Sveta maša za vse lovce in v čast svetemu Hubertu

Slovesnost ob praznovanju 80 letnice Lovska družine Lukovica je na prostoru pred lovskim domom v soboto 12. septembra pričela najprej z slovesnim prihodom praporščakov in župnika Bernarda Rožmana ter zapeto slovensko himno ki sta jo zapela Marjetka in Boštjan. Sveto mašo je v zahvalo in priporočilu tako dobremu Bogu kot njihovem zavetniku svetemu Hubertu daroval domači župnik Bernard Rožman, ki je tudi blagoslovil kip svetega Huberta, ki se je nahajal pred oltarjem naj lovce in lovke varuje na vseh poteh in pri vsem, kar počnete v svojem življenju Pri sveti maši v s soncem obsijani naravni katedrali z čudovito kuliso se je domači župnik Bernard Rožman spomnil ker prihaja z malo višje Gorenjske znamenitega glasbenika in pevca Franca Koširja in njegove lovske pesmi. Blizu kraja, kjer sem živel, je tudi Brdo, zato smo slišali marsikatero zgodbo o lovskih podvigih takratnega predsednika Tita, o tem, kako so mu v parku pripravljali različne živali in je potem tam lovil. Lovci izhajate iz posebne tradicije varovanja narave in okolja, predvsem pa tudi iz posnemanja svojega zavetnika, svetega Huberta. Njegova zgodba je zelo zanimiva. Bil je plemič, bogat mož, imel je ženo in otroka. Življenje pa je prineslo veliko preizkušnjo – umrla sta mu žena in otrok. Hubert se je nato zatekel v gozd in se še bolj posvetil lovu. Nekega velikega petka je odšel na lov. Takrat se mu je prikazal jelen, kakršnega imamo upodobljenega tudi tukaj – med njegovimi rogovi je zagledal križ. Ta dogodek ga je globoko zaznamoval in spremenil njegovo življenje. Spreobrnil se je, začel brati Sveto pismo, pozneje postal duhovnik, zaradi svojih vrlin pa je bil izbran tudi za škofa. Služil je svojemu ljudstvu predvsem s svojim zgledom, hkrati pa je ohranil svojo ljubezen in navdušenje nad naravo. Hvaležni smo lahko tudi vam, dragi lovci, ker skrbite za naše okolje in si prizadevate, da so živali v naravi v ravnovesju. Res je, da včasih v medijih slišimo različna mnenja in različne zgodbe, vendar smo vam kot ljudje, ki živimo v tem okolju, hvaležni za vaše delo, za skrb za naravo in za živali, ki živijo v njej. Naj bo zato današnja naša molitev predvsem molitev zahvale in hvaležnosti, da smo danes tukaj skupaj. Ko smo v torek, sredo in še v četrtek gledali v nebo, smo le spraševali, kakšen bo današnji dan. Danes pa vidimo, kako čudovito je, da smo se lahko zbrali tukaj, v čast svetemu Hubertu, in da nam je naklonjen tudi tako lep dan za druženje. Naj bo današnji dan tudi podoba prihodnjih dni in prihodnjih let, ko se bomo še naprej srečevali na tej lepi lokaciji ter se skupaj Bogu zahvaljevali za vse dobro, kar nam podarja. Obenem pa naj nas današnje srečanje spomni tudi na to, da je naše življenje tukaj na zemlji minljivo in da se vsi pripravljamo na nebeško kraljestvo. Nekateri pravijo »večna lovišča«. Verujemo, da nas bodo tam pričakali tudi naši zavetniki in priprošnjiki ter nas spremljali v nebeško kraljestvo je še dejal župnik Bernard. Lara Puc, ki je tokrat vodila prireditev je besedo predala starešini lovske družine Lukovica Marjanu Dobrotinšku, ki je dejal, da v vsem tem času so naši predhodniki, pa tudi mi, ki predstavljamo današnjo generacijo lovcev, skrbno načrtovali gospodarjenje z divjadjo. Morda boste presenečeni, vendar je v preteklosti nereguliran lov povzročil tudi lokalna izginotja divjadi in celo iztrebljanje posameznih vrst. Sodobni kontekst lovstva pa deluje v duhu gesla »Lovci kot varuhi