bogu sva molila, njega sva lotila, njega sva prosila za otroka." In potem pa misli: "Ali ni Bog sam vstopil v najino življenje?" In ko Abraham to zasluti, potem dobijo tako rekoč njegovi darovi, prej so to samo, bom rekel, gostoljubni darovi, dobijo globlji pomen. Bog je vstopil v najino življenje, to so darovi potem vere in zahvale. Bog nam daje to obljubo, da bosta spočela otroka, sina. To je tako biblično, bom rekel, ozadje. Zdaj bom pa to malo teološko poglobil. Ta upodobitev, jaz ne morem vsega povedati, bom rekel, so trajale ure in ure. Te tri osebe, Božje osebe, so bile nekaj posebnega. Navadno smo navajeni pač pri Sveti Trojici videti Bog Oče, a ne, z brado, stoječi, Božji Sin ali ob strani ali pa na križu in potem Sveti Duh nad njimi. To je najpogostejša upodobitev pri Sveti Trojici. In ta način upodobitve je najprej v Damasku, v Siriji, potem v Konstantinoplu in tretjič v Kinah. To ne rečem jaz, temveč umetnik, ki pozna vso panoramo, bom rekel, upodobitev, bom rekel, svetih podob oziroma pri Sveti Trojici. Hkrati pa imamo v Moskvi, to je pa Andrej Rublov, to je bil ruski menih, ki je naredil tisto najbolj znano ikono, ko je tudi Sveta Sveta Trojica upodobljena, ne, bolj pa ikone največ, največkrat komentirane in tako naprej. In se ta upodobitev naslanja na eni strani tradicijo iz Damaska in Konstantinopla in potem pa tudi na to ikono v Moskvi. No, torej pri Sveti Trojici najprej vidimo, da so pravzaprav vse te osebe tako mladostne, ne, kot dekliški obrazi, ljubki, prijazni. Bog je ljubezen in ljubezen, bom rekel, kot sinonim za mladost pa za lepoto, za ljubezen. In Bog je ljubezen in tam, kjer je ljubezen, tam je življenje. Brez ljubezni življenja ni, a ne. In to v fiziki govorimo o prapoku. Kako naj svet priklene sebe pa kaj je bilo, kaj je počilo potem, če je ta prapok, a ne. Se pravi, v grškem jeziku prapok je samo pomožna beseda za to, da za to razložimo, bom rekel, od vsega začetka ljubezen, ljubezen v Bogu, to je, to je začetek začetka. In zdaj recimo Bog Oče, Bog Oče z blagoslovljujočo roko, se spomnite besede, tudi o tem bodo blagoslovljeni vsi rodovi, reče Abrahamu, ne. Ali pa sploh Bog je tisti za početek in začetek, bom rekel, vsega, kar je, kar biva in vse, kar biva, je iz ljubezni. Ker ni ljubezni, bom rekel, tam je razdor, tam se uničuje. Recimo vidimo zdaj tudi vse to, kar doživljamo, bom rekel, v velikem svetu, bom rekel, zdaj po teh vojnah in tako naprej, pa tudi v malem svetu, kjer je dobroto, odprtost, ljubezen, bom rekel, tam je življenje. Življenje se razvija, se daje naprej in sovraštvo pa uničuje. Dobro, Bog Oče blagoslavlja in v vzhodni cerkvi tako lepa misel tudi kot pri nas: "Molimo v čast Bogu Očetu, Sinu in Svetemu Duhu." Tako da tam Bog Oče blagoslavlja vse po Jezusovem Svetem Duhu. Vedno je pri Sveti Trojici v celoti, bom rekel, imenovana, ker Bog je edini in v treh osebah. Bom rekel, polna skrivnost pa ni tako velika skrivnost, če se v grško poglobimo. In pol zakriti obraz, to pomeni, Boga nihče spoznati do cela ne more. Bom rekel, noben papež, noben teolog, noben svetnik ne more povedati o Bogu zadnjo besedo. Če bi, če bi moral Boga, bom rekel, popolnoma razložiti, povedati o njem zadnje besede, potem bi naše sposobnosti, umske sposobnosti bile večje kot pa resničnost neskončnega Boga. Boga spoznati in o njem govoriti zadnje besede nihče ne more, samo Jezus. Jezus, ki je odposlanec Boga Očeta, ki je beseda, ki ubesedi to, kar je Bog v sebi. In Jezus je tisti tolmač Boga Očeta in zato tudi zdaj, kolikor slišimo, bom rekel, v evangeliju, Jezus, Bog je poslal svojega Sina na svet, da bi postal eden izmed nas, vsem nam enak, razen v grehu. A on je sredi med nami tisti tolmač Boga Očeta. Ko ga v meni vidi, vidi Očeta, smo pred kratkim slišali tudi, ne. On, on je tisto prozorno okno lažne in dejansko, bom rekel, spoznavamo, korakamo, korakamo, korakamo Boga tudi, ker je on namreč ljubezen. Rože Šic iz Tazeja je za ekumensko molitveno skupnost tam v Rože Šici