Zlata poroka Marije in Mirana Pezdirc

Malo pred 12 uro, no eno uro prej, če smo čisto točni kakšno minuto gor, ali dol ni pomembno se je v soboto 22. avgusta cerkev svetega Martina v Dobu napolnila z sorodniki, prijatelji, znanci, člani zakonske skupine Naše Ognjišče, skupine Rožmarinke in številnih drugih, ki so s svojo prisotnostjo želeli biti pri zlati poroki Marije rojene Avbelj in Mirana Pezdirc . Ubrano petje in igranje je bilo tokrat v domeni razširjenega pevskega zbora pod taktirko Polone in organistke Lucije. Za piko na i sta poskrbeli vsaj kar se glasbenega dela obreda tiče še instrumentalistki Monika in Maja. Kot se za zlato poroko spodobi in tudi za vse ostale ju je pri vhodnih vratih sprejel domači župnik Jure Ferlež in nato so ob zvokih poročne koračnice počasi stopili v cerkev. Da je njun utrip z župnijo živ priča poleg številnih , ki so prišli k sveti maši tudi njun delež pri sveti maši, saj je vsak prebral berilo vnuk pa še prošnje. In kaj jima je tokrat v nagovoru dejal župnik Jure? V svojem nagovoru se je oprl na Evangelij in sicer Evangelij po Mateju (Mt 9,14–17) , ki pravi : Tedaj so stopili k Jezusu Janezovi učenci in rekli: »Kako da se mi in farizeji pogostoma postimo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim je odgovoril: »Ali morejo žalovati svatje, dokler je pri njih ženin? Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet in takrat se bodo postili. Nihče ne prišije zaplate iz neudelanega blaga na staro obleko. Nov šiv namreč obleko trga in nastane še večja luknja. Tudi ne devajo novega vina v stare mehove; sicer mehovi počijo in se vino razlije in mehovi končajo; temveč novo vino devajo v nove mehove in se oboje ohrani.« Zbranim in posebno še zlatoporočencema je dejal : Lepo vas pozdravljam še enkrat v naši župnijski cerkvi svetega Martina, ob praznovanju zlate poroke Marije in Mirana, ki danes praznujeta 50 let svojega bogatega zakonskega in duhovnega življenja. V teh petdesetih letih sta bila pričevalca življenja – tako doma kot tudi v svojem služenju in pričevanju po župniji. Za vse to se danes zahvaljujemo. Obenem pa ne moremo mimo današnjega evangelija. Jezus v središče ne postavlja ne posta ne starine, ampak ženina. In ne Mirana, ampak samega sebe. Jezus se večkrat predstavi kot ženin z veliko začetnico – kot tisti, ki je partner in sopotnik Cerkve. Kot tisti, ki vabi človeka na skupno pot, na pot skupnega življenja. In kaj je njegova naloga? To lepo pove v nadaljevanju današnjega evangelija, ko govori o novem vinu in novih mehovih: »Novo vino potrebuje nove mehove.« Novo vino zori, kipi, se spreminja. Zato morajo biti mehovi prožni in elastični, da ga lahko ohranijo in se ne razpočijo. Takšni mehovi so potrebni tudi na začetku zakonske zveze. Na začetku je vse novo. Vse kipi, vse se dogaja na polno. Človek ima ogromno načrtov, želja, notranje energije in dinamike. Potrebno je ogromno prilagajanja, pomoči in tudi Božje milosti, da se človek nauči razmišljati v besedi »midva« in ne samo v besedi »jaz«, ki je lahko tolikokrat ovira. »Midva.« Potem pa pride življenje. In človek se skozi življenje spreminja. Iz dneva v dan smo drugačni. Vsak dan nas nekaj zadene, nekaj spremeni, nekaj dopolni. Dodajamo izkušnje in znanje, pa tudi mirnost, preudarnost in modrost. Tudi mehovi se s časom spreminjajo. Morda postajajo nekoliko bolj okorni, vendar so hkrati bolj modri. Naučijo se, kaj dovoliti in česa ne, da bi se vino lahko razvijalo v pravo smer. In danes sta tukaj vidva – po petdesetih letih, ob svoji zlati poroki. Zdi se mi, da je v vaju danes poseben mir. Imata še vedno ogromno želja in tudi veliko pogledov na to, kaj bi bilo mogoče v teh letih še storiti in doživeti. Morda se ti pogledi kdaj ne ujamejo popolnoma. A kljub vsemu sta skupaj v nekem posebnem