narave«. Pri tem velja, da z načrtovanim odstrelom ohranjamo vrste, z uravnavanjem populacij pa preprečujemo tudi širjenje nevarnih bolezni. Sodobno trajnostno lovstvo torej divjad varuje pred izumrtjem, medtem ko v preteklosti temu ni bilo vedno tako. Lep primer je širjenje populacije gamsa, ki je v bližini tukaj za nami, v lukovških kamnolomih, postal že prava atrakcija. Enako velja tudi za nekatere druge vrste divjadi. V uvodnih besedah zbornika sem zapisal nekaj misli o etičnem kodeksu slovenskih lovcev. To se mi zdi v današnjem času hitrega tehnološkega napredka družbe kot celote še posebej pomembno. Prav v razmerju med tehnologijo in ohranjanjem narave moramo biti zelo previdni in odgovorni. V sodobni družbi so namreč pogledi na lov vse bolj različni, pogosto tudi nasprotujoči in zmedeni. Zaradi odtujenosti mestnega človeka od narave in vse večje ogroženosti naravnega okolja postajajo razmerja med lovcem in divjadjo ter med človekom in naravo vse bolj občutljiva. Možnosti zlorabe človekove moči ter znanja in tehnologij, ki so lahko v škodo naravi in divjadi, so danes večje kot kadar koli prej. Vse to upravičuje in od lovstva terja višja etična merila, kot so bila potrebna kadar koli prej v dolgi zgodovini človeške družbe in lovstva. Lovske organizacije in lovci smo dolžni ohranjati lovsko kulturo ter lovske šege in navade, ki so sestavni del naše krajinske in narodne identitete. Obenem pa povzel del iz proslave občinskega praznika ,ki pravi: Občani Lukovice se znamo vedno spomniti na svoje prednike in njihovo delo. Znamo javno izpostaviti aktualne dosežke posameznikov in skupin, ki ustvarjajo utrip življenja v naši občini, jim izreči priznanje in obenem pogledati tudi v prihodnost. Ter nadaljeval z zahvalo v imenu svojih lovskih tovarišev za vse opravljeno delo generacijam lovcev Lovske družine Lukovica – vsem tistim, ki so še med nami, pa tudi tistim, ki jih ni več, a so pustili močno sled v delovanju naše zelene bratovščine. Naštel je tudi nekaj novosti , ki so jih opravili na lovskem domu v katerem je na ogled tudi razstava fotografij , ki predstavljajo aktivnosti naših članov, nekaterih, kot že rečeno, žal že pokojnih članov naše zelene bratovščine. Zahvaljujem se vsem tovarišicam in tovarišem lovcem, ki izpolnjujete naše skupno poslanstvo. V roke mladih generacij lovcev, ki se v zadovoljivem številu vključujejo v našo lovsko družino, in naslednjih generacij polagam skrb za populacije divjadi, ki bi jih radi tudi v prihodnje opazovali v našem prelepem okolju. Preden je konček svoj nagovor se je dotaknil tudi partnerk in se jim zahvalil za razumevanje ob njihovi odsotnost in na koncu vsem lovcem in lovkam zaželel zdravo mirno roko in dober pogled. Besede pozdrava je izrekla tudi županja občine Lukovica mag. Olga Vrankar, ki se je poleg podžupana Vincenca Dragarja udeležila slovesnosti. Dejala je , da tokrat praznujemo 80 let ljudi, zgodb, prijateljstev, prostovoljnega dela in povezanosti z našim prostorom, ki je v vseh teh desetletjih postala del naše skupne zgodbe. Del krajev, ki jih poznamo po gozdovih, njivah, poteh, vaseh in predvsem po ljudeh, ki tukaj živijo. Je del občine, kjer se še vedno poznamo, srečujemo na prireditvah, si pomagamo in znamo stopiti skupaj, ko je to potrebno. Lovstvo je veliko več kot le dejavnost v gozdu. Je poznavanje narave, spremljanje sprememb v okolju, skrb za življenjski prostor divjadi ter pripravljenost pomagati, ko je to potrebno. Velik del tega dela poteka tiho, daleč od oči