tako lepo besedo povedal: "Boga spoznati do cela itak nihče ne more, ampak kar spoznamo, če to skušamo živeti, potem pridemo vedno do globljega, do globljega, globljega spoznanja." In Jezus kaže z roko na Očeta, ne, in vedno poudarja: "Oče v meni in jaz v njem, ker Oče govori in stori, to Sin potem nadaljuje in posreduje, bom rekel, človeštvu." Sveti Duh je kot romar, to bomo pozneje še malo podrobneje, kot romar prvič v Damasku, v Istanbulu, kot in tukaj tretjič v Kinah, upodobljen kot romar, ki spremlja Abraham in Sara, ki spremlja potem to, sta zastopnika človeštva, ki vodi vse človeštvo v resnico. Namreč, Jezus je za prvi binkoštni praznik prej rekel: "Ostanite v molitvi zbrani, jaz bom poslal Boga svojega Očeta in svojega Duha." To je duh ljubezni. Sveti Duh je duh ljubezni, ljubezen, poosebljena ljubezen. Božja, Božja v Svetem Duhu. In Jezus potem reče: "Bom poslal Svetega Duha, da vas popeljal, pospremil, bom rekel, v najglobljo skrivnost in resnico." In najgloblja skrivnost in resnica je, da je Bog ljubezen. Zdaj ne bom nekaj izpustil. Ena misel se mi pač meni tako zdi, tako dragocena, da jo moram vedno znova povedati. Glejte, Jezus je bil tri leta med med ljudmi, med učenci, z apostoli pa množicami, množicami, dokler je čudeže delal pa znamenja, kruh razmnožil in podobno. Ko so si predstavljali od njega takega Mesija, bomo že radi imeli, pa samo so čakali, da bo naredil tisti končni zamah, da bo, kar je bila najgloblja želja, bom rekel, izraelskega ljudstva, da spodi Rimljane iz dežele, da bo spet svoboden narod, a ne. In Jezus pa tako milo nastopa: "Gluhi slišijo, slepi vidijo, hromi hodijo in ima čas, bom rekel, za vsakega človeka, ponižno prisluškuje" in tako naprej. Da je celo Janez Krstnik, ki je najprej oznanjal, bom rekel, močnega Mesija, ki bo naredil red v Izraelu. Nič tega, tako mirno, mirno, mirno deluje, kot da je padel dež.

In Janez Krstnik pošlje svoje učence k Jezusu in učencem pove: "A je on res tisti Mesija, ki smo ga pričakovali, ki sem ga jaz oznanjal? Saj pa se nič ne pozna, saj se nič ne spominja" in tako naprej. In potem Jezus odgovori učencem Janezom: "Povejte Janezu: Slepi vidijo, hromi hodijo" in tako naprej. Tako se Božje kraljestvo, ne s silo, ne z oblastjo, temveč z ponižnim služenjem se širi in zakoreninja Božje kraljestvo. In ja, potem pa seveda tudi učenci, apostoli, so imeli tudi isto željo. Najprej so bili navdušeni nad Jezusom, dokler je delal čudeže. Tako, ko je pa začel govoriti, da ima to globlji pomen, kako pomnožitev, bom rekel, kruha in ribe, pomeni, da se bo on dajal in dal nam v hrano, da bomo z njim in iz njega živeli. O, to je pa neka fantazija, tega pa ne moremo poslušati. So mnogi so ga zapustili. Jezus reče tega apostolu: "Hočete tudi vi oditi?" Potem reče Peterju: "Kam pa naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja." Peter je vedno bil zelo hiter, bom rekel, v svojih odgovorih in pod navdihom, bom rekel, tudi največkrat pravilno odgovoril, ne vedno. In ko je pa prišlo, potem tako vse drugače. Mogoče se je tudi Janez, tudi Judeč, krivo zmotil, ko se je vse tako špičilo skupaj. Jezus je vedel, da ga bodo umorili in tako naprej, in kljub temu premočrto svojo pot vodil. In ko ga je Juda izdal, mogoče res s tem namenom, da bo v tej situaciji bo pa Jezus pokazal, da je on res tisti pravi Mesija in da bodo vsi njegovi sovražniki padli pred njim. In to se ni zgodilo. Bil je razočaran nad Jezusom, nad seboj in zato njegov tragični konec. Ampak kaj so drugi apostoli naredili? V tej situaciji ga so tudi vsi zapustili. On jih je prej večkrat imenoval prijatelje in so se dobro počutili ob takem prijatelju. O, bodo imenitni možje, ki bodo v Božjem kraljestvu na različne pozicije zasedali in tako naprej. In ko pa njihov prijatelj Jezus trpi, ga odvedejo na Kalvarijo pa tam umre, potem se bojijo, da se bo tudi njim vse isto zgodilo. Potem zapustijo v tej najbolj tragični uri, ko bi potreboval tudi svoje prijatelje ob sebi, ga zapustijo.

Peter celo potem pri Luciferju trikrat zataji: "Ne poznam tega človeka." Prej je pa rekel, da ga bolj ljubi kot pa vsi drugi apostoli. To si moram tako živo predstavljati, človeško in emocionalno tudi predstavljati. In razočarani so bili nad Jezusom: "A vendar ni tisti pravi Mesija! A smo svoje življenje postavili na napačno karto? Kaj se bo z nami zgodilo? Bomo morali zdaj skrivaj iti domov, v domače kraje in tako naprej? In tudi mogoče mi pridemo na Kalvarijo." Sam strah, samo razočaranje. In najbolj pretresljivo, ko po Veliki noči ali pa za Veliko noč pride Jezus pri zaprtih vratih v te dvorane, apostoli z raztrganimi, krvavečimi dušami in rečejo to milo besedo: "Šalom, šalom, mir z vami, notranji mir." In potem nobenega očitka. Jezus ni očital, očital se jim prijatelj: "Zakaj ste me zapustili?" V tej najbolj težki uri, ko smo zdaj vendar prijatelji bili, pa nočete biti. Nobenega očitka. To si enkrat predstavljamo. In potem samo Peter Janeza pokliče: "Peter, ali me res ljubiš bolj kot tiste druge apostole?" Ko je prej rekel, da če ga si zapustil, jaz te ne zapustim. Peter je vedno pač prvo imel besedo. In zdaj je tako trikrat ga je zatil: "Ne poznam tega človeka." In ga je Jezus vprašal trikrat: "Peter, ali me res ljubiš bolj kot druge?" Potem je bil tudi ponižen. Jezus: "Veš, da te imam rada, pa tako šibka, tako slaba je moja ljubezen, tako krhka." Kljub temu temu ponižnemu, zdaj ponižnemu, izkisanemu Petru, ta je izročil iz Sihorilike poslanstvo: "Pasimo ovce, pasimo jagnjeta" in gre iz vere za prvega med apostoli. To ni bil dogodek, mislim, mejni dogodek iz preteklosti. To je bistvo Božje ekonomije, Božjega usmiljenja do nas. Namreč, če se mi postavljamo, primerjamo z drugimi, da smo boljši, ali kaj, smo že na napačni poti, potem že pademo.

Mi se moramo samo primerjati s tem, kar se Bog od nas pričakuje, ali mi to izpolnjujemo, pa ne gledati na druge. Čim se primerjamo, se imamo sami za boljše. In to je nevarna past. In evangelist Janez, ki o sebi pravi, da ga je Jezus ljubil, in on je Jezusa tako rad imel, da je ves čas o tem govoril kot zaljubljenec, in radi govorijo o zaljubljenih v sebi. Čisto normalno, pravilno, lepo. In evangelist Janez je verjetno šel skrivaj naprej v tisti trumni gor na Kalvarijo, da bi bil blizu Jezusu, pa tudi strahu, a potem bi bil jasno pod križem, zvesti Jezusov prijatelj, in ki je potem Jezusu lahko izročil: "Mater, glej, tvoja mati, glej, tvoj sin." Ampak osebno je ljubil Janez, evangelist. In potem za prve binkošti pa Jezus naroča potem, da je zmenjeno, da moramo vsi postati skupaj molitveni ljudje, in tukaj zdaj premišljujemo o tem predbinkoštnim časom: "Ostanite zbrani z Marijo, jaz bom poslal Duha svojega Očeta in svojega Duha." Zbrani skupaj z Marijo, pričakujoč, bom rekel, to pomoč zgoraj. In potem za binkošti, ko jih prevzame, bom rekel, Sveti Duh, tisti Božji Duh ljubezni, potem so spet korajžni, potem je spet Peter tisti, ki prvi izpriča, pred zbrano množico, in oznanja Kristusa križanega in vstalega Gospoda. In potem so pripravljeni v moči te Božje moči ljubezni iti za Kristusom dejansko zvesto, do smrti na križu ali pa do smrti, mučeniške smrti. Samo Janez evangelist ni doživel mučeniške smrti, ker je bil že od vsega začetka tako prevzet in prežet, bom rekel, od Jezusove ljubezni, s svojo ljubeznijo do njega, da da mu ni bilo treba, bom rekel, s svojo ljubeznijo kaznovati, bom rekel, za zadnjo zvestobo v mučeniški smrti. Ja, in to Sveti Duh nas popelje v to najglobljo resnico: Bog je ljubezen. Vem, da je to najtežje oznanjati pa sprejeti tudi v naših življenjskih situacijah. Tudi a vedno čutimo to, da je Bog ljubezen, da nam hoče samo dobro in tako naprej. Če pridejo križi, težave in in in in in, vse situacije spoznavati Božjo ljubečo skrb za nas, to ni tako enostavno. Ravno današnji evangelij, tako tudi v trpljenju, v raznih življenjskih razočaranjih in preizkušnjah, bom rekel, gleda globlje. Mi vidimo samo niti sekunde naprej, ne moremo vedeti, kaj se bo zgodilo, a Bog ima vse naše življenje, vso našo večnost pred seboj in njegova volja. Še obisk galerije Gorše v Svečah Bistrica v Rožu, kjer nas sprejme Valentin Inzko avstijski doplomat slovenskega rodu in nam razkaže galerijo Franceta Goršeta , ki se začne na travniku pred galerijo z serijo posameznih portretov glav pomembnih slovensko-koroških kulturno in političnih osebnosti obeh spolov Po ogledu galerije in ateljeja napotimo še v Einpilerjev center, ki je stičišče Slovencev na Koroškem in kjer se jim ob številnih prireditvah pridružijo tudi nemško govoreči občani. In nam je razložili ne le življenje na Koroškem ampak tudi po svetu . Pa posebej, če so zraven cerkve bili, ne, ja. In ta je bil en zaveden Slovenec, ki je imel hčerko, Vido, Vido, lepo Vido, in je hotel, da slovenske roke pridejo na gore Močija po njem. In se je zgodilo, da mu je bil šejh in kupil. Jožo Štefan je pa bil Korošec, zapomnite si to. On ima sicer inštitut v Ljubljani, a ne, ampak se je rodil v Celovcu, je bil zaveden Slovenec, je tudi pesnikoval v slovenščini. In, vem, jd, smo ponosni na njega, ampak tle boste videli vse znamenite koroške Slovence. Tudi recimo Luka Kramolc, ki ga štejemo zraven, je tudi Korošec, ne. Pa še kdo drug, Luka Krom. Saj v bistvu iz Ilirske doline so tudi Korošci, ampak po plebiscitu so se mogli izselit, a ne. In imate še danes klub koroških Slovencev v Ljubljani pa klub koroških Slovencev v Mariboru. Moja stara mama, ki je bila rojena, je kupila, tako da imajo ulico v Ljubljani. Kdo je kupil Porsche, je tam bil, ne, v tisti ulici. Je bilo predstavništvo. Ja, je bilo šest duhovnikov in moja, ker je bilo šest duhovnikov, je bila moja babica zadnja, ne. Ja, in ona je generala Maistra pozdravila na Koroškem in je zato službo izgubila. Pozdravila ga je pa zato, ker je učiteljišče imela. Šest duhovnikov imaš pa strice, po te pošljejo v Uršulinke. Ja, na vsak način je službo izgubila. Njen bodoči mož je pa je bil žandar, ki je končal žandrmarijsko šolo tedaj skupno v Trstu in je izgubil službo, ker je poročil veliko jugoslovensko agitatorko Marijo Einšpila. To je bilo dosti, da jo je poročil, ne. Ja, in sta oba bila potem na taki borni mali poti. In ta tretji je bil prošt Gregor Einšpila, ki je bil prošt v Tinjah, kjer ste ravno bili, ne. In so ga prav policija prišla po njega po plebiscitu, so ga na mejo postavili in bacili v Jugoslavijo noter, a ne. So rekli: "Zgini ti, tebe ne rabimo tukaj." In nikoli ni več svoje domovine videl, ne. Svečine je tukaj, v sredini boste videli enega škofa Modesta. Ste bili v Gospi Sveti danes? To vidim. To je Trupeljce, ja.
Ja, tako. In zraven njega neznani koroški slovenski kulturnik, ker jih je veliko. Nekateri imajo po 12 funkcij, naši koroški Slovenci. Ne moreš preživet, ne. Moraš pa povsod sodelovat. In tako naprej. Tonček sicer ni bil en koroški Slovenec, to vemo, ampak je bil na Koroškem škof v Šentandražu.

Koroška je imela dve škofiji. Eno krško, celovško, ne, pa tisto v Šentandražu, v Labodski dolini. Zato se je dolga leta imenovala mariborska škofija Lavantinska. Mariborska. Ne vem, če se še imenuje Lavantinska, ampak to je Labodska dolina, Lavantinska dolina, kjer je bil Šentandraž. Ampak on je bil en tič. On je točno vedel, da tam se slovenstvo ne bo držalo, v Labodski dolini. In je premestil potem škofijo v Maribor. In to je bilo zelo važno jezikovno. Ker Maister je bil vojaško uspešen, a ne, Slomšek pa jezikovno. In so radi peli njegove pesmi o vinu in tako naprej, v slovenščini. To je bilo važno, ne. Tle so še razni drugi kulturniki. Gospod Janežič je bil soustanovitelj Mohorjeve s Slomškom in z Einšpilarjem. Han Eler je bil pesnik iz Ilirske doline. Vinko Cviter, tudi iz Ilirske doline, ideolog. Pavle Kernjak, ki je pa bil komponist. O, kaj pa. In naše drage gospe vse poznajo pesem "Mojcej o Mojcej".
Mojcej o Mojcji. Ja, tako. Mi smo pa z Jožkom Kovačičem, Kovačičem, smo imeli, smo naredili večer Kernjakovih pesmi svoje čase, davno tega.
Pa Katrca. A je Kernjak ali je Kernjak? Mi rečemo Kernjak tukaj, ah, no kako je pravilno, ne vem. Ob stoletnici smo naredili iz Pirnat dan je bil s Koroške.Iz Bratov Pirnat pa je bila Trta? Mislim, da je bila Žitarjeva vas. To so bile, smo jih povabili oziroma so v Domžalah potem smo imeli koncert za ob stoletnici. :
To pa moški, bo zmeraj ležava, se bo zmeraj smejal, a ne. Pred poroko to reče. Po poroki pa... Luka Kramolc, komponist tudi od njega, kolega. Na koncu pa France Gorše, ki se je rodil v Sodražici pri Ribnici, a ne. In je leta '45 bežal najprej v Trst z Gorico, potem pa v Ameriko. V Ameriki je imel še z dvema umetnikoma eno klet kot atelje, ne. Joževo Dlan je bil en slikar, pa Miro Župančič. In so plačali najemnine 100 evrov, pardon, 100 dolarjev na mesec, ne. Se pravi, vsak je plačal 33,33 dolarjev. Ja, ja. In tudi tega ni imel, ubogi. In so včasih tedne pa tedne od marmelade živeli pa od mleka. In pol se je odločil, da bo šel v Evropo, a ne. Je pa tam prodal nekaj svojih del v Clevelandu, kjer so Slovenci, ne. Pa tudi v New Yorku. Križevih potov in tako naprej. Ampak kdor bo živel v Ameriki, ne bo od Goršeta umetnine kupil, ne. Mora najprej hišo postavit, stanovanje kupit pa tako. Tako da je prišel nazaj, se naselil na Jezerskem, na avstrijski strani, v Kortah, a ne. Kmalu je pa opazil, da tam ni materiala za slikanje, ni gline, a ne. In je potem tole kupil in se preselil sem, v Sveče. In tukaj je živel še 17 let. 17 let. Četudi smo vsi rekli: "To ne bo zdržal, on je starček" in tako naprej. Vse, kar je načrtoval, vse je zrušil. Vse, ja. Zdaj gremo pa gledat njegova dela, v njegovo galerijo. A cerkev se spodaj vidi ali kako? To je isto hiša In ko je umrl tudi njegov sin v istem letu, mogoče bo zaradi starosti sin pa kar vojaka, ne? Um, tele, potem smo kar naenkrat bili brez gost, brez, ne brez gostilne tudi, ampak brez dvorane, brez dvorane, ne? In kulturno društvo, ki nima dvorane, zelo težko deluje, zelo težko. Moraš iti v občino, ali pa v Celovec ali kamorkoli, in tedaj sem se jaz odločil, da kupim tole domačijo, ki je bila spodaj, in jo preuredim v en kulturni center, a ne, tehnološki in kulturni center, in sem tedaj tudi potem postavil naš star, naš star oder. To je originalni oder od slovenskega posvetnega društva Kočna v Svečah. Imenoval se je izobraževalno društvo, ne, ker to je bilo važno, da si konkurenčen, če si kmet, če si izobražen, ali pa nisi, je velika razlika, ne? In vsa društva so se imenovala slovensko katoliško posvetno izobraževalno društvo, in naše se je imenovalo Kočna v Svečah, ker Kočna je tale gora tle zadaj, ki je skalnata gora, in takšni naj bi bili Slovenci tudi, skalnati, ne? Močni, ja. In tale društvo je imelo imenitno vodstvo, ki je bilo tudi zelo korajžno. Mi smo prosili Jakoba Aljaža pa Finžgarja. Finžgar je napisal besedilo za našo himno, ne, imamo svojo himno, Aljaž pa melodijo. Kar srce je mati dala, to moraš kultivirat, ne? To je besedilo, začetek od Finžgarja. In imamo še original, seveda, ohranjen, tako Finžgarjev rokopis in Aljažev rokopis, ja. Društvo je pa bilo ustanovljeno 1909. Tedaj so se ustanavljala vsa društva na južnem Koroškem. Zaradi nacizma teh pa nemško govorečih društev smo pa mi naredili kontra društvo, ponavadi, ne? In ta društva so zdaj vsa stara, tako kot naše, 110 let približno, 1909 ali pa 120 let približno. To je ta starost naših društev, ne? Ja. In seveda, kaj smo delali? Tamburice smo igrali, potem pesmi peli, igre so bile znane. Recimo, če je bil dan svetega Štefana, 26. december, obvezno smo vedeli: Bojna igra, a ne? Materinske dneve in tako naprej. In tam to niso samo igre, ampak tam se tudi goji slovenska beseda, logično, ja. To se zdaj nadaljuje in imajo nekatera društva zelo dobro, visoko kvalitetne lutkarske skupine. Evo, Cimoš Mihel, potem tamle v Trtama, v Žitari vasi, Železna kapla. In tudi pri lutkarskih skupinah je isto. Gre za jezik, a ne? Gre za jezik, na lutke tudi. In imajo tudi vsako leto en lutkarski festival. In tisti festival je eden boljših v Avstriji, a ne? Ja. Tako da je ta manjšina zelo, zelo inovativna, kreativna in samo tako lahko preživiš. Ker če je igra žalostna ali pa slaba po kvaliteti, ljudje ne pridejo. Samo ker je slovenska, ne pridejo, ne? Ampak če imaš pa ti zanimive projekte, zanimive programe, pa ljudje pridejo, ne? Pridejo. Tako da lahko rečemo na splošno, da Slovenci radi sodelujejo pri kulturnih prireditvah. Ne prevzamejo pa radi funkcije v kulturi, v politiki pa še manj, ne? Jaz sem recimo bil zdaj 15 let predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Ne bom več kandidiral in noben noče postati moj naslednik, ne? Ja, zanimivo. Sicer imamo tudi en majhen parlament, ki se imenuje Zbor narodnih predstavnikov. Tam smo zdaj imeli pretekle dni ene vrste volitve in je skoraj 2000 ljudi sodelovalo. V tem smislu je že zanimivo, ne? Ampak da bi pa eden prevzel vodstvo Zbora narodnih predstavnikov, pa spet ne. Ja. Torej, kaj sem že omenil? Da imamo tri gimnazije. Omenil sem, da imamo deloma tudi otroške vrtce pa osnovno šolstvo. Kaj smo pa mi izgubili? 1. maja. Zdaj, ja. In mi smo celo osmrtnico izdali od moje organizacije, ja. Zadnji sodnik je odstopil oziroma je šel v penzijo. Zadnji dvojezični sodnik. Ker mi smo imeli tri dvojezična sodišča, kar je tudi premalo, ampak smo jih imeli vsaj tri. Zdaj je pa zadnji šel v pokoj in nimamo nobenega več. In naša organizacija je izdala osmrtnico, ker je zdaj dvojezično sodstvo mrtvo. Ja. Tudi prej ni bilo nič. Ti si šel na sodnijo in si rekel: "Dober dan." Je pa tajnica rekla: "Vas, ja." Ja. Kaj pa je to za eno dvojezično sodstvo? Ali pa jaz imam tu en spor s sosedom. Vedno se sosedi za deset centimetrov, ne? Ja. In pridem na sodnijo in sodnik reče: "Dober dan, gospodinjsko." Lepo, ne? V slovenščini. Potem pa dobim protokol, pa piše: "Obravnava se je začela v slovenščini in se je nadaljevala v nemščini." To je bilo vse. "Dober dan," je rekel. Je pa teč. S tem statistiko popravi, ne? Popravljamo več slovenskih teh razprav, ne? Potem pa tudi on rad dela odločitve, tudi za statistiko dobro. Ampak to ni dvojezično sodišče, ne? Zdaj pa še zadnji je imel dvojezičnih sodnikov, ki je bil res dvojezičen. Če je prišel en Ljubljančan, kdorkoli, en Slovenec iz Trsta, takoj slovensko, ne? Ja. Ja. In zdaj pa imamo pa mi ene debate z pravosodno ministrico. Ona nam hoče pomagati. Koroški politiki so pa proti. Koroški politiki nočejo dvojezičnih sodišč, četudi v državni pogodbi. Mednarodna pogodba to piše. Dvojezični jezik, uradni jezik, sodišča, šole in tako naprej. Ampak domači politiki se proti temu borijo. Pravijo: "Mi hočemo ta stara sodišča obdržati. To je Železna kapla pa Borovlje pa Pliberk, a ne? Mi smo za regionalni razvoj." Ja, pa nič nisi naredil zadnjih 50 let za regionalni razvoj, ker oni bi lahko tolmače, izobrazili tajnice, potem razne druge nastavljence na sodiščih. No, vseeno, taka je situacija. Imamo pa sodnike v Celovcu, ja. Tako kot v Sloveniji. Vsak bi rad bil zdravnik v kliničnem centru, ne? Noben pa noče iti v eno, ne vem kam, kakšno vas, a ne? In pri nas tudi imamo ene tri sodnike v Celovcu, ki so izredno dobri. Ampak tega sodnika ne smeš prestaviti, ga ne smeš odstaviti. In eden je moj bratranec. On ima izpit, je v Celovcu sodnik. 30 let sta. Zelo perspektiven. In njega ne morejo prisiliti, da gre na Jezersko peč, v Železno kaplo, ker sodnika ne moreš odstaviti niti prestaviti. Ga ne moreš. Tam, kjer se on javi, tam ga lahko uporabiš, če pa ne, pa ne. In noben se noče javiti za podeželje. Isto pri živilnih zdravnikih in tako naprej. Vsak hoče biti Nobel pa v Celovcu in tako naprej. Ja. Na vsak način. Pravnikov imamo najbrž ene 30. Tudi advokate ali pa druge v drugih službah. Sodnikov jih je malo manj. Potem imamo zdravnike. Jaz bi rekel ene 200 zdravnikov, učiteljev ene 300. Tu je kar močna manjšina v tem smislu, ne? Ja. Ampak najvažnejše je, da imamo take dvorane kot tukaj, ki sem jih jaz financiral. Sem dobro zaslužil včasih, ja. Ko sem bil v BosnOkej, super. In ko je ta deček, ko je zadnji gostilničar bil Slovenec, ubogi, pa deca ne bo, kaj, doktor C? Kdo bo ti bil te gostilne? Ampak take dvorane so važne. Tam se goji slovenska beseda. In jaz tudi, ko naredim tako dvojezično prireditev, recimo, zdaj me povabijo iz Slovenije rogovce, rogovce. Da vsi Nemci pridejo. Oni ljubijo. Oni mislijo, da je to nemški instrument. Pa ni res. So v Sloveniji rogovci rogisti, kakor se reče rogisti . Rogisti, ja. V Kanalski dolini, na Koroškem, povsod. Ampak s tem dobiš eno drugo publiko, ne? Ja. Ker če imaš samo ene slovenske rime, eni ne pridejo, ne? Ne razumejo, pa tudi drugače nočejo biti. Ampak če pa imaš to ali pa lovski zbor, če je en po en lovski zbor, to pridejo trume. Ja. Potem imamo zanimive posameznike. En župnik tu iz Bečovca v sosednji fari. On se je na pamet naučil celega Gregorčiča. Zdaj celega Kosovela, a ne? Ker Kosovel ima obletnico. In dela potem turneje, ne? In tudi pri nas je bil z Gregorčičem tukaj. Saj ima danes. Danes je bil pri maši, je bilo oznanilo, da ima koncert, mislim, nastop. . Krištof, ja, ja. Potem imamo enega, ki je ... Ki s pleham dela na strehi. Kaj pa je to? Ličar ali kaj? Krovec.
Krovec. Klepar. Klepar, ja. Špengler. Špengler. Bravo. Čisto domače povedal. :
On se je Fausta naučil na pamet. Ja, Fausta. Špengler. Ampak res. Ja, ne celega, ne? To je pet ur, ampak eno uro pa pol na pamet govori. Saj ima cajt na strehi.
Potem obstaja ena lepa novela od Štefana Cvega. Se imenuje "Die Schachnovelle". Sem jo na pamet naučil. Taka knjižica, ne? Ja. In potem on gre okoli po vaseh, pa ima tele prireditve. On jih ima sicer v nemščini, ampak vsi vejo, on je tale Hednik, Robert, naš človek. In on zna šahnovele na pamet. Ali pa Fausta na pamet. Ja. In zato dobiš vedno ljudi in gledalce. Ko pridejo pa dvakrat, trikrat, a ne? In potem je tudi v Svečah ena družina, kjer sta dva človeka svetovnega formata, diplomat, pa ena mezzosopranistka. Kako ste se tukaj znašli? Da ste se odločili, da greste sem. Vendarle sta bila oba na velikih odrih in na velikih ... V velikih mestih. Ja, je bilo malo žegna zraven. Namreč, ona je ... Metzl je že dopustil, da domobranski otroci pridejo v Slovenijo in imajo koncerte, karkoli. To je bilo leto '87 ali kaj. Se je že odpiralo tam, ne? Tudi Goršetu je prišel na obisk Metzl. Devet, ne? Ja. No, na vsak način je moja žena imela tri koncerte v Trstu pa v Ljubljani in v Celovcu. In v Celovcu jaz nisem bil na koncertu, ker sem delal tudi v New Yorku. Ampak jaz sem o tem koncertu bral eno lepo poročilo v našem tedniku in sem ji napisal ljubezensko pismo. Ampak previdno, ker nisem vedel, ali ni poročena ali pa kaj. Saj ne veš, ne? Ali pa z glasbo poročena. e. Ste jo slišali že prej ali kako? Ne, nič. Ker jaz sem ji pisal na slepo eno pismo v Buenos Aires. Ona je pa že v Ženevi živela. In je dva meseca odprla tisto pismo. No, na vsak način je odgovorila. Potem sva imela korespondenco tri mesece. Potem sva telefonirala po štiri ure včasih na dan. Tam je bil en sistem, ko si lahko v New Yorku brezplačno telefoniral. r 3:
Aja. Ste že slišali za tiste? Ja. Ene prave številke smo imeli. No, ja. O tem ne bomo govorili. Na vsak način, tako sva rekla. Dajva se raje poročiti, namesto toliko telefonirati. In ko sva se prvič videla, prvič srečala, sva po dveh urah sklenila, da se poročiva. Potem se nisva takoj poročila. Še je trajalo pol leta, leto. Ampak sklep je pa bil: "Dajva." Ja. No, in potem so prišli vsi sorodniki. Marko Fink je že živel. Andrej Fink živi tudi tu v Sloveniji. Pa sestra. Vera tudi živi. In tako je ta družina rasla in znanci in tako naprej. Ampak spoznala sva se preko korespondence, ko še ni bilo interneta. Jaz imam pism celo goro od nje, ona pa še več od mene. Jaz sem pisal tri pisma na dan. Še zjutraj, pa opoldne, pa zvečer. Kaj? Ali jih še berete? No, tiste najlepše še včasih pogledamo. ker 3:
Nek se je omenil Marka Finka. Od njega hčerka je poročena v naših koncih. :
Imata pet otrok. Cerar se piše, se mi zdi. tako je. Zanimivo ona je bila edini otrok od Markota. In Marko ima zdaj pet vnukov. Gotovo imate kaka vprašanja, da ne bom jaz ves čas govoril. Pa bi ta pisma kdaj izdali v knjižni obliki? er 1:
Ne vem. Ne vem. Ene druge stvari morajo, prej priti Kaj pripravljate? Kakšno knjigo? Malo zbiram ene spomine,. Jaz sem Putina srečal pa Clintona. Pa to je zanimivo. Jaz sem se Putinu zlagal, recimo. To bom jaz napisal. Ampak tedaj je bil še normalen, leta 2002. . Jaz sem v Varšavi bil. Ga kratko obujem. V Varšavi. In v najvišjem nadstropju kulturnega centra. Taka stalinistična zgradba. Tako kot je bila piramida zgleda. Darilo Rusije je bilo. Vidim Putina zraven mene iz voska. Kot Madame Tussauds. Potem pa rečem ambasadorju: "Ti daj, Boštjan, daj me slikati s tem človekom." Je pa imel tisto dralon srajco, veš. Iz plastike. Tisto srajco. Ko jo opereš, pa je v dveh minutah suha. Pa če se znojiš, prav vse vidiš.. Je imel tisto srajco, eno tako bosansko kravato. In dve ... Leto pozneje pa gremo v Moskvo. Avstrijski predsednik ga je s sabo vzel na obisk. To so tisti dosjeji in podlage in konzularni slučaj in vse skupaj. In kar naenkrat pa tam spet Putin zraven mene stoji, ampak živ. In jaz potegnem ven to fotografijo. Pa pravijo: "Kje pa je tole?" Pravim: "Ja, to je Putin iz voska." "Ja, kje pa je to?" Pravim: "V Varšavi." A ne? V Varšavi. Potem pa vpraša: "Zakaj pa v Varšavi?" Jaz sem pa rekel in sem se zlagal: "Ker vas Poljaki tako ljubijo." Tako se je smejal. In tam je bila ena fotografinja. Je bila taka. Danes se ne sme to reči. Ampak takoj je slikala, kako se smeji Putin. Pa jaz. In vsak ruski veleposlanik, ki vpraša, zakaj se Putin smeji, in če mu to rečem, se tudi smeji. Ja, ker nismo mu slikice rekli. Ampak to je bilo leto 2002. Ene take anekdote imam pa s Clintonom pa z drugimi. Clintona sem srečal ene štirikrat zaradi Bosne. Zaradi Bosne. Ker on je ta mir prinesel. Samo če ste pa knjigo napisali, bi bila pa recimo naslov za recimo za mlade zakonce: "Kako sem se poročil v dveh urah." Ja, ja. Priročnik. Zdaj je 38 let minilo. To drži. Kar se tiče zdaj, je zelo aktualna tale Bosna, ne? In tudi razbolena. Kako je vaše? Vi ste potem ... Takrat je bilo najbrž lažje. Vendarle že kot Slovenec malo drugače gledajo na vas pa drugače ... Drugače razumete, kaj pravzaprav oni počnejo. No, ja. To imate tako. To je originalni oder iz 1910. . Samo če tole dvignem, kasiram vstopnino." Ne. Jaz moram reči za eno besedo. Poslanci so najboljši ljudje na svetu. Ampak res. Dobri. Od srca. Vse. Ki imajo pa najslabše politike na svetu. In pri nas imaš možnost ... Na tri načine lahko politike odstraniš. Tu so volitve, potem eno dobro sodišče pa novinarji tudi lahko na svoj način. Spodaj pa 30 let isti. Ljudje vladajo in zdaj bo Izetbegović spet kandidiral. Ne ta stari, ne ta je že mrtev. Ampak ta mladi. Se pravi, to ni dobro. . Namesto tega bi mednarodna skupnost morala narediti nekaj, kar je v naših državah normalno. Po dveh mandatih je moral Borut Pahor iti. Po dveh mandatih je moral Obama iti. Ja. Zakaj pa morajo Dodik in pa vsi ti ostati sto mandatov? To ni dobro. Se pravi, vi ste kar precej časa tam, ne? Jaz sem bil dvanajst let visoki predstavnik pa štiri leta veleposlanik. Na žalost, ja. Ampak recimo bivša ministrica za pravosodje Avstrije, Alma Zarić, je bila iz Bosne. Je končala pravno fakulteto v Piacenzi, pri Columbia University pa na Dunaju. Potem poznate verjetno majhno državo, ki ima enega bosanskega ministra za industrijo, Ethem Husić. Ta država se imenuje Avstralija. Ja, Ethem Husić. Pa eno Slovenko imajo za ministrico. Gospa Pliberšek. Pliberšek je najbolj Slovenec. Potem ena bivša ministrica za šolstvo na Švedskem, Aida Hadžijalić. Je bila 27 let stara in je bila ministrica. Je pa eno pivo popila in je potem odstopila zaradi enega piva. In pivo je pa ... Eno pivo je dovoljeno na Švedskem. To je 0,2. Ja. Ampak je rekla: "Jaz moram biti vzor mladim ljudem pa ne morem kot ministrica eno pivo popiti." Ampak se bo vrnila. Ona je že v parlamentu. V Stockholmu je že spet. . Potem v Domu lordov je ena Arminka Helić. V Domu lordov v Londonu.
In v avstrijskem parlamentu ... Na dunajskem in avstrijskem parlamentu jih je deset Bosancev pa ne vem. To je škoda. Izredno. Ali pa direktor avstrijskega Telekoma, Boris Nemšič, je bil iz Sarajeva in je bil eden najboljših direktorjev. Smo imeli največ dobička pa največ ekspanzije pa tole. Ja, takih je veliko. In v Avstriji jih je več kot sto tisoč in vsi imajo svoje službe, svoje firme in so se znašli. In so se bolj integrirali Bosanci kot pa Nemci priti na oblast tale generacija. Se pravi, zelo nadarjeni, hočem reči. Ampak oni ne bi doma mogli biti tajniki v tistih občinah ali kjerkoli. V Tuzli ali končuje gimnazijo, recimo v Avstriji. Imamo dvesto tisoč Nemcev tukaj. Ja, zato pa jaz mislim, oni imajo bodočnost. Mora pač. Tale generacija. In potem bo Bosna ena krasna država. Še bolj krasna, kot je itak že. Samo v medijih pa ne šteje zdaj tako. Je ta čas zdaj potem sedanjem, kako se reče že vsakemu predstavniku, je pravzaprav, da bodo še težji časi za Bosno. Vi to poznate? Moj naslednik je bil Nemec, bivši nemški minister za poljedelstvo. Se ni tako hitro znašel, ampak je imel dobre namene. Ampak ene stvari je on Američanom preprečil, so ga pa hoteli odstraniti. En plinovod hočejo zidati Američani iz Krka dol v Bosno. In visoki predstavnik je rekel: "Poslušajte, tam je državna lastnina, tam so zemljišča. To se mora rešiti najprej. Potem pa plinovod." Je bilo že preveč. Ste toliko optimist, da bo Bosna zdržala kot celota toliko časa, da pride ta generacija, ki je zdaj v gimnazijah? No, ja. Jaz bi rekel, bo že trajalo ene šest, sedem let. Ampak lepo bi bilo, če bi hitrejši šlo, seveda. In nekateri se že začenjajo vračati tudi. To je zdaj nov fenomen. Plus po svetovnem prvenstvu so letos spet drugič po nogometnem svetovnem prvenstvu. Velik faktor. Cela Bosna se je na nogah stala. Srbi imamo manj, seveda. . Ampak to je en velik problem. Čas. Čas. Tempo. Oni ne morejo večno čakati na boljše čase. Ti mladi so okej. . Če ni kakih drugih vprašanj o Koroški, o diplomaciji pa o Bosni, potem se vam zahvaljujem za obisk. Čeprav se nam je že mudilo smo za eno pesem še našli čas. In marsikatero okno na sosednjih hišah se je odprlo, da se je pesem bolje slišala. Pot nas vodi na Bled kjer zapojejo pri večerni sveti maši na otoku sredi jezera v cerkvi Marijinega vnebovzetja poznani tudi kot cerkev Matere Božje na jezeru. Do nje vodi znamenitih 99 stopnic, znana pa je po svojem »zvonu želja«, kjer po sveti maši lahko obiskovalci zazvonijo za srečo. Tja in nazaj smo se seveda odpravili z pletno malo bolj modernejšim pogonom električnim namreč zato je prijetna in hitrejša veliko hitrejša kot tista po cesti na povratku domov. DJD