miru. In ta mir mora razumeti nekaj, kar sta storila že pred petdesetimi leti: odločila sta se, da noben odnos ne bo pred Bogom tako pomemben, kot je vajin odnos. To velja še danes. Noben otrok, noben vnuk in nobena druga oseba v vajinem življenju ni za vaju tako pomembna, kot sta vidva drug drugemu. Kajti na poročni dan vaju je Bog duhovno povezal v eno. Zato se mi zdi pomembno, da tudi po petdesetih letih – in prav to danes počneta – znova izbereta eno pot. Ne otrok. Ne vnukov. Ne dela. Izbereta drug drugega. In ne samo danes. Vsako jutro. Vsak dan. Vsako uro. Izbereta drug drugega. Človek lahko od drugega pričakuje marsikaj. Toda skupnega miru se ne da izsiliti. In prav to nam danes hoče Jezus povedati v evangeliju. Govori nam o starem in novem. O ljudeh, ki so tako navajeni stare zaveze in vseh pravil, ki jih prinaša, da sploh niso več sposobni začutiti svobode, ki jo prinaša Kristus. Ostajajo zadaj, daleč stran. In pravijo: »Starina je boljša.« Pa ni res. Nobena starina ni sama po sebi boljša. Jezus to pove skoraj hudomušno, kot da bi se nekoliko posmehoval tistim, ki so ostali daleč zadaj in se nočejo iz starega preseliti v novo zavezo. In tudi danes imamo veliko ljudi, ki so ostali daleč zadaj, ker se bojijo tveganja, ki ga prinaša Kristus. Jezus namreč ni prišel zato, da bi nas utrdil v naši samozadostnosti. Prišel je, da bi nas razburkal. Da bi nas odpeljal na razburkano jezero, kakor svoje učence. In prav tam, sredi razburkanega življenja, nas vabi, da izberemo Kristusa in mu dovolimo, da naredi mir v naših valovih. Človek lahko sicer ostane učenec, vendar ga življenje, ki je vedno obrnjeno nazaj, ne more pripeljati ne do nebes ne do notranjega Božjega miru. Tudi tisti stavek »Starina je boljša« ni nekakšen pečat, s katerim bi Jezus potrdil, da je treba ostati pri starem. Prav nasprotno. Govori o človeku, ki bi rad na novo vedno znova dodajal nekaj starega. In pravi: »Zakaj bi se spreminjal? Zakaj bi šel naprej? Saj je dovolj, če ostanemo zadaj.« Toda tudi vidva danes vesta, da življenje ni staro samo zato, ker je minilo petdeset let. Življenje pri sedemdesetih ali petinsedemdesetih letih zahteva nov premislek. Zahteva, da se znova postavimo pred Boga in rečemo: »Gospod, veliko dobrega smo že prejeli. Zakaj se ne bi veselili tudi tega, kar nam daješ danes?« Imamo glavo na pravem mestu. Imamo srce na pravem mestu. Imamo dušo na pravem mestu. Poglejmo, kaj vse nam daješ. Ne živimo nazaj. Vse, kar je bilo, je imelo svoje prednosti in svoje lepote. Toda danes smo tukaj. In tukaj smo na pravem mestu, ob pravem času in s pravim človekom. Zato je pomembno vzljubiti današnji trenutek. Z vsemi boleznimi, z vsemi težavami, pa tudi s svojimi pomanjkljivostmi in nemočjo. Tudi s svojo pozabljivostjo. Tudi to je treba znati vzljubiti. To je smisel zlate poroke. Ne želimo nazaj, ker tam ni ničesar več, kar bi bilo namenjeno nam. Smo tukaj, ker nas ta trenutek in to, kar smo, posvečuje. Današnji dan je dober dan. In to vam želim tudi danes, ko prejemata ta blagoslov. Prejela sta blagoslov za svojo življenjsko pot, za svoje zakonsko življenje, tudi za tiste trenutke, ko je bila vajina zvestoba in vera morda preizkušena in sta se morala znajti sama. Bog preizkuša. Ne zato, ker bi nas želel odriniti daleč stran, ampak zato, da nam pokaže ogledalo. Da se zavemo, kje smo. Da tudi sami prepoznamo, česa nam manjka. Toda vidva sta danes tukaj predvsem zato, ker se imata rada. Ker želita drug drugega znova izbrati. Ker želita drug drugega znova vzeti za svojega in svoj odnos znova izročiti Bogu. In ker želita vzljubiti današnji trenutek. To, kar sta. To, kar imata. In vse, kar sta skupaj z Bogom v teh petdesetih letih spletla, napletla in ustvarila okoli sebe. Draga Marija, dragi Miran, ob koncu tega nagovora vama želim izreči iskreno zahvalo. Oba sta prišla od drugod v to župnijo. In malo je ljudi, ki bi tako iskreno postali doma v župniji, kamor so se preselili. Zato sem vama iskreno hvaležen, da sta tukaj tako močno doma. Hvaležen sem vama za vse trenutke vajine predanosti. Bila sta pevca, oba kateheta, oba pomočnika pri različnih župnijskih službah in dejavnostih. Postala sta nepogrešljiva člena naše župnije. Kot župnik vama ob tem izrekam najprej zahvalo, pa tudi priznanje. Malo kdo ima našo župnijo tako rad, kot jo imata vidva. Malo kdo je vedno pripravljen pomagati, vskočiti in narediti, kar je potrebno. In malo kdo s takim zanosom živi svojo vero, kot jo živita vidva. Toda danes nismo tukaj zato, ker bi bila župnijska pomočnika. Nismo tukaj zato, ker bi bila nepogrešljiva pri tem ali onem delu. Danes smo tukaj zato, da v tem trenutku znova izbereta drug drugega. V moči vsega, kar sta v petdesetih letih prejela, preživela, premagala in ustvarila, sta sposobna še naprej pomagati, vztrajati in hoditi skupaj. In prav to bomo sedaj z blagoslovom tudi obnovili. Amen. Zlatoporočenca sta se zbranim zahvalila z besedami : Ob zaključku besede daritve bi rada dodala še nekaj besed zahvale. Ob 50-letnici najinega zakona se hvaležno spominjava najinih staršev, sorodnikov ter življenjskih sopotnikov in prijateljev, ki so že odšli v večnost. Verjameva, da se danes na poseben, nam neviden način dobrotno ozirajo na najino praznovanje. Iskreno se zahvaljujeva gospodu župniku za darovano zahvalno sveto mašo in za nagovor. Hvala, ker ste potrdili in blagoslovili najin zakon, naju prijazno podprli pri praznovanju v župniji in nama omogočili, da tudi navzven pokaževa svoje veselje ob tem jubileju. Hvala za vaše skrbno duhovno vodstvo v vsakem času in tudi za naše osebno prijateljstvo. Hvala župnijskemu ojačanemu pevskemu zboru, dirigentki Poloni in organistki Luciji, da so se nama pridružili ter s tankočutnim glasbenim izborom obogatili to slovesno mašo. Hvala instrumentalistkama Moniki in Maji, da sta z izredno mladostno zavzetostjo in srčnim pogumom izvedli ganljivo Marijino pesem. Hvala ministrantom, posebej Urbanu, ki je za sodelovanje pri maši izbral uigran medžupnijski ministrantski ansambel. Hvaležna sva zakonski skupini Naše ognjišče, ki naju prijateljsko bogati z rednimi srečanji in tudi s tokratnim druženjem potrjuje vrednost in lepoto zvestega krščanskega zakona. Hvala vam! Enako iskrena zahvala gre družbi Rožmarin, ki je današnji dan sprejela kot priložnost za naše sproščeno srečanje in druženje. Hvala Borisu Golobu, ki se je prijazno odzval in s svojo profesionalno pomočjo prispeval k uspešni postrežbi. Hvala Lajovčevim, Boštjanu, njegovi družini in prijateljem za pomoč pri postavitvi zanesljive zaščite svatov pred vremenskimi presenečenji. Posebno zahvalo zasluži najina hčerka Polona, ki je bila srce, roke, motor in duša skoraj vseh aktivnosti, ki sva si jih za to praznovanje zamislila – in še marsičesa več. Zahvaljujeva se tudi vsem drugim, ki ste kakorkoli pomagali pri pripravah na ta dogodek, pa tudi vsem, ki sva jih v svoji prehitri nezanesljivosti in prazničnem vzhičenju morda pozabila omeniti. Če sva koga izpustila, naj ve, da ga nisva pozabila v srcu. Hvala vsem, ki ste danes tukaj, in vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da je najin zlati jubilej tako lep in prazničen. Hvala vam iz srca! Čeprav je Marija mislila, da bo imela zadnjo besedo pri zahvali je vseeno podelil blagoslov in povedal še nekaj podrobnosti na koncu svete maše župnik Jure. In na tokratni zlati poroki sem izvedel še nekaj zanimivega in to kako je z metanjem riža na zlati poroki in nič nebi bilo narobe, če tudi na drugih porokah. Meče se v embalaži po domače v škatlah in to Karitasovo košaro oziroma tam kjer ima prostor Karitas. DJD