javnosti, vendar je za našo skupnost zelo pomemben. Posebej dragoceno je, da svoje znanje in izkušnje prenašate na mlajše generacije. Tako ne ohranjate le lovske tradicije, ampak tudi spoštovanje do narave in odgovoren odnos do prostora, v katerem živimo. Lovska družina Lukovica je v vseh teh desetletjih postala tudi pomemben del društvenega in družabnega življenja naše občine. Srečujemo vas na različnih prireditvah, pri prostovoljnih akcijah in ob številnih dogodkih. Prav društva, kot je vaše, povezujejo ljudi in dajejo našim krajem tisti občutek skupnosti, ki ga danes še posebej cenimo. Ob tem ne gre prezreti niti vašega odnosa do lovskega doma in njegovega okolja. Kot smo že slišali iz govora starešine, lepo skrbite za lovski dom, ga nadgrajujete, urejate njegovo okolico in zgledno skrbite za vse, kar je pomembno za vaše delo in druženje. Lokalna skupnost vam bo tudi v prihodnje stala ob strani Obenem vam ob vaši 80-letnici vam iskreno čestitam in se zahvaljujem vsem generacijam, ki so soustvarjale to dolgo in bogato zgodbo. Želim vam, da bi tudi v prihodnje ostali povezani, da bi svoje znanje in izkušnje še naprej prenašali na mlajše generacije ter da bi vas pri vašem delu spremljali zdravje, dobra volja in prijateljstvo. Iskrene čestitke ob častitljivem jubileju in dober pogled tudi v prihodnje! Zbrane je nagovoril še predsednik Zveze lovskih družin Ljubljana mag. Lado Bradač, ki se je v svojem nagovoru vrnil daleč nazaj v zgodovino , ko je bila leta 1907 v Štrukljevem hotelu v Ljubljani ustanovljena slovenska lovska organizacija, katere znak še danes nosimo na naših klobukih. Osnovni cilj takratnih prizadevanj je bil, da se slovenski lovci povežemo in da lahko lovimo v naših gozdovih – da ne bomo zgolj gonjači. Danes, po 25 letih, ki sem jih preživel na različnih funkcijah v Lovski zvezi Slovenije, lahko rečem, da sem ponosen na napredek, ki ga vidim tukaj, v vaši lovski družini. Ves čas sem spremljal vaš razvoj in tudi zgodbo vašega povezovanja. Kajti ko se začnemo povezovati, lahko lovska družina ustvarja uspehe. In teh uspehov je pri vas veliko. Zahvaljujem se vam tudi za priložnost, da smo prav tukaj pri vas lahko začeli načrtovati gradnjo Nacionalnega lovskega centra. Prej je bilo vprašanje, ali ga bomo sploh gradili. Še vedno velja sklep občnega zbora Lovske zveze Slovenije kot najvišjega organa, da se tukaj zgradi Nacionalni lovski center Zlatorog. Žal smo v času mojega mandata prišli predvsem do tega, da smo kupili zemljišče. V imenu Lovske zveze Slovenije oziroma tudi kot njen bivši predsednik bi se rad zahvalil vsem, ki so v tem obdobju delali in prispevali na področju lovstva. Posebej pa bi se zahvalil lastniku tega zemljišča, ki je imel posluh za lovstvo, čeprav je bilo kar nekaj drugih kupcev, pripravljenih odšteti bistveno več denarja, kot smo ga mi takrat zmogli zbrati. Ker je tudi sam vse življenje živel na kmetiji, je to zemljišče razumel nekoliko drugače. Lepo mi je povedal: »Veste, saj bi dobil več denarja. Ampak jaz želim, da se tukaj zgradi nekaj za skupnost, nekaj za ljudi, nekaj za lovce. Naj bo to kot neko poslanstvo, kot neka dota za vas, da boste tukaj lahko ustvarjali, gradili nove generacije in da bo to ostalo za naše zanamce.« Za to razumevanje mu lahko rečemo samo: hvala.Po vsem, kar smo zgradili, in po tem, ko smo pridobili gradbeno dovoljenje, je ostalo še 700.000 evrov. Takrat sem bil prepričan, da je to dovolj, da lahko nadaljujemo – če ne drugega, da zgradimo vsaj osnovni del objekta oziroma pod streho. Potem pa se je zgodba zapletla. Danes vidimo velik interes za različne prostore za veleposlaništva in druge namene. Ponovno se je odprla tudi zgodba hiše na Župančičevi, ki je bila prvotno zgrajena za družino veletrgovca in nikakor ne kot objekt za Lovsko zvezo Slovenije. Zgodba s to hišo se je zapletla tako, kot se je. Več kot polovico denarja za njen nakup je zbrala Zveza lovskih družin Ljubljana. V torbah so ga odnesli Ivanu Mačku - Matiji, ki je takrat posloval s temi stvarmi, da so lahko kupili tisti objekt. Danes imamo seveda družinsko hišo, ki jo uporabljamo kot lovski objekt. Toda zgraditi tukaj, ob Gradiškem jezeru, Nacionalni lovski center Zlatorog, v katerem se bodo – verjetno še naslednje stoletje – izobraževale generacije slovenskih lovcev, je nekaj povsem drugega. Jaz razumem, da tisti, ki smo potovali po svetu in videli, kako drugje za lovstvo skrbijo Nemci, Francozi in drugi narodi, ki imajo nekoliko daljšo zgodovino in tradicijo, to vrednost lažje razumemo. Nekateri pač tega ne vidijo. Sam pa sem prepričan, da bomo ta sklep še uresničili. Konec koncev so bili vzponi in padci vedno prisotni – tudi pri lovcih, v lovskih družinah in povsod drugod. Zato ne vidim razloga, zakaj se tudi ta projekt ne bi nekoč uresničil. Opravičujem se, če sem bil v tem delu nekoliko predolg. Ampak včasih tudi mene nekatere stvari težijo in lepo je, da jih lahko povem. Z vašo lovsko družino imamo odlično sodelovanje in seveda pričakujem, da ga bomo nadaljevali. Tovarištvo, ki ga tukaj ustvarjate, je nekaj posebnega. Ponekod je bilo morda kdaj napačno razumljeno, vendar je lepo, da se ta duh ohranja. Spomnim se leta 1986, ko je župnik ob lovski prireditvi vsem lovskim kameradom oziroma tovarišem izrekel zahvalo za priznanje, ki so mu ga podelili. In ta zgodba, ki se skozi čas ponavlja, danes tudi s svetim Hubertom lepo govori lovcem: Mi smo izoblikovali lovsko etiko in etični kodeks. Ampak lovec je še vedno sam s puško v gozdu in sam deli pravico. Zato je prav, da ga spremlja nekdo, ki vpliva na njegovo vest in njegovo dušo – da lovimo lovsko pošteno in pravično. Vem, da tukaj to počnete. Z različnimi dejavnostmi, z izobraževanjem in z vsem drugim, kar ste v vseh teh letih izpeljali, dokazujete, da vam je za to mar. Na koncu govora je izročil še priznanje starešini lovske družine Lukovica. Ob jubileju je prav, da se podeli najzaslužnejšim članom tudi priznanje in slednjega so prejeli znaka za lovske zasluge Boštjan Barlič, Roman Cerar, Matjaž Zajc, Jože Zalokar,in Ivica Železnik Zlati znak za lovske zasluge so prejeli Jure Cerar Marjan Dobrotinšek in Tomaž Korošec red zasluge II stopnje je prejel Franc Cerar. Zlati znak za kinološke zasluge so prejeli Branko Kosec, Marko Pestotnik, Toni Kavka , Boštjan Barlič, Marko Pogačar in Roman Rovanšek Red za kinološke zasluge druge stopnje je prejel Anton Resnik . Mladi lovci so tokrat darovali donacije za spominski žebljiček, ki je tradicionalen način zbiranja sredstev, s katerim lovske družine podpirajo izdelavo ali obnovo svojega prapora ter uresničujejo aktivnosti, povezane z obeleževanjem pomembnih dogodkov in mejnikov. Do besede pred koncem slovesnega dela so prišli še predstavniki LD Domžale, LD Moravče, LD Trojane -Ožbolt, LD Tuhinj in LD Sela. Za glasbeno spremljavo tako svete maše kot proslave sta poleg Moravških rogistov poskrbela še Marjetka in Boštjan. Druženje se je nadaljevalo ob številnih lovskih zgodbah takšnih in drugačnih ob polnih mizah dobrot